Morda se v preteklem tednu opazili novico, ki smo jo objavili tudi na naši spletni strani (TUKAJ). Namreč, v Avstriji so namreč na dvanajst let zapora obsodili žensko, ki je v eni od avstrijskih regij razglasila svojo državo in celo pozivala k nasilnemu strmoglavljenju legalne in legitimne avstrijske vlade na Dunaju. V to je nagovarjala tudi vojsko in za pomoč prosila celo ruskega vladarja Vladimirja Putina. Povprečnemu Slovencu se bo kazen zdela hudo stroga, ker se nam vse to zdi kot dejanje enega vaškega posebneža, a če bi se to zgodilo v ZDA, bi bil takšen »hec« nagrajen morda celo z dosmrtno ječo. Koliko let pa bi omenjena gospa dobila, če bi kaj takšnega poskusila v Sloveniji? Verjetno nič, kvečjemu kakšno opozorilo, naj naslednjič tega ne počne, morda bi ji novo službo ponudili v kateri od nevladnih organizacij.
Zakaj menim, da bi se pri nas zgodil tak scenarij? Predvsem zato, ker sedanja država še vedno sloni na temeljih državnega udara v letih 1941-1945, to je komunistične revolucije. Še vedno namreč ni prišlo do ustrezne diskontinuitete s prejšnjo, totalitarno državo, njene kadrovske strukture pa še vedno obvladujejo družbene podsisteme, kar se v zadnjem času kaže na različne načine. Tudi v popustljivosti policije in tožilstev do raznih varuhov revolucionarnih izročil, tudi tistih, ki povsem odkrito pozivajo k nasilnim dejanjem. V podsisteme, ki jih obvladujejo, seveda spadajo tudi sodišča – dokazov za to imate več kot dovolj, saj o njih redno pišemo v Demokraciji – pa čeprav še vedno sodijo »v imenu ljudstva«. In ko skupina revolucionarno navdahnjenih mladcev v strahu pred izgubo svojih privilegijev uprizorijo krvav performans pred zgradbo ministrstva za kulturo, pred zgradbo vlade pa razglasijo nekakšen »odlok ljudstva«, ki močno spominja na ultimate, ki jih je leta 1991 JLA pošiljala Sloveniji. Čeprav smo nedavno s praznikom dneva suverenosti počastili odhod zadnjega vojaka okupatorske vojske z rdečo zvezdo iz Slovenije, duh nekdaj slovite Titove vojske ostaja še kako navzoč v slovenskem prostoru.
Ne bi se rad preveč podrobno spustil v razprave glede državnih udarov in raznih razglasov, kjer se razne klike sklicujejo na ljudstvo. Če so njihovi politični mentorji s Tanjo Fajon na čelu še nedavno v ospredje postavljali vladavino prava, velja spomniti na to, kaj med drugim določa kazenski zakonik RS. Na primer v 348. členu: »Kdor s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.« V nadaljevanju je naštetih še nekaj kaznivih dejanj, usmerjenih proti državi, njenim organom in njenim predstavnikom, tudi nasilje proti državnim funkcionarjem. Zanimiva sta še dva člena. Najprej 355. člen, ki govori o oboroženem uporu (prvi odstavek): »Kdor organizira ali vodi oborožen upor, da bi ogrozil obstoj Republike Slovenije, spremenil njeno ustavno ureditev ali strmoglavil njene najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let.« Pa tudi 359. člen, ki v prvem odstavku pravi: »Kdor, zato da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika , se kaznuje z zaporom do petih let.«
To je seveda samo jagodni izbor nekaterih členov, ki nas spomnijo na nič kaj demokratično početje politkolesarskih protestnikov, zlasti njihovih vodij, ki so celo toliko predrzni, da se sklicujejo na voljo ljudi in da so oni sami zastopniki ljudstva. Katerega ljudstva? Morda imajo v mislih samooklicani medvojni »slovenski parlament«, ki se popularno imenuje tudi »kočevski zbor odposlancev« in je kronološko in ideološko povezan tudi s prvim velikim sodnim procesom komunistične vojaške hunte. Govorim o t. i. kočevskem procesu, ki ni samo terjal »justificirane« smrtne žrtve, ampak je tudi nakazal smer, kako rdeča paradržava izvršuje svojo jurisdikcijo »v imenu ljudstva«, čeprav jo za to nihče ni pooblastil. Očitno zgledi vlečejo in tudi danes se pojavljajo novodobni revolucionarni navdušenci, ki se imajo za nekakšne mesije in želijo na tej podlagi »delati red« v državi. Seveda »v imenu ljudstva« – iz tega ljudstva pa so razredni sovražniki izločeni, mar ne? Tudi zato sem v zadnjih 24 urah na facebooku doživel več primerov cenzure, ko so mi brisali objave člankov iz verskega tiska. Tudi to se je zgodilo »v imenu ljudstva«.
