Se spomnite predloga sprememb medijske zakonodaje še v času vlade Marjana Šarca? O tem se je govorilo manj kot leto dni nazaj. Med novostmi, ki jih je napovedoval eden najpomembnejših zakonskih predlogov tranzicijske levice, so bili tudi medijski inšpektorji, ki naj bi nadzorovali vsebino medijev, zlasti tistih, ki naj bi bili nagnjeni k objavljanju spornih vsebin. Torej takšnih, ki sodijo v kategorijo sovražnega govora.
Sicer pa je tedanji premier Marjan Šarec približno v istem času še vedno neusmiljeno nažigal svojo staro mantro, češ v medijih, kot je Demokracija, ne sme biti oglaševalcev, ki so v lasti (oz. solastništvu) države, torej vseh davkoplačevalcev. Najprej je s to mantro začel t. i. Državljan D, torej Domen Savič, ki pa je bil očitno dovolj vpliven, da je s svojim »koronavirusom« okužil vso politično opcijo. Društvo novinarjev Slovenije ter ostali priskledniki političnega podzemlja so takšni praksi novodobne inkvizicijske cenzure veselo ploskali. O zatiranju medijske svobode ni bilo besed. Seveda, če to počnejo »naši«, mora že biti dobro, mar ne?
No, vmes se je zgodilo marsikaj, zamenjala se je vlada, na plan pa so prišli novi predlogi sprememb zakona o medijih. In kar naenkrat se je peščena ura obrnila. Prej so nosilci medijskega mainstreama ploskali, sedaj pa bíjejo plat zvona, ker želi vlada del prihodkov iz rtv prispevka nameniti drugam. Ko povprečen državljan posluša jadikovanje generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca, ima občutek, da je javni zavod RTVS tik pred propadom. Najlažje je seveda s pozicije nekega zavoda s posebnim statusom rovariti, češ nič več ne bo tako kot je bilo. Toda lepo prosim, gospod Kadunc, kaj so v zadnjih letih počeli nekateri najbolj izpostavljeni medijski kadri ustanove, ki jo vodite? Predvsem so rovarili proti državi, kar počnejo zlasti v zadnjem času, tiste redke maloštevilne posameznike, ki si upajo misliti drugače, pa celo maltretirajo in se jim posmehujejo, medtem ko je večina uganjala propagando. Da je proti spremembam zakona o medijih tudi stroka, pa je sploh sprenevedanje. Ker vemo, kako izmuzljiv pojem je »stroka«. Slednja naj bi bila neodvisna in igra na to karto, da bi javnost priznala njeno domnevno nevtralnost, čeprav v glavnem podpora politične vsebine tranzicijske levice.
Kako to izgleda v praksi, smo lahko videli danes. Parlamentarni odbor za kulturo, ki ga vodi nič kaj kulturna poslanka Levice Violeta Tomić, je namreč preprečil nastop določenim medijskim akterjem. Denimo Bojanu Požarju in Borisu Tomašiču. Kar je svojevrsten pokazatelj, kdo je v slovenski politiki v resnici nedemokratičen in diktatorski. Spomnimo: levičarski troli ves čas javnosti dopovedujejo floskule o diktatorski vladi Janeza Janše, a hkrati so želeli preprečiti, da ista javnost slišala resnico o medijih.
In posledica? Levica, tako z malo kot z veliko začetnico, je ugriznila v svoj lasten rep. Kar tudi dokazuje, da v javnih nastopih izpoveduje obrnjeno realnost – vse, kar prikazuje kot resničnost, moramo preslikati v negativ. Saj veste, vlada je diktatorska, oni so pa demokrati…
