Ko berem peticije in pisma neravnodušnih državljanov, predvsem “delavcev v kulturi” in akademikov slovenski vladi, najprej pomislim na zadnji verz v Prešernovi Novi pisariji: “O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!”
Poleg Rizmanove “Peticije 75”, ki se je pojavila letošnjega februarja, in poleg Jenullovega oz. Kebrovega “Javnega poziva državnemu zboru” (28. oktobra 2020)* se je 2. novembra 2020 pojavila Peticija za zagotavljanje strokovnih kriterijev pri izboru vodstva Moderne galerije in drugih ključnih institucij ministru Vasku Simonitiju. Pod peticijo se je podpisalo 331 arhitektov, etnologov, jezikoslovcev, kustosov (in kustosinj), performerjev, pisateljev, profesorjev (in profesoric), samozaposlenih, študentov (in študentk), umetnikov in umetnic, zgodovinarjev… Kot češnja (ali višnja) na torti se je pred dnevi pojavilo še pismo “150 tujih akademikov Janezu Janši, predsedniku slovenske vlade”**.
Sporočila omenjenih pisem in peticij so si podobna: potrebno si je prizadevati za demokracijo, evropska merila, pravičnost, vladavino prava, strokovnost… Naslovniki lahko na to rečejo le: dobrodošli, hvala, tudi mi tako mislimo! Na očitek, da izkorišča epidemijo Covida 19 za svoje strankarske in ideološke ukrepe, bi jim vlada lahko odgovorila: dragi prijatelji, vi ste tisti, ki epidemijo izkoriščate za rušenje vlade. Lahko bi pisarjem pisem rekli: imenujte kakšno državo, v kateri v času epidemije rušijo vlado. (Mimogrede: ko sem avtor teh vrstic v Studiu city (14. decembra) postavil to vprašanje Marcelu Štefančiču, je bil odgovor, da je tudi Janša prišel na oblast v času epidemije. Avtor teh vrstic si očita, da mu ni odgovoril: “Janša vendar ni rušil Šarca, ki je odstopil in reševanje epidemije – kot vroč kostanj – prepustil Janezu Janši.”)
Marjan Šarec. (Foto: STA)
Ko sem pregledoval omenjena pisma in peticije, sem seveda opazil relativno visoko število podpisnikov. Številke vedno naredijo vtis. (Navsezadnje smo okrog 100 podpisov nedavno brez posebnega truda zbrali tudi za spomenico Katedrale svobode.) Po natančnejšem pregledu in po premisleku sem se prepričal, da so podpisovalne akcije prijateljev iz t.i. tranzicijske oz. postkomunistične levice relativno preprosta naloga: v svojih glasilih spodbujajo bralce, naj preprosto “kliknejo” pod tekst, ki ga hočejo podkovati s čim večjo množico imen in priimkov. In kar je še važnejše: naši prijatelji iz tranzicijske oz. postkomunistične levice skušajo s tako pridobljeno množičnosti ustvariti vtis, da predstavljajo večino slovenske – celo evropske – družbe. V parlamentu nimajo večine, zato ustvarjajo vtis nekakšne večine s peticijami in omenjenimi pismi.
Pri tem posebno pozornost zasluži najnovejše pismo “150 tujih akademikov”. Navedena številka zavaja, saj je v prvem delu seznama 79 podpisnikov, sledi pa jim 82 (!) oseb, ki pismo le “podpirajo”, torej ga ne podpisujejo. Kakorkoli: nekatera imena in naslovi “specialistov” za srednjo in jugovzhodno Evropo – čeprav poznam le redke – zbujajo zaupanje. Med njimi sem odkril vsega spoštovanja vrednega in vrhunskega avstrijskega diplomata, posebnega odposlanca za Kosovo in Bosno in Hercegovino Wolfganga Petritscha. Vendar lahko brez omahovanja rečem, da je tekst pisma nastal v Ljubljani, čeprav se njegovi dejanski avtorji podenj niso podpisali. Kateri od navedenih specialistov bi sicer lahko bil tako podrobno seznanjen z ravnanjem aktualne vlade, npr. z “(ne)potrjevanjem različnih direktorjev muzejev”? Specialisti za slovenske muzeje bi morali poznati bilanco (ne)potrjevanja muzejskih direktorjev v mandatih prejšnjih slovenskih vlad; in ko bi jo poznali, bi ugotovili, da so štirikrat več direktorjev (in ne le direktorjev muzejev) potrdile ali razrešile vlade, ki jih je vodila t.i. tranzicijska levica. Za svoje kadrovske poteze, ki praktično nikoli niso bile nestrankarske oz. nepristranske, je imela tranzicijska/postkomunistična levica veliko več časa kot Janez Janša, SDS ali NSi, saj je bila na oblasti štiri petine vsega časa po osamosvojitvi. Toda to niti ni glavni problem pisma.
Glavni problem pisma je nerazumljiva oz. nerazumna ocena načrta ustanovitve Muzeja slovenske osamosvojitve. Bralec se bo vprašal, ali sta še kje na svetu država ali ustanova, ki predstavlja začetek njene državnosti, predmet diskvalifikacij, kot jih beremo v omenjenem pismu “79 (+82) tujih akademikov”? Ne le da je nacionalna kultura v Evropi praviloma predmet nacionalne presoje in nacionalnega odločanja; v Evropi tudi ne bomo zlahka našli (npr. nemških ali španskih) akademikov, ki bi se brezobzirno spuščali v muzeje, povezane s francoskim 14. julijem, češko žametno revolucijo, madžarsko vstajo leta 1956 ali poljskim gibanjem Solidarnosti. Podpisniki pisma, ki se predstavljajo kot specialisti za srednjeevropska in balkanska vprašanja, so namreč podpisali naslednji tekst:
Nedavno napovedani načrt ustanovitve novega Muzeja slovenske osamosvojitve v nadaljevanju kaže, da gre za poskus nadzorstva nekega celotnega znanstvenega področja. Kot je razvidno is sporočila za tisk 15. novembra, smatra vlada ta muzej kot priložnost za prikaz “žrtev naših prednikov, ki so umrli za neodvisnost v stoletjih tuje oblasti”. Takšna stališča, ki oporekajo vsemu, kar nas je o slovenski preteklosti naučila moderna znanost, dokazujejo, da novi muzej ne bi bil nič drugega kot propagandna ustanova, ki utrjuje nacionalistično zgodbo o preteklosti, zgodbo, ki je namenjena opori ideološke agende predsednika vlade in Slovenske demokratske stranke.
K tej strogi sodbi bi bilo najprej treba pripomniti, da o prihodnosti in vsebinskih podrobnostih Muzeja slovenske osamosvojitve kaj dosti ne vemo niti tisti, ki smo se z osamosvojitvijo operativno ukvarjali; in da je poznavanje teh podrobnosti s strani tujih specialistov pravzaprav neverjeten dosežek. Logično razumevanje teksta seveda moti omalovaževanje žrtev slovenskih osvobodilnih bojev: od pobitih v kmečkih uporih in bazoviških junakov do partizanskih žrtev, povojnih zunajsodnih pobojev, ustreljenih oporečnikov iz montiranih procesov in padlih v desetdnevni vojni proti Srboslaviji. Predstavljajmo si, da bi si “tuji akademiki” dovolili takšne ideološke malverzacije v zvezi z Angleži, Francozi, Irci ali s katerimkoli evropskim narodom, ki spoštuje svojo zgodovino!
Premier Janez Janša (Foto: STA)
Presenetljivo informirani tuji akademiki kljub vsemu niso opazili “bruna v svojih očeh” in na primer ne omenjajo za znanstveno raziskovanje zelo občutljivega problema slovenskih arhivov. Prav vlada Janeza Janše je odprla arhive, medtem ko se je ravno tranzicijska levica – po njej neljubih odkritjih – upirala odpiranju. Ko je prišla na oblast, je nemudoma odstranila direktorja Arhiva Slovenije, katerega gradivo je potem postalo precej teže dostopno. Selektivna informiranost tujih akademikov mi dovoljuje, da jih imenujem iz Ljubljane pilotirani tuji akademiki.
Nekateri komentatorji pisma so opozarjali na ideološko uvrščenost njegovih podpisnikov, češ da gre za stare in nove levičarje, ki jih moti vsaka ne-leva vlada in ki si mislijo, da bi se morala zgodovina
ravnati po napovedih o spajanju narodov. Piscu teh vrstic se bolj zanesljiva zdi domneva, da gre za ljudi (ne nujno tuje akademike), ki si še niso opomogli od razpada Jugoslavije in Sovjetske zveze. V tem primeru je morda treba krivde za navedene gorostasnosti osvoboditi vsaj pol podpisnikov, ki so nasedli zgodbi, ki je prišla iz ljubljanskih logov, natančneje od ljubljanske tranzicijske/postkomunistične levice.
Dr. Dimitrij Rupel
*Javni poziv Državnemu zboru RS, da zaustavi zlorabljanje epidemije za pospešeno izvajanje ideoloških in strankarsko motiviranih projektov vlade, 28. oktobra 2020. Prva podpisnika sta bila Jaša Jenull in Dušan Keber, sledi pa jima 824 prvopodpisnikov in prvopodpisnic.
**Anja Vladisavljević, “Global Petition Voices Concern About Academic Freedom in Slovenia” (Globalna peticija izraža skrb glede akademske svobode v Sloveniji), Balkan Insight, public letter to slovenia, wordpress.com
