6.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Zakon in žvižg

Nedavno so policija, tožilstvo in pravosodje dobili nove zaveznike. Poleg protikorupcijske komisije (KPK) in “raziskovalnega novinarstva” je začel delovati spletni portal, na katerega lahko nezadovoljni državljani naslovijo različna sumničenja, frustracije in ovadbe. Gre za “anonimno žvižgaštvo”, ki privržencem zagotavlja “najvišjo varnost pri zaščiti posredovanja informacij”. Sistem spominja na revolucionarne čase, ko so na podlagi ovadb iz ljubosumnosti ali karierizma spravili v težave, včasih celo v zapor, različne “kulake”, pripadnike meščanske desnice, nemarksiste, protirevolucionarje, premožnejše sosede, konkurente itn. Za žvižgače je jasno, da se požvižgajo na vladavino prava in načelo transparentnosti. Seveda podobno – s pomočjo ovadb, celo časopisnih člankov, govoric itn. – funkcionira tudi KPK.

 

Pešanje spomina – celo na pomembne dogodke, tudi takšne, ki smo jim bili priče – je povezano s pomanjkljivimi stiki med generacijami in znotraj generacij, še bolj pa s pomanjkanjem ustreznih sistemov za informiranje in izobraževanje, npr. kvalitetnih šolskih programov. Brez takšnih sistemov, s katerimi se ukvarjajo zgodovinarji, novinarji, pedagogi in drugi strokovnjaki, smo prepuščeni selektivnemu, naključnemu, včasih zmotnemu spominjanju in ponavljanju napak, ki bi se jim lahko izognili.

Na Slovenskem pospešeno  – hitreje kot na življenje v socialistični Jugoslaviji – ugašajo spomini na ustanavljanje neodvisne slovenske države. Čeprav je bilo to ustanavljanje najtesneje povezano z nedotakljivostjo človekovih pravic, svobode izražanja in vladavine prava, mu mnogi kar počez pripisujejo malomarnost in različna hudodelstva. Govori se, da je zadnjih trideset let slovenska demokracija propadala; še posebej pa je propadala vladavina prava. (Ki je bila v jugoslovanskih časih zgledna?) V resnici aktualna – t.i. desna slovenska vlada – v ničemer ne omejuje pravne države oz. vladavine prava. Ne ukvarja se vlada s pravosodjem, ampak se pravosodje ukvarja z vlado. Če je že treba poenostavljati, lahko rečemo, da slovensko pravosodje praviloma ščiti in brani pridobitve socializma in je praviloma naklonjeno levici, če je na oblasti ali v opoziciji. Toda ta razprava je stara skoraj sto let.

Nekako sto let nazaj so se Slovenci in pravzaprav vsi Evropejci znašli v vrtincu velikanskih iluzij in razočaranj, upanja in obupa. Obdobje stoletne relativne stabilnosti med (zahodno) francosko in (vzhodno) oktobrsko revolucijo se je končalo s prvo svetovno vojno, v kateri je umrlo 20 milijonov ljudi. Posledice obeh revolucij se poznajo še danes.

Slovenska zgodovina polna kafkovskih procesov

V prelomnih časih nastopajo pomembne osebnosti. Naj – za namen tega pisanja – imenujem tri: Franza Kafko, Leonida Pitamica in Carla Schmitta. V želji, da bi se kar najbolj primerno odzvali na vse hitrejše vrtenje kolesja zgodovine, so se vsi po vrsti lotili vprašanja o državi in pravu. Kafka v kratki zgodbi Pred vrati postave (1915) in v Procesu (1925); Pitamic v Državi (1927), Schmitt pa v Krizi parlamentarne demokracije (1923-1926) in v Konceptu političnega in kritiki liberalizma (1927). Mimogrede: Kafka je leta 1918 zbolel za špansko gripo, leta 1924 pa je umrl. Pitamicu so po zgledni akademski in diplomatski karieri (udeleženec versajske mirovne konference /1919/, član deželne vlade /1920/, rektor ljubljanske univerze /1926-1927/, veleposlanik v Washingtonu /1929-1935/) leta 1948 odvzeli članstvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti; Carl Schmitt pa je bil kaznovan – ker se je ukvarjal s svetovanjem Hitlerjevemu režimu – na nürnberškem procesu leta 1947.

Nagodetov proces (Foto: Wikipedia)

Glede (avstrijske?) pravne države je bil najbolj zadržan Franz Kafka. Glavnega junaka Procesa Josefa K. iz neznanega razloga in brez pojasnila nepričakovano aretirata neznana agenta neke ne natančno opredeljene agencije. Sledi množica absurdnih in nerazložljivih pravnih in privatnih zapletov s korumpiranim sodiščem, ki posluje ob nedeljah in brez izjeme obsoja obtožence, naj so še tako nedolžni. Josefa obsodijo na smrt, agenta pa ga ubijeta “kot psa”. Kafkov roman so pogosto razlagali kot literarno napoved montiranih procesov in likvidacij v komunističnih in podobnih (fašističnih, nacističnih) režimih. Slovenska zgodovina je polna takšnih primerov: od povojnih zunajsodnih pobojev do Nagodetovega in dachauskih procesov. Kafka je “predvidel” celo procese, v katerih so bili obtoženci kaznovani, ker naj bi bili prejeli “neznano obljubo na neznanem kraju in ob neznanem času”. Za takšne procese zadošča le pravi žvižg. Komunistične sodnije in policije so se pogosto hranile z ovadbami ljubosumnih, zavistnih, pohlepnih ali preprosto hudobnih državljanov.

Sodišča v nekdanjih komunističnih državah so se po letu 1990 znašla pred velikanskimi izzivi, ki so jih večinoma odpravljala z retoriko pravne države oz. vladavine prava. Sodniki so na očitke o pristranskosti in poljubnosti odgovarjali, da pravne države oz. vladavine prava (rule of law) ne spoštujejo njihovi kritiki in obsojenci. Sodniki pa naj bi sodili po zakonih, ki so takšni, kakršni pač so. Navsezadnje so komunistične, fašistične ali nacistične oblasti mnoga svoja dejanja opravičevale z zakoni, ki so jih sprejele, da bi pokrile svoje zločine. V tridesetih letih so nacisti sprejeli številne zakone: Zakon o zaščiti ljudstva in države (februar 1933), Zakon o javni službi (ki je aprila 1933 določil, da morajo Judje zapustiti vse državne in javne službe), Zakon o ljudskih sodiščih (maj 1934) in dva Nürnberška zakona (septembra 1934), ki sta določala, da Judje ostanejo brez državljanstva. Same zanimivosti pravne države oz. vladavine prava!

Za vladavino prava je značilna brezizjemnost

Da ne gre le za zločinske pojave, na neki način potrjuje zgodba o odličnem nemškem pravniku Carlu Schmittu, ki ga – kljub grehu iz časa nacizma – še danes štejejo za pravno avtoriteto. Carl Schmitt namreč pove, da pravo ne more biti nič drugega kot orodje politične oblasti.

Slovencem bi moralo biti že sto let vse jasno. Leonid Pitamic je namreč leta 1927 zapisal tole: “…zakon (mora biti) nekaj splošnega… zakoni, ki niso splošni, (so) sicer zakoni po obliki, ne pa po vsebini. V tej zahtevi se kaže ne samo v človeku globoko ukoreninjeni čut za rednost, brezizjemnost (poudaril D.R.) prava, temveč tudi za red v mišljenju, ki zahteva za iste besede iste pojme, za besedo zakon tudi v pravu isti pojem, ki velja v znanstvu sploh in ki pomeni abstrahirano realnost, to pa je splošnost.”[1]

Pravna država oz. vladavina prava potemtakem ni združljiva niti z levim niti z desnim pravosodjem. Pitamic je bil že (skoraj) sto let nazaj kategoričen in natančen: za pravno državo oz. vladavino prava je značilna brezizjemnost. Torej enaka merila za vse. Glede revolucionarne/levičarske uporabe  pravosodja so njeni – celo najuglednejši in formalno najbolj pristojni – nasprotniki, celo državniki pogosto brez moči. Varuhi pridobitev socializma se požvižgajo na formalno oblast. Če se po naključju zgodi “desna” vlada (kot se je zgodila leta 2004, leta 2012 ali marca 2020), se do nje vedejo kot do vlade v senci. Če je takšna vlada po naključju zadržana do revolucionarnega/levičarskega prava, jo obtožijo, da posega v njegovo neodvisnost. Tak narobe-svet se je na Slovenskem preslikal tudi v poveljujoče medije, ki propagirajo pridobitve socializma, za povrh pa se v slogu, ki je veljal petinštirideset let (1945-1990), pritožujejo zaradi pritiskov in cenzure. Zadržke in kritike na svoj račun etiketirajo kot avtoritarne, neliberalne, celo fašistične.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Leonid Pitamic, Država (ponatis), Ljubljana 2009, str. 238.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine