6.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Zelo nevarna duhovna praznina

Ko sem se začel pred dobrimi dvajsetimi leti kot mlad novinar (in hkrati študent) vključevati v širše slovenske družbene razprave, je bila t. i. partizansko-domobranska shizma nekako del vsakdana. Ker pa tedaj internetna sfera še ni bila tako dobro razvita in dostopna vsem, je bilo razumljivo, da so bili zagovorniki »partizanske resnice« nekako v prednosti, saj so imeli za seboj kritje dominantnih medijev (v glavnem tisk). Večinoma pa so bili to pripadniki starejših generacij, ki so tu in tam pretiravali v svojem ideološkem fanatizmu (saj poznate tisto »še premalo smo jih…«), a s tem so dejansko branili sistem privilegijev, od katerega so sami živeli.

 

Takšne debate so bile na trenutke že dolgočasne, saj so se vrtele okoli vedno enih in istih očitkov, od kolaboracije do narodne izdaje, domobranske prisege, in tako dalje. Tu in tam so se pojavile celo nekakšne fantazijske zgodbice in teorije zarote, kako je klerikalna stran že pred vojno načrtovala bratomoren spopad in se povezovala s sebi sorodnimi režimi v Berlinu in Rimu, nato pa ji je celo uspelo začeti državljansko vojno proti lastnemu narodu. Seveda, maloštevilni komunisti so samo branili narod pred domačimi napadalci. Seveda je bila debata z avtorji takšnih zarot povsem neproduktivna in trošenje energije v prazno. Zato pa so se v tistem času že pojavljale teorije o tem, da bo sprava na Slovenskem dosežena, ko bo umrl zadnji živeči udeleženec druge svetovne vojne. Ko bo to opravljeno, se bomo lahko Slovenci brez težav spravili med seboj.

Seveda takšnim teorijam nikoli nisem verjel. Že takrat sem namreč zaznaval, da se strup t. i. avantgardnega sovraštva (mimogrede, beseda »avantgarda« sicer dobesedno pomeni »prednja straža«, v marksističnem besednjaku pa označuje najbolj izbran del delavskega razreda, torej komunistično partijo in njene udarne pesti) širi na mlade rodove in da so sodobni mladi revolucionarji za našo državo bistveno večja nevarnost kot njihovi predniki s krvavimi rokami. Na to dejstvo si je v javnosti upal takrat opozarjati edino zgodovinar dr. Stane Granda. Da ima še kako prav, sem se dokončno prepričal, ko me je pred kakimi 15 leti na nekem spletnem forumu na svoj značilen aroganten način nahrulil nek precej domišljav najstnik, ki se je ob tem tudi pohvalil, da je bil njegov dedek v partizanih politkomisar in je že vedel, kaj je treba narediti s takimi, kot sem jaz. Ne vem, če je to z njegovimi predniki res, lahko da se je samo napihoval, je bila pa njegova opomba zelo zgovorna – predvsem kot opozorilo, da revolucionarni projekt uničenja razrednih sovražnikov iz leta 1945 še ni končan, ker so likvidatorji svoje delo opravili slabo in so se zato »bele podgane« preveč namnožile. No, »podgane« so se res namnožile, ampak seveda ne tiste, katere je prepotentni mladec imel v mislih: leta 2012 so se zgodile »spontane« vseslovenske vstaje, osem let kasneje pa so vstajniki presedlali na kolesa. A govorica, ki jo uporabljajo, razkriva ravno to, kar sem omenil: tragedije, ki jih simbolizirajo Kočevski Rog, Teharje, Huda jama, Krimska jama in številna kraška brezna ter protitankovski jarki v več kot 600 prikritih moriščih, so zanje še nedokončana junaštva (pustimo ob strani sicer razmeroma strpne koristne idiote, kot je denimo »žvižgač« z zavoda za blagovne rezerve).

Vso to dogajanje seveda kaže na veliko duhovno praznino, ki vlada v naši državi. Njene korenine segajo kar nekaj generacij nazaj in je odsev dogajanja iz leta 1945 in kasnejših povojnih let, ko je komunistična soldateska ogromno Slovencev pobila, mnogi preživeli pa so svoje življenje reševali z begom čez Karavanke na severno stran, v osrčje nekdanje Karantanije. Večina Slovencev je sicer ostala na svojih domovih, a za visoko ceno. Vsaj za večino je tako veljalo – dokler ni »avantgarda« razširila roke in dala »novemu razredu« možnost, da v zameno za privilegije brani režim tako, da zanj opravlja vlogo špiclja. Na svoje limanice je uspela dobiti predvsem ljudi, ki sicer niso imeli nobene družbene perspektive, tako pa so dobili priložnost lagodnega življenja. In prav takšni so idealni »vojaki revolucije« – tudi v današnjem času.

V teh dneh sem nekoliko spremljal debato, ki se je razvila ob sicer povsem osebnem komentarju murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa na temo domnevne korupcije kmetijske ministrice dr. Aleksandre Pivec (glej TUKAJ). Ta zapis je seveda sprožil tudi številne negativne odzive – tudi katoličanov, ki že prej niso dobro prenašali komentarjev dr. Franca Rodeta, dokler je bil nadškof v Ljubljani. Časi, ko so s Ciril-Metodovega, Pogačarjevega in še katerega trga prihajali preroški glasovi na račun družbe, so seveda minili, če pomislimo, da je nedavno srečanje škofov treh dežel na Svetih Višarjah minilo – vsaj kar se tiče sedanjega ljubljanskega nadškofa – v nekakšnih zelo splošnih pozivih, da se moramo imeti radi med seboj, se sprejemati, ne glede na razlike… (za razliko od tega srečanja pa je na srečanju treh Slovenij na isti lokaciji vsaj aktualna ministrica za Slovence po svetu dr. Helena Jaklitsch omenila velikega Slovenca, rojenega pod Svetimi Višarjami, namreč dr. Lamberta Ehrlicha, o katerem sem sicer pisal že večkrat). Kakorkoli že, odzivi na zapis murskosoboškega škofa dejansko odstrli tančico »cesarjevih novih oblačil« in pokazali, da je stanje duha v naši državi – tudi med mnogimi kristjani – dejansko precej bolj klavrno kot denimo v Rodetovih časih, ko so bili mediji ves čas na preži, da bo iz ljubljanske stolnice priletela kakšna primerna kost za glodanje. In vsaka taka kost je bila zanje dokaz, da se je na ljubljanski škofovski sedež prerinil antikrist z rožički, repom in kozjimi parklji.

Takšno stanje duha pa je tudi hudo nevarno in alarmantno. Vso to prekucniško združbo, ki sedaj poganja kolesa za narodov blagor, namreč lahko razdelimo v tri kategorije: v prvo sodijo tisti, ki se na protestih ne pojavljajo, pač pa jih krmilijo iz ozadja. Druga kategorija so avantgardni vstajniki, pa ne samo voditelji protestov, ki se včasih med seboj tudi malo zravsajo, ampak tudi mnogi estradniki, ki po potrebi vstopijo v družbeni prostor in prilivajo bencin na prižgane grmade. Zelo odločilna pa je tretja kategorija: to so tisti »butasti ostali«, ki morajo živeti s svojo ne samo umsko, ampak predvsem duhovno praznino, ki zna biti ubijajoča. In najlažje je tovrstno praznino napolniti z nekimi parolami, ki kar kličejo k nasilju, pa raznimi stereotipi ter »politično korektnimi« predsodki. Gre za močno labilne osebnosti, ki so pripravljene oportunistično ravnati po navodilih tistih iz prvih dveh kategorij, da bi nekako pokazali, da »niso za odpis«. Zato se je mogoče strinjati, da je prav tretja kategorija neposredno najbolj nevarna. Če so v primeru reakcij na zapis murskosoboškega škofa sposobni zgolj napada »ad hominem« in temo s Pivčevo obrniti k Cerkvi ter njenimi zgodovinskimi zablodami, potem je jasno, kje smo. V tem primeru projecirajo svoje lastne zablode v druge – ergo, glejte cerkvene fanatike, kaj se gredo! A v resnici imamo opravka z verskim fanatizmom posebne vrste, to pa je levičarski fanatizem, ki je pravzaprav že verski fundamentalizem. Slednji se zaenkrat ohranja na ravni verbalnega nasilja, vendar se stopnjuje in zelo verjetno bo prestopil tudi mejo fizičnega nasilja, na kar sem opozarjal že v prejšnjih kolumnah. In na tem področju greši tudi sedanja vlada, ki dejansko na zelo milostljiv način dopušča takšne izgrede. Greši tudi (uradna) Cerkev, ki je »modro tiho« in vse skupaj prepušča stihiji in naključju, češ nas to ne zanima. Toda ko bo anarhija prestopila meje, bo prepozno. In takrat ne bo nikogar od zunaj, ki bi nas reševal.

Navadno so krize tiste, ki poskrbijo za spreobrnjenje. Očitno pa je aktualna kriza s pandemijo covid19 premalo za temeljit preobrat. Ali res potrebujemo še kaj hujšega, da bo prišlo do dokončne streznitve?

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine