Ko se zadnjih 28 let približuje mesec junij in z njim Dan državnosti, se v mislih intenzivno vračam nazaj, na dogajanja v desetdnevni osamosvojitveni vojni za Slovenijo. ki sem jih spremljal in o njih poročal kot dopisnik TV Ljubljana iz Pomurja. Še danes imam občutek, da smo s snemalcem Josipom Jožetom Hermanom in tonskim tehnikom Drago Györekom od zgodnjih jutranjih ur 27. junija, pa do 4. julija, ko smo posneli odhod agresorske in plenilske tankovske enote polkovnika JLA Berislava Popova, bili praktično 24 ur v službi. Domači nas teh deset dni praktično videli niso.
Na kratko bom opisal prvi dan vojne za Slovenijo, torej četrtek, 27. junija 1991. Pred tem se moram vrniti nekaj dni nazaj, kajti zaradi kar nekaj naključij smo, kar se dopisništva TV Ljubljana v Murski Soboti tiče, desetdnevno vojno dočakali tehnično dobro pripravljeni.
Prvo naključje je, da se nam je meseca maja pokvaril rekorder prve elektronske kamere JVS 110. Odpeljali smo ga na servis in dobili rezevnega. Nekaj dni pred vojno so nas poklicali v Ljubljano, kjer smo staro stoenko zamenjali z novim Subarujem s pogonom na vsa štiri kolesa. Ta avtomobil nas je reševal v kar nekaj težkih situacijah, ob napadu JLA enote na mejni prehod Gederovci na primer. Domov smo se vrnili tudi s popravljenim rekorderjem, rezervnega pa smo, glej ga naključja, pozabili doma v Murski Soboti.
Morda ni bilo naključje, da je bila Murska Sobota izbrana za eno od enajstih lokacij po Sloveniji, od koder smo se v živo javljali dopisniki, nam pa je omogočila, da smo v času vojne posneto gradivo po linkovski zvezi sveže posredovali v Ljubljano. Za neposredni prenos so nam iz TV Ljubljana poslali snemalce s studijsko kamero in pa ekipo z mobilnim linkom. Kar nekajkrat sem se javljal v živo, kramljal z različnimi sogovorniki o zgodovinskem trenutku, ko je Slovenija stopila na samostojno pot. Zadnji sogovorec je bil nekaj pred polnočjo pisatelj Branko Šömen. Najin pogovor je zmotil ropot kolone vojaških tovornjakov, polnih vojakov JLA, ki se je peljala mimo plapolajoče slovenske zastave. “Glej, glej,” sem dejal Šömnu: “kako jugo vojska pozdravlja slovensko zastavo. Upajva, da ne gre za kakšno zloveščo napoved vojnega spopada,” so bile ob slovesu najine zadnje besede gledalcem.
Celotno besedilo si lahko ogledate TUKAJ.
