13.4 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Vrnitev v prihodnost

Ljubitelji pa tudi običajni gledalci ameriške znanstvenofantastične komedije Možje v črnem (Men in Black – 1997, 2002), so si gotovo zapomnili prizore, v katerih Will Smith in Tommy Lee Jones uporabljata nevralizator (neuralyzer), s katerim iz spomina prič brišeta dogodke, ki bi ju lahko kompromitirali oz. ki bi razgalili najgloblje skrivnosti vladajočega varnostnega sistema. V Sloveniji se je uporaba “nevralizatorjev” previdno širila po odhodu Janeza Drnovška z mesta predsednika vlade, precej se je razširila po letu 2008, dokler ni postala nekaj vsakdanjega v aktualnem desetletju.    Z brisanjem spominov so se pri nas ukvarjali novinarji, avtorji šolskih programov in – kar je najbolj zanimivo – tudi posamezni zgodovinarji, pisci knjig o Titu in Partizanih. Glavni predmet izbrisa je bila slovenska osamosvojitev, njegove tarče pa osamosvojitelji, ki so se v procesih nevralizacije spreminjali v hudodelce, ki naj bi bili “ukradli državo”. V slovenskih šolah – ob tem, da se začetek državnosti pripisuje komunistični revoluciji med II. svetovno vojno – tako rekoč ni govora o osamosvojitvi, osamosvojitelji pa se iz izbrisanih spreminjajo v ustvarjalce “izbrisanih”. (Ponovimo: ključno dejstvo priseljencev iz drugih republik je bilo, da so vsi po vrsti – če so hoteli – imeli možnost postati državljani Slovenije.) Dogajanje, ki ga lahko označimo kot narobe svet. Z drugimi besedami: kradljivci vpijejo “ujemite tatu”.

 

Pred kratkim se je končal Blejski strateški forum, katerega gostiteljica je bila slovenska vlada, gostje pa med drugimi predsedniki vlad Češke, Madžarske in Poljske – Andrej Babiš, Viktor Orban in Mateusz Morawiecki. Ob glavni temi – mednarodnem položaju po brexitu in epidemiji covida 19 – so se po zaslugi/krivdi moderatorja, britanskega novinarja Nika Gowinga zapletli v zanimivo polemiko. Voditelj panela je – če nekoliko poenostavim – želel od svojih sogovornikov izsiliti priznanje, da v njihovih državah ni prave demokracije oz. da v njih ni vladavine prava. Nenavadna vprašanja so naposled izzvala sočne odgovore. Orban je občinstvo spravil v dobro voljo, ko je na moderatorjevo vprašanje, kako bi na kratko označil Evropsko unijo, odgovoril, da “je (EU) v težavah”. V poznejšem nastopu je ugotavljal, da potrebuje močno skupno politiko glede globalnega tekmovanja, dobrega gospodarstva in povečanja varnosti. Zavrnil je pomisleke in očitke, ki prihajajo iz Evropske unije. Stvari so preproste, je rekel, “v EU se stvari rešujejo na Evropskem sodišču“. Kritikom ravnanja madžarskih oblasti je z drugimi besedami svetoval, naj Madžarsko izzovejo s tožbo, ne pa da jo napadajo po medijih.

Vsi srednjeevropski predstavniki so soglašali, da Zahod ne razume dogajanja v bivših socialističnih državah; da njihova demokracija ni nič slabša od npr. nemške ali italijanske. Andrej Babiš je povedal, da so na Češkem vsi proti vladi; moderatorju je rekel, da ga ne pozna, da pa prepoznava njegova stališča, ki so enaka pisanju opozicijskih časopisov na Češkem pa tudi v časopisih, kot sta The Guardian in Der Spiegel. Povsod, doma in v tujini razširjajo o Srednji Evropi, njeni “neliberalnosti” in nedemokratičnosti neresnične informacije, t.i. “fake news”. Morawiecki je povedal, da na dan Blejskega foruma praznujejo 40. obletnico ustanovitve sindikata Solidarnost. Poudaril je, da ima Srednja Evropa drugačne probleme in različen položaj od ostale Evrope, vendar ni proti Evropski uniji. Na Poljskem, je rekel, rešujejo probleme pravosodja, ki jih zahodnim državam ni treba reševati, ker imajo drugačno tradicijo. Pritožil se je, da v Evropi ni svobodnega pretoka storitev. Janez Janša je angleškemu moderatorju, ki se je vseskoi predstavljal kot privrženec vladavine prava, očital, da je bil na Bledu že pred šestimi leti, ko so bile v Sloveniji ukradene volitve in ko so poslali v zapor šefa opozicije (t.j. Janeza Janšo), pa to njegove privrženosti vladavini prava ni nič motilo.

V čem je bil BSF prelomen dogodek?

Predvsem mu je uspelo privabiti na Bled veliko tujih voditeljev in izzvati zanimive razprave. Da zadnja leta slovenskih vlad zunanja politika sploh ni zanimala, se strinjajo tudi nasprotniki aktualne vlade. Za Slovenijo je bila konferenca izredno koristna, ker je pokazala, da kritike na račun vlade in njenega predsednika niso slovenska posebnost. Podobno se godi vsem srednjeevropskim vladam. Postkomunistični nasprotniki vlad v Pragi, Budimpešti in v Varšavi vsi po vrsti uporabljajo isto retoriko, pogosto sovražni govor; vsem (sredinskim, krščanskodemokratkim…) vladam očitajo neliberalnost, populizem, nacionalizem, pomanjkanje na področju vladavine prava. Bled je razkril pravo naravo teh očitkov: zahodnjaško podcenjevanje težav bloka nekdanjih komunističnih držav, ki jih praktično enako, najbolj dosledno in prodorno formulirajo v Višegrajski četverici in v Sloveniji.

15. Strateški forum Bled (Foto: EPA)

Poglavitni slovenski mediji (ki zagovarjajo levičarska stališča ne glede na to, ali so levičarske stranke na oblasti ali v opoziciji) so dogajanje na Blejskem strateškem forumu pospremili z naslovi, kot je recimo: “Vse hitreje drsimo proti vzhodu”. Zakaj je takšno razmišljanje zgrešeno in zakaj ga povezujemo z nevralizatorji oz. s pranjem možganov? Slovenci so od nekdaj živeli v okviru Rimskega cesarstva, na območju vladavine Karla Velikega, pozneje pa Habsburžanov. V Avstriji oz. v Avstro-Ogrski so živeli skupaj s Čehi, Madžari, Poljaki in Slovaki – pa tudi s Hrvati in delom Srbov, vzhodno od njih pa sta se razprostirala Rusija in Osmansko cesarstvo. Drsenje proti vzhodu se je začelo z Jugoslavijo in s privrženostjo Sovjetski zvezi. Osamosvojitev in članstvo v EU in v Natu sta vrnila Slovenijo (in države od Baltika do Jadrana) na Zahod oz. v Srednjo Evropo. Po letu 2008 se je Slovenija dejansko odmikala od zahodnih povezav in se najbolj od vseh srednjeevropskih držav približevala Rusiji. To drsenje je bilo z BSF zaustavljeno.

Slovenija se je bila razdelila po strankarskih mejah. Naslednice nekdanje jugoslovanske oz. neuvrščene politike, predvsem pa njihovi voditelji od Kučana do Türka, so skušali državo odvrniti od članstva v Natu. Zadnja poskusa te vrste sta se zgodila leta 1998 in leta 2003. Ključ za razumevanje so besede, ki jih je v zvezi s prvo rundo širitve Nata novembra 1998 v Beli hiši Janezu Drnovšku izrekel ameriški predsednik Bill Clinton. Rekel je: “Glede širitve Nata v letu 1999 še ni soglasja med zavezniki, vendar je jasno, da je Slovenija številka ena.” To je bil po vsem videzu alarm za slovenske nasprotnike Nata. V trenutku, ko bi morda lahko prepričali Nemce in Kohla, jim je bilo (z najvišjega mesta v Sloveniji) rečeno, da nas zanima samo Evropska unija, čeprav njena širitev takrat ni bila aktualna. Drugi alarm se je oglasil v sklepni fazi druge runde širitve (2003), ko je Slovenija 6. februarja 2003 – po znani osmerici (Češka, Danska, Italija, Madžarska, Poljska, Portugalska, Španija, Združeno kraljestvo) nastopila v deseterici držav t.i. Vilenske skupine (Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška, Slovenija). Nasprotniki Nata so upali, da bi z diskreditiranjem deseterice lahko vplivali na negativen izid referenduma o vključitvi v EU in Nato 23. marca 2003.

Ko je Janez Janša v intervjuju v seriji Osamosvojitelji Rosviti Peskovi poudaril pomen spominov, ki jih pišejo priče zgodovinskih dogodkov, je – po vsej priliki – imel v mislih poskuse z nevtralizatorji. Protisredstvo je resnica o preteklosti, o kateri mora pričati čim večje število očividcev. Blejski forum je bil pomemben, ker so to, kar govorijo slovenski resnicoljubi, potrdili tudi resnicoljubi iz Češke, Madžarske in Poljske. Lepša prihodnost je mogoča samo z natančnim pregledovanjem dosežkov v preteklosti. Sicer se bo (kot farsa, bi rekel Karl Marx) ponavljala napačna zgodovina.

dr. Dimitrij Rupel

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine