17 C
Ljubljana
petek, 17 septembra, 2021

Zgodnje opozorilo

Piše: dr. Matevž Tomšič

Kakorkoli stvar obrnemo, rezultat nedavnega referenduma o zakonu o vodah je za vlado velik in zelo neprijeten udarec. Zakon je bil zavrnjen z veliko večino, ob rekordni udeležbi volivcev (referendum o zakonu o preoblikovanju zavarovalnic iz leta 2007, kjer je bila udeležba še višja, ni primerljiv, saj je takrat glasovanje potekalo sočasno s predsedniškimi volitvami). Zato bo potreben resen premislek o tem, kako speljati mandat do konca, in predvsem, kako se pripraviti na prihodnje državnozborske volitve.

Nasprotnikom vlade je tokrat politična mobilizacija odlično uspela. Drži, da je bilo pri tem veliko manipuliranja. Kot vemo, je voda ena od osnovnih dobrin, brez katere življenje ni mogoče. Je del narave, na katero so Slovenci zelo navezani in nanjo tudi ponosni. Zato na vse, kar je z njo povezano, gledajo zelo čustveno. In prav igranje na čustva je bila glavna strategija pobudnikov referenduma. Vedeli so, da malokdo pozna vsebino “inkriminiranega” zakona, kaj šele da bi znal navesti razlike med tem in obstoječim zakonom. Tako je bilo s trditvami v slogu “vodne vire nam bodo sprivatizirali” ali “dostop do vode nam bodo onemogočili”, mogoče prestrašiti in hkrati razburiti ljudi. Ob vsem tem pa so še razlagali, češ da ta zakon uvaja neoliberalistični pristop, s katerim si bodo vodo in vodne vire prisvojili pohlepni posamezniki, se pravi različno “tajkuni” (kot da slednji ne bi v glavnem prihajali iz vrst tranzicijske levice). Tako jim je s pomočjo intenzivne medijske promocije uspelo prepričati ljudi, da so jih na referendumu množično podprli.

Drži tudi, da je levica za uspeh na tem referendumu aktivirala svoje celotno omrežje − od političnih strank in gibanj prek medijev do številnih nevladnih organizacij, ki se pretežno financirajo iz državnega proračuna, v praksi pa skoraj vedno zagovarjajo levičarsko agendo. Po nizu bolečih porazov – od neuspele konstruktivne nezaupnice do porazov pri interpelacijah in ustavni obtožbi – je namreč “krvavo” potrebovala nekakšno zmago. Zmago, ki ji daje upanje, da ji morda vendarle uspe zrušiti vlado.

Vendar pa bi bilo takšen razvoj dogodkov mogoče predvideti. Na manipulacije bi se morali pripraviti in se jim ustrezno zoperstaviti. Vendar vladna stran tega ni storila. Kampanje v podporo zakonu skorajda ni bilo. Videti je bilo, kot da računa, da nasprotnikom zakona tako ali tako ne bo uspelo zbrati dovolj glasov. A to je bil račun brez krčmarja.

Stranke levičarske opozicije, zbrane v koaliciji KUL, se sicer slepijo, ko referendumsko zavrnitev zakona o vodah razlagajo kot podporo njim. Te stranke so v referendumski kampanji odigrale precej obrobno vlogo. Zelo glasne so postale šele po razglasitvi rezultata, ki ga zdaj skušajo prikazati kot lastno zmago. A če bi bile one v ospredju kampanje, potem skoraj zagotovo ne bi dosegli zadostne udeležbe na voliščih.

Aktivistka na GR-ju nadlegovala ljudi, naj glasujejo proti.

Desnica mora aktivirati svojo volilno bazo
Do (rednih) volitev je še kar daleč in rezultati tega referenduma bodo pri večini volivcev takrat že bolj kot ne pozabljeni. Nikakor tudi ni gotovo, da bodo sedaj vladni nasprotniki lahko vse njene zakone (če jim prej ne bo uspelo kako drugače) serijsko rušili na referendumih. Ne bo namreč mogoče vsakokrat izvesti takšne mobilizacije ljudi.

Vseeno pa mora vladna stran in nasploh desna politična opcija resno vzeti sporočilo tega referenduma. To je namreč nekakšno zgodnje opozorilo, da se v politiki nič ne zgodi samo od sebe in da nasprotnika nikdar ne smeš podcenjevati. Desnica mora aktivirati svojo volilno bazo, ki je pogosto precej pasivna. Treba je intenzivneje delati na polju civilne družbe v smislu vzpostavitve mreže organizacij in iniciativ, ki bodo dajale ustrezno podporo agendi tistih političnih sil, ki si prizadevajo spremeniti obstoječe stanje v družbi.

Dr. Matevž Tomšič je sociolog, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.

Zadnje novice

Sorodne vsebine