-2.1 C
Ljubljana
torek, 25 januarja, 2022

Vračanje k enopartijskemu sistemu – kdaj normalnost?

Piše: dr. Ivan Klemenčič

Da komunizem in postkomunizem temeljita na laži, se je posebno očitno izkazalo ob osamosvojitvi Slovenije. Leta 1991 so stari in novi komunisti za naivne volivce razglasili “sestop z oblasti”, vzklikali so geslo “Evropa zdaj”, kar je že takrat delovalo neresno, in postali “stranka demokratične prenove”.  Niti ena od teh temeljnih postavk ni niti po naključju držala. Zdaj so v sramoto socializma in demokracije še Socialni demokrati. Njihov sestop z oblasti se je nemudoma potrdil, ko so na demokratično osamosvojitveno vlado Lojzeta Peterleta tako rekoč dnevno jurišali, dokler je niso po nepolnih dveh letih zrušili. Njihova protislovenska Deklaracija za mir je bila po Peterletu nož v hrbet osamosvojiteljem, za predsednika Demosa Jožeta Pučnika veleizdaja. To je bila “Evropa zdaj”. Bili so seveda še naprej za Jugoslavijo, za naivne Slovence so si izmislili nekakšno asimetrično federacijo. Šlo jim je le za oblast, zaradi svojih oblastnih aspiracij so se Evropske zveze in NATA bali kot hudič križa.

So se po vsem tem prenovljeni komunisti kaj spremenili? V ničemer, bi rekli, le prilagoditi so se morali evropski demokraciji za novo obdobje svoje oblasti. Čeprav je bilo na dlani, da je zadnji prvi partijec s svojimi privrženci imel možnost resnično prispevati k demokratični tranziciji Slovenije. Kot nepoboljšljivi komunist se ni odločil niti za demokracijo in s tem niti ne za slovenski narod. Kučanova opcija nikakor ni bila poštena mea culpa slovenskih komunistov, kesanje, obžalovanje in opravičevanje za vse zlo, ki so ga povzročili slovenskemu narodu. Nasprotno je šlo za stremljivo podaljševanje komunistične ere zatiranja slovenskega naroda. Prvi partijec še po osamosvojitvi prizadevno deluje za regresijo v stari sistem. Tudi Jugoslavija bi mu bila nad vse dobrodošla, če ne bi trkal na zaprta vrata.

Zamenjava vlog in vračanje k enopartijskemu sistemu. Samo mi
Z navedenimi in drugimi parolami je bil namen starih sil ustvarjati videz demokracije in jo hkrati kolikor mogoče rušiti. Sprejeti novo formo demokracije in hkrati ohranjati staro ideološko vsebino. Tako so nasledniki Zveze komunistov nenadoma postali prvorazredni demokrati, razpršili so se v trenutno štiri stranke in še kakšno zaradi videza demokratičnosti. Do danes so pokazali predvsem svojo nebogljenost in z njo in s svojo zadrto ideologijo naredili slovenskemu narodu že veliko škode in milijardne izgube. Koalicija ustavnega loka, kar zveni po italijanskem zgledu zavajajoče demokratično, iz svojih komunističnih korenin neprestano in sistematično napada demokratično izvoljeno vlado kot strahovado premierja Janeza Janše, ki ga razglaša za fašista in diktatorja, da  jima pred slovensko javnostjo jemlje legitimnost.

foto: STA

Kaj to pomeni? Seveda bistveno, če jim opozicija ni potrebna. Če jo odpravijo,  pomeni to vračanje v enopartijski sistem. Taktika starih sil je prozorna. Opozicija je zanje nesistemska. Tako je tudi razumeti njihov ekskluzivizem. Najmanj podzavestno so še v enopartijskem sistemu. Samo mi. Samo mi na oblasti. Ena in ista partija. Druge možnosti ni.

Še naprej sistematično obvladovanje družbe
Ta strankarski ekskluzivizem se potrjuje na domala vseh področjih družbenega delovanja. Podrobneje si bomo ogledali pet najpomembnejših in najznačilnejših izsekov iz njega. Prvo, strankarsko področje smo že nakazali: razpršenost strank kontinuitete namesto prej ene in edine, praviloma z novimi demokratičnimi izveski, in obenem kot del sistema odvzemanje legitimnosti legitimno izvoljeni vladi in premierju. Skratka, v nebo vpijoča taktika zamenjave vlog. To pomeni, da svojo nedemokratičnost in nelegitimnost naprtiš nasprotniku in o tem v vlogi legitimnega demokrata odločaš.  Že zgolj o svojih tajkunih in kapitalističnih povzpetnikih morajo biti seveda “socialisti” povsem tiho. Ima SDS enega samega tajkuna? Tudi o tem so povsem tiho.

Kučan se intimno ni nikdar povsem odpovedal socializmu in Jugoslaviji. (foto: Twitter)

Kot drugo, stranke starih sil morajo imeti svoje vrhovno vodstvo. Novi Centralni komite je zdaj globoka država, kjer domujejo kot voditelji in operativci razni kučani, golobiči, pa odlazki, jankovići, biščaki, veseli itd. Tudi v CK-ju je odločalo le nekaj posameznikov, od Kardelja do Kučana. Kot kaže pri NLB oprana milijarda iranskih dolarjev, gre za močno razpredeno mafijsko mrežo, značilno za totalitarne države in prav tako značilno korupcijo, vse od Popita javno razglašeno dogovorno ekonomijo.

Sedanji štirje novi obrazi so v tem trenutku vidni eksponenti globoke države, del mafijskega lutkovnega gledališča. Ne morejo prikriti, da so posledica dolgoletne komunistične negativne selekcije. Zato so nenaključno nesposobni, brez programa, njihov edini program je vsem znani anti Janša program. Poleg tega so voditelji teh štirih nesposobnih strank med seboj sprti. Njihov doseg so Šarčeve “babe zoprne” in Bratuškove “vi dont nid mani, vi nid tajm“, pa s premierkino odločitvijo oškodovani delničarji za domala milijardo evrov, na kar se je že odzvalo Evropsko sodišče za človekove pravice, in s kar blizu 440 milijoni nas davkoplačevalcev reševani dve privatni tajkunski banki – kar je kraja našega denarja, a se tožilstvo ni odzvalo. S svojo “pravico do splava”, povzdigovanjem ideologije LGBT, protidružinsko politiko si kopljejo lasten grob, kot je bilo že opozorjeno, s svojo zločinsko ideologijo vred bodo izumrli.

Se je še potrebno vprašati, kaj bodo ti naredili za slovenski narod? Kaj za demokracijo, kaj za napredek naroda, kaj za boljše življenje Slovencev, kaj denimo za povezovanje z drugimi narodi?

Nova demokratična forma in stara ideološka vsebina ali vztrajanje pri formalni demokraciji
Kot tretje je očitno, da je temeljna postavka njihovega obstoja, identitete, ideologija, zdaj kot neobhodna postkomunistična ideologija, ki se jo do neke meje prikriva, skriva njeno radikalnost, zločinskost. Radikalno komunistično levičarstvo globoka država skriva pri Levici, ker se jo na tiho pripravlja na prevzem oblasti, če bo le šlo, seveda. Ta namreč nadaljuje njihove komunistične sanje. Nič zato, če je program protiustaven, spomnimo samo na grozljivo napoved nacionalizacije podjetij. V celoti je to načrt nekakšne nove Venezuele, njihovega velikega vzora, ki so ga tudi obiskali in občudovali. Načrt za uničenje Slovenije.

Vendar kriptokomuniste in kleptokumuniste danes neusmiljeno izdaja podpora njihovim predhodnikom s krvavimi rokami, množičnim genocidnim morilcem, ki jih nepopustljivo ščitijo in se jim hodijo še danes klanjat. To seveda ni nekaj nedolžnega, kot želijo prikazati, tako prevzemajo njihovo morilsko krivdo tudi nase. Te krvave malike ohranjajo s silo med nami z njihovimi upodobitvami, vsemogočimi kipi rdečih “herojev”, poimenovanjem ulic po njih, še strašijo s krvavimi zvezdami in zastavami propadle agresorske države.  Sprejemajo tudi metode revolucije, čeprav so jo njihovi predhodniki novi deklarirani demokrati kot poimenovanje povsem odstranili iz javnega življenja in nadomestili z novo lažjo, osvobajanjem slovenskega naroda. Z revolucijo so največji zločinci slovenskega naroda razklali slovenski narod in to je za njihove zveste naslednike še danes njihov dragoceni vzvod, da razklanost naroda obnavljajo in ga lažje obvladujejo.

Še vedno ideologija smrti
Še več, kot dobro vemo, so ti zapriseženi novi demokrati v državnem zboru ne enkrat zavrnili Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009, ki obsoja vse tri totalitarizme. Ni skrivnost, da so še vedno ideološko poistoveteni s komunizmom in njegovimi zločini proti slovenskemu narodu. In kot takšni si privzemajo pravico zmerjati demokrata Janeza Janšo z nekakšnim fašistom in nacistom, niti po naključju pa ga ne zmerjajo po najhujšem totalitarizmu s komunistom. To seveda ne gre, ker bi s tem demonizirali sami sebe. Krvavi komunistični totalitarizem tedaj ni obtožba, kajne socialni in drugi zapriseženi novodobni demokrati?

Zato, ko govorimo o komunistični ideologiji, kot četrtič, govorimo o ideologiji smrti, o pobijanju bratov in sester. Nikakor ne gre za pričakovano obsojanje te smrtonosne, zločinske ideologije, pri starih-novih silah gre danes nasprotno za oživljanje njenega zločinskega duha. Po vsem tem in v povsem novih razmerah demokratične Evropske zveze smo z neobvladanim sovraštvom priča novim in novim grožnjam s smrtjo. Začelo se je, ko je nek Balkanec sredi Ljubljane pred pošto grozil predsedniku demokratične vlade z “ubi Janšu”. Policija in tožilstvo sta ostala nema oziroma je bilo to zanju nekaznivo dejanje. A če ni demokratičnih zavor, uradnih resnih opozoril in tudi ne sodnih postopkov ter kazni, se grožnje stopnjujejo, dokler ne bo prišlo do poskusov atentata ali celo smrtnih žrtev. Neprijavljeni stavkajoči ob petkih in sredah prav tako stopnjujejo to sovraštvo in nasilje, nosijo napise z grožnjami smrti predvsem demokratično izvoljenemu predsedniku Janezu Janši in imajo hkrati namen rušiti vlado. Dober zgled s temi smrtnimi grožnjami so dobili – komaj verjetno –  na transparentih protestnikov kar na seji RTV Slovenija!

Zadnje stopnjevanje so grozilna pisma s smrtjo vsem trem vodilnim politikom koalicije, tudi pridružene SNS in pokončnima članoma DESUS, vsakemu pismu je bil priložen naboj večjega kalibra. Na zadnje pripombe demokratov smo brali aroganten odziv Vrhovnega tožilstva, da grožnje niso posledica neprimernega in nepravočasnega odziva tožilstva. Povsem onemel je tokrat tudi varuh človekovih pravic, da o ustavnem sodišču ne prej ne pozneje ne govorimo. Ker je s tem premišljeno zajeta celotna parlamentarna koalicija, očitno so vsi nasprotniki KUL, te grožnje s smrtjo vzbujajo povsem določno domnevo, da gre kar za organizirano akcijo opozicijske KUL proti vladi in da so domnevno tudi izvajalci člani KUL, vsi s podporo globoke države. Tako smo še bližje enopartijskemu sistemu.

Aktualnost komunistične revolucije v 21. stoletju
Kaj to pomeni? Da je latentna revolucija izbruhnila v svojo aktivno obliko in da za naslednjo odkrito fazo manjkajo le še orožje, odredi prostovoljcev, ki jih že med protestniki najbrž ne bo malo in povelja novega cekaja.

Tako daleč smo prišli. Legitimno izvoljeno vlado vreči z nelegitimnimi, zločinskimi sredstvi, jo skratka pomoriti. Kot so delali njihovi genocidni predhodniki rdeči revolucionarji s Čebin. Ti torej v tej znova očitni zamenjavi vlog zagotovo niso demokrati, so lahko nasilni revolucionarji, kot so bili nelegitimni ubijalski boljševiki v oktobrski revoluciji pred dobrim stoletjem. Toda v demokratični Evropi enaindvajsetega stoletja?

Povejmo jim, znova in znova, vlade se ne menjajo na ulici, demokrati jih menjajo na volitvah in v parlamentu. S tem grozečim krvavim nasiljem niste demokrati, ste zločinci!

Kot zadnje in petič ugotavljamo, da k enopartijskemu sistemu sodi domala popoln nadzor družbe, še posebno nad tako pomembnimi področji, kot so sodstvo in tožilstvo, javno obveščanje, tudi šolstvo in zdravstvo, pa gospodarstvo s svojimi finančnimi viri. S sodišči na Slovenskem se da zapreti vsakega političnega nasprotnika in odločiti volitve, z mafijskim denarjem prav tako. Kot pars pro toto spomnimo samo na klasičen primer, afero Patria,  s katero so po sodiščih deset let mučili prvaka takratne opozicije, ga neposredno pred volitvami zaprli in s tem njegovi stranki preprečili volilno zmago. Ko bi morala zločinska partijska sodišča razsoditi v njegovo korist, je njihova mafija pustila zadevo zastarati. Prvak opozicije je bil trikrat žrtev tako komunistične kot postkomunistične oblasti. Kaj se je spremenilo?

Partija ima popoln nadzor družbe od sodišč do javnega obveščanja
Da ne govorimo o javnem obveščanju, ki je domala povsem v rokah komunistov in njihovih naslednikov in ga Janez Janša prav nič ne omejuje. Tako dan za dnem vsiljujejo s svojo ideologijo svoj virtualni svet na glavo postavljenih vrednot, ki temelji na laži, stalnem hujskanju proti demokratični oblasti, izvažanju laži v tujino. Čeprav je Janševa vlada tudi v primerjavi z EU povsem očitno nadpovprečno uspešna, kar potrjujejo številčni izkazi. Prav tako ni nikakršnega dvoma, da se je premier Janez Janša v svetu uveljavil kot cenjen državnik, povsem doma v visoki mednarodni državniški družbi. Ali si lahko v tej vlogi predstavljamo kakšnega nebogljenega, mednarodno nerazgledanega Šarca?

Zato pa je potrebno Janševe uspehe in dosežke doma in v tujini skrivati, jih cenzurirati. Denimo po dolgi akciji na najvišji državniški ravni letošnji dosežek, ko je Slovenija postala članica zdaj devetih sredozemskih držav EUMED, ali ko je bil Janša izvoljen za osebnost srednje- in vzhodnoevropskih držav za leto 2020. Potem bi bile obtožbe s fašistom, diktatorjem in strahovlado smešne, prozorne laži. In še naprej če govorimo o pravem razcvetu slovenske zunanje politike, zdaj s pomembno vlogo zunanjega ministra dr. Anžeta Logarja, ki sta skupaj z Janezom Janšo verodostojno postavila Slovenijo v mednarodno politično areno. Da ne govorimo o ambiciozno zastavljenem predsedovanju Svetu Evropske unije s pomembnimi programi in političnimi dogodki. In prej? Za zunanjo politiko Karla Erjavca je to pomenilo, da je bil kuhan in pečen pri Lavrovu v Moskvi.

Opozicijo označuje tudi stalno zaletavanje s predčasnimi volitvami, čeprav so štirje bledi obrazi med seboj sprti in že kot taki za volivce neverodostojni. Gre za umetno ustvarjeno politično ozračje, kot da se stalno dogaja nekaj nadvse  pomembnega in usodnega, čeprav se povsem nič ne dogaja in nič ne zgodi. Ostajajo nemočni, povsem nebogljeni, to je resnica o KUL.

Njihov vek ne bo trajen, ker je roba iz smetišča zgodovine pokvarljiva, čeprav komunistični rep še nevarno opleta. Prihaja čas demokratov, tudi v Srednji Evropi. Izrabimo ga! Naj se širi kritično javno obveščanje, po epidemiji prihaja čas množičnih zborovanj za demokracijo in dekomunizacijo Slovenije, volitve bodo pomemben premislek za utrditev demokratične oblasti.

 

Dr. Ivan Klemenčič je muzikolog in publicist.

Zadnje novice

Sorodne vsebine