Skoraj teden dni stara novica o tem, da je opozicijski četverček (SD, LMŠ, SAB, Levica), ali, kot ga sam imenujem, »trio adijo s prikolico«, predlagal t. i. »tehničnega mandatarja« v osebi Jožeta P. Damijana, sicer ekonomista, profesorja, blogerja, komentatorja ter enega od protagonistov projekta Drugi tir, me je dosegla na dopustu, zato se nanjo odzivam šele zdaj, ko je efekt presenečenja že mimo.
Priznam, ko sem slišal informacijo, kakšne načrte ima opozicijska, lahko bi rekli kar »uzurpatorska japijevska« četverica, sem najprej pomislil, da je to prvoaprilska šala. A ko se je rdeča štiriperesna deteljica pojavila na ekranu in predlagala nekakšno »koalicijo ustavnega loka«, karkoli naj bi že to pomenilo, je bilo jasno, da mislijo še kako resno. No, vici se sicer res pišejo sami, vsaj glede na okoliščine, a zadeva je v resnici smrtno resna. Ne glede na to, da se lahko določenim izjavam v zvezi z novim predlogom le krohotamo.
Jože P. Damijan v Slovenskem prostoru ni neznan. Torej ne gre za kakšen »novi obraz«. V politično dogajanje se je vključil že pred petnajstimi leti in to, zanimivo, v času prve Janševe vlade, ko je postal član strateškega sveta, ki naj bi pripravila strokovno podlago reform, ki naj bi jih nato izvajala vlada. Skupino je tedaj vodil še jezični Mićo Mrkaić, ki pa je bil le najglasnejši predstavnik tedaj dokaj močne struje liberalno usmerjenih ekonomistov, ki so se upirali »stari gardi« pod vodstvom Jožeta Mencingerja. Ki je bil prav tako nekoč del aktivne politike – spomnimo: malo pred osamosvojitvijo Slovenije je odstopil kot podpredsednik Demosove vlade, odgovoren za ekonomske zadeve, potem ko se je znašel v navzkrižni debati o privatizaciji, kjer je svojo vlogo odigral tedaj gostujoči svetovalec za države v razvoju Jeffrey Sachs, sicer dober znanec tedanjega člana predsedstva SFRJ Janeza Drnovška (slednji je Sachsa predstavil tudi tedanjemu jugoslovanskemu premierju Anteju Markoviću). No, po Mrkaićevem odhodu je vodenje prevzel Damijan in nato postal celo prvi minister brez listnice za razvoj. Tudi to obdobje ni dolgo trajalo, saj je odstopil tudi on, nasledil pa ga je do tedaj v javnosti še neznani univerzitetni profesor, ki pa ni bil ekonomist, namreč Žiga Turk, danes prepoznaven publicist desne usmeritve, a s številnimi »ločenimi mnenji«.
Tako Mrkaić kot Damijan pa sta nato dajala izjave v smislu, da vlada z reformami ne misli resno. In zanimivost: J. P. D. je že pred Mrkaićevim odstopom napovedal odhod iz vladnega strateškega sveta, ker ni uspel s predlogom reforme pokojninskega sistema. V teh stvareh je bil sicer dokaj nepopustljiv in je celo predlagal, da se vsekakor ne bi smeli upokojevati pred dopolnjenim 70. letom. No, to so bile res izjave, ob katerih se je levičarjem dobesedno utrgalo. Pa tudi nekaterim pomladnikom, ki so svarili pred »kukavičjim jajcem«. Izraz sem si sicer sposodil od sedaj že pokojnega univerzitetnega profesorja in sociologa Jana Makaroviča, ki je na tiskovni konferenci Zbora za republiko aprila 2005 močno kritiziral Mrkaića in »neoliberalne« odklone (prve) Janševe vlade. Češ, gre za pojav, ki ga je kakšno leto prej na tisti prvi znameniti javni tribuni Zbora za republiko filozof Tine Hribar, namreč za »vulgoliberalizem«.
Da je šlo v primeru Mrkaićevega naslednika J. P. D. res za »kukavičje jajce«, se je pokazalo šele kasneje. Namreč, v prvih letih po Damijanovem odhodu smo mnogi verjeli, da je bil prvi minister za razvoj v prvi Janševi vladi resen pripadnik t. i. liberalne smeri, ki se upira etatizmu in socializmu. No, bolj se ne bi mogli zmotiti. Šele dve leti po poroki J. P. D. (po podatkih biografskega leksikona je bila poroka leta 2011) so v javnost prišle poročne fotografije, na katerih se je pojavil tudi razvpiti agent političnega podzemlja ter Pop TV-jev »politkomisar« Drago Kos. Ni minilo dolgo in kar naenkrat smo doživeli kopernikanski obrat, ko sta se donedavni »vulgoliberalec« J. P. D. in njegov soimenjak z Jesenic Mencinger znašla na istem bregu. Celo portal Necenzurirano je dobro opazil ta nenavaden obrat, ki sicer ni nek osamljen pojav v slovenski publicistiki, saj je podobnih spreobrnjencev, ki so bili svoj čas zagreti »pomladniki«, kar precej. Ne vem sicer, kaj točno je botrovalo Damijanovemu preobratu – morda to, da je še ne tako dolgo nazaj skušal kandidirati za guvernerja Banke Slovenije? Verjetno ni samo to. Kajti nelogično je, da bi nekdo zgolj iz lastne kaprice, ker mu morda ni všeč Janez Janša, začel javno simpatizirati s Sirizo, grško različico Kordiš-Mesečeve Levice. In seveda izražati stališča, ki so že vseskozi del arsenala političnega podzemlja, ko je potrebno napasti pomladno opcijo.
Seveda je zanimivo spremljati Damijanova stališča, izražena v oddaji Politično na TVS – tam je denimo govoril o tem, kako sedanja vlada razgrajuje ustavno ureditev, ki smo jo imeli zadnjih 30 let. Ker je znano, da je jezik tranzicijske levice v resnici zelo kodificiran in ne izraža točno tistega, kar pove, je potrebno to stališče razumeti nekako takole: ta vlada, ki jo imamo sedaj, razgrajuje to, kar smo po »sestopu z oblasti« gradili tri desetletja. Skratka, JPD v javnost pošilja zelo podobna sporočila kot Milan Kučan. Znano je namreč, da je Kučan kot nekdanji vodja skupine za psihološko-propagandno dejavnost v ZKS izvrsten mojster retorike, saj ga nikoli ne smemo jemati dobesedno, ampak skozi vrstice, torej v šifrah. Seveda ob tem računa, da bo večina javnosti zunanjo lupino sporočila sprejela kot resnico. In tudi v tem se skriva srž uspeha političnega podzemlja. To, kar je v oddaji govoril »tehnični mandatar«, sploh ni neka novost – gre za populizem, ki ga dejansko preko mainstream medijev poslušamo in beremo (ter vsrkavamo) že ves čas.
Zakaj ravno JPD? Marsikdo se sprašuje, kako to, da so »strici« namesto projekta novih predčasnih volitev (prva priložnost po odstopu premierja Marjana Šarca se jim je izmuznila zaradi »samovolje« DeSUS-a ter SMC) izbrali projekt nove, še tretje vlade v tem mandatu in zakaj so izbrali prav točno določeno osebo za vodenje vlade? Razlog se bržkone skriva v tem, da je JPD po strankarski plati »nevtralen« in bi lahko umiril morebitne popadke egocentrizma v strankah. Po drugi strani pa bi polom morebitne nove »vlade ustavnega loka« politično razbremenil stranke, ki stojijo za njo. Seveda ni odveč omeniti, da če bi do takšne vlade prišlo in bi vanjo v glavnem imenovali neznana, »strokovna« imena, to ne bi bila neka običajna tehnična vlada, pač pa še en prozoren m(M)aček v žaklju. S tem bi se tranzicijska levica razbremenila odgovornosti za polom, jasno pa je tudi, da je njen glavni cilj zaščita starih finančnih resursov in sistema rentništva, kar se je začelo sesuvati denimo ravno v primeru Aleksandre Pivec, ki je samo dan pred javno predstavitvijo projekta »ustavnega loka« pomahala v slovo in se odrekla prvotnemu načrtu, da bi znova kandidirala za predsednico DeSUS. Prav Pivčeva, na katero ni nihče računal, je denimo močno zasekala na področje gozdarskega mafijskega omrežja – in zaradi tega je morala oditi. In ne zaradi tistih nekaj sto evrov, s katerimi so jo menda »podkupovali« gostitelji. In če k temu dodamo, da je v tej zgodbi preko družinskih vezi vpletena celo voditeljica Tarče, potem je več kot očitno, zakaj se je tranzicijska levica povsem odkrito odločila za mehak državni udar. Seveda podkrepljen s kolesarskimi protestnimi shodi, ki so dejansko neke vrste psihološki preventivni sistem – ne dogajajo se zato, ker bi vlada nekaj (slabega) naredila, ampak kot opozorilo, da se slučajno ne bi drznila česa narediti. Kot bi rekli naši južni bratje: »Ne diraj lava dok spava.«
Verjetno si ob levičarskih »lokostrelcih« marsikdo muza in si misli, češ iz tega ne bo nič, tako ali tako imajo samo 39 glasov. Vendar pa političnega podzemlja nikakor ne smemo podcenjevati. V kratkem se bo zgodil kongres DeSUS, kjer je med kandidati tudi Karl Erjavec, ki se vrača kot nekakšen terminator s tistim znamenitim švarcenegerskim stavkom »I’ll be back!«. In verjetno nanj politično podzemlje še kako računa, potem ko se je peterica poslancev te stranke odkrižala svoje predsednice (ki je, vsaj po mojem prepričanju, svojo politično kariero končala) – tudi zaradi dejstva, da bo moral novi predsednik DeSUS, kdorkoli že bo, postati član vlade. In kot je znano, je Erjavec že pred sedmimi leti porinil Janezu Janši v hrbet precej velik nož. Nekoliko težje pa bo s poslanci SMC, kjer bodo morali Golobičevi kurirji izvajati individualne pogovore (beri: pritiske), da bi jih lahko pridobili za vlado ustavnega loka. In novi wannabe mandatar je ob tem celo tak optimist, da računa, da bo ta problem rešen v roku dveh mesecev. No, ob asistenci medijev ter fake javnomnenjskih raziskav ne bi bilo presenečenje, da bi globoka država, ki se ne more sprijazniti s prekinitvijo njenega popolnega vladanja, vzela državo za talca in s »sezuvanjem« nekaj poslancev sredi epidemije poskrbela za puč, kot ga Slovenija doslej še ni videla…
