Jutri je drugi julij. Pred 29 leti je bil to dan, ko je agresija JLA na Slovenijo dosegla vrhunec. Na tisti dan se je zgodilo toliko stvari, da bi moral imeti dan 48 ur, ne samo 24.
Spopadi v Gornji Radgoni so dosegli vrhunec, agresor se je znesel nad civilnimi zgradbami. V Krakovskem gozdu blizu Krškega so znova napadala vojaška letala. Enota TO je z zaplenjenim tankom obstreljevala obmejno stražnico Šentilj, kjer se je enota JLA nato vdala. V Ljubljani je letalo agresorja prebilo zvočni zid, znova so tulile sirene, ki so oznanjale nevarnost zračnega napada. Vrstili so se napadi na radijske in televizijske oddajnike. Do incidenta je prišlo tudi pred vojašnico maršala Tita v Zagrebu, več ljudi je bilo ranjenih. V Beogradu pa so starši srbskih vojakov, ki so služili vojaški rok v Sloveniji, vdrli v srbsko skupščino in od oblasti zahtevali vrnitev njihovih sinov v domovino. Dopoldne tistega dne (in še lep del popoldneva) se je predsednik predsedstva Milan Kučan mudil na posebnem srečanju z nemškim zunanjim ministrom ter predsedujočim KEVS-u (sedaj OVSE) Hansom Dietrichom Genscherjem v Beljaku. Isti večer pa sta v Ljubljano pripotovala sveže izvoljeni predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić in makedonski predstavnik v predsedstvu Vasil Tupurkovski, ki je čez nekaj dni ponovil misijo, tokrat v spremstvu kolega Bogića Bogičevića iz BiH. Na beograjski televiziji pa je imel svoj (dobesedno srhljiv) nagovor načelnik generalštaba JLA Blagoje Adžić, ki je Sloveniji zagrozil s totalno vojno.
Nisem ravno tip človeka, ki bi obujal spomin na tiste čase, ko nisem imel še niti 12 let. Bil je čas psihoze in negotovosti, saj je nad Slovenijo visel Damoklejev meč sovraštva. A do usodne sprožitve najhujšega vala nasilja vendarle ni prišlo – podobno kot septembra 1983, ko je priseben sovjetski oficir v zadnjem hipu preprečil začetek uničujočega jedrskega spopada med sovjetskim imperijem ter Zahodom, saj se je vklopil lažni alarm in najavil jedrski izstrelek, ki naj bi ga proti Moskvi poslali Američani. In zagotovo je bilo začutiti precej olajšanja, ko je nekaj mesecev kasneje trajekt Venus odpeljal še zadnji kontingent jugovojske iz Slovenije. Pa čeprav je vojna divjala v naši neposredni soseščini: medtem ko se je armada iz Slovenije umikala, je bila na Hrvaškem v polni bojni formaciji. Njena letala niso prizanesla niti Zagrebu, kjer so rakete zadele Banske dvore. Najstrašnejše posledice pa je projekt Velike Srbije pustil v Vukovarju. Mesto ob Donavi je novo leto 1992 pričakalo v ruševinah in v krvi.
Tri desetletja kasneje se še vedno marsikdo pohvali, češ bila je premagana JLA, premagana je bila tudi komunistična ideologija, SFRJ je zgodovina. A to je bil vendarle le varljiv videz. V resnici je šlo tudi za spopad med različnimi komunističnimi strujami, namreč med ljubljansko in beograjsko komunistično vrhuško. Če se je Slovenija želela po legalni in kar se da mirni poti ločiti od razpadajoče SFRJ, je morala koalicija Demos ravnati silno previdno zlasti v odnosu do »včerajšnjih« oblastnikov, ki so dobro vedeli, da oblasti nikdar ne smejo izpustiti iz rok – celo takrat ne, ko so privolili v »sestop z oblasti«. In bolj ko se čas osamosvojitve oddaljuje, bolj se zaostruje nova fronta – povod za spopade pa je bil prihod še tretje vlade pod vodstvom človeka, za katerega so mnogi napovedovali, da je politično mrtev. Povejmo kar naglas: tu ne gre več zgolj za sovraštvo do Janeza Janše, niti za sovraštvo do sedanje vlade in njenih koalicijskih strank. Gre za veliko več. Večkrat sem že uporabil sintagmo »avantgardno sovraštvo«. Zavest o nekakšni metafizični izvoljenosti komunistov za to, da vladajo Sloveniji, se namreč nekako ne ujema s tem, da bi to oblast upravljal »nekdo drug« (po Stanetu Dolancu). A po drugi strani si nove demokratične sile, tudi o zaslugi notranje zdesetkanosti, nikoli niso upale ugrizniti v kislo jabolko razbitja sistema privilegijev in rent. Nasprotno: krog prejemnikov rent se je vse bolj širil, prenovljena neosocialistična klika pa je pod plaščem demokracije ves čas širila krog svojih vazalov, prisesanih na državni proračun. Zato je na te »varuhe grala« lahko ves čas računala, da bodo znali ukrepati, če bi se po nesreči zgodilo, da bi na oblast prišel »razredni sovražnik«. Saj poznamo tisti znani gostilniški rek »Ta črni nam bodo penzije vzeli in uvedli verouk v šole«?
Pristaši tovrstnega novodobnega fevdalizma sicer lahko slavijo majhno zmago, saj jim je uspelo preko starih navez v NPU spet vnesti v javnost nekaj populizma o »skorumpirani« vladi, ob tem so dosegli tudi padec notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je čisto naravnost priznal, da pravzaprav nima nobenega političnega vpliva na to, koga naj NPU preiskuje. Kajti v tem primeru dejavnost NPU usmerja »nekdo drug« – verjetno tisti, ki mu ni bilo v interesu, da bi javnost kdaj izvedela za odgovornost pri nabavi žilnih opornic ter pranje iranskega denarja za teroristične namene.
In čisto mogoče je, da je Slovenija tri desetletja po osamosvojitvi na odločilni prelomnici. Vsi ti grozeči dogodki zadnjih tednov, ko doživljamo nove in nove sovražne izpade s strani izrojene levice, nas še kako spominjajo na grozeč ton sedaj že pokojnega generala Adžića pred 29 leti, še zlasti njegov zaključni akord: »Opravili smo nujne kadrovske spremembe in okrepili svoje sile. Danes smo silovito odgovorili na nove napade. Najodločneje si prizadevamo zaščititi življenja in dostojanstvo pripadnikov JLA. Nasprotnika bomo prisilili, da bo spoštoval prekinitev ognja in da ne bo več nastopal tako arogantno. Našli bomo tudi tiste, ki se zdaj skrivajo v svojih luknjah. S prevarami in sovraštvom se ne da zmagovati. Zagotovili bomo nadzor in stvari pripeljali do konca.« (celoten govor si lahko preberete TUKAJ).
General Adžić stvari ni pripeljal do konca, a vse kaže, da bodo to storili kar njegovi poulični nasledniki, ki se danes kitijo z vzkliki »smrt janšizmu« – hkrati pa trdijo, da varujejo demokracijo. Tako kot je JLA branila avnojsko Jugoslavijo.
