20.7 C
Ljubljana
nedelja, 1 avgusta, 2021

Učna ura politične pomladi 2021

Piše: France Cukjati

V kriznih situacijah se človekovo osebnostno in moralno jedro jasneje in bolj verodostojno razkrije kot v času mirnih družbenih dogajanj. V adrenalinskih spopadih se človekovim premišljenim, vljudnim in celo zavajajočim odzivom pridruži njegova nagonska, podzavestna in pristna narava. V takih trenutkih se skozi masko navidezno kulturnega in prijaznega človeka kaj rado prebije in razgali njegova prostaško nekulturna agresivnost.

Kot s posameznikom se dogaja tudi s skupino posameznikov, ki jih povezuje skupni interes ali pa le skupna ideologija in politična agenda. Tako nam je letošnja politična pomlad ponudila vrsto spoznanj, ki so zelo zaskrbljujoča, a tudi zelo dragocena, ker verodostojno razkrivajo ideološko-politično-kulturno stanje slovenske družbe. Spoznanje in postavitev diagnoze pa je prvi korak na dolgi poti ozdravljenja težkega bolnika.

V tem sestavku se bom dotaknil le treh učnih ur letošnje politične pomladi, kot jo vidijo moje oči. Začel bom z zadnjo, z referendumom o zakonu o vodah.

Vladavina laži
V preteklosti se je na obalah slovenskih rek gradilo marsikaj, od zasebnih vil in hotelov do kemičnih tovarn, živilskih obratov in cementarn s strupenimi izpusti neposredno v reke in potoke. Vse to je pod določenimi pogoji dopuščal zakon o urejanju prostora. Novela zakona o vodah, o kateri smo odločali na referendumu, pa je že v načelu vse to prepovedala, pogojno dovolila pa le objekte v javni rabi in enostavne objekte. Ko je bila novela v javni razpravi, ni bilo zaznati javnega razburjenja. Ko pa je bila sprejeta, se je prebudila civilna iniciativa in zagnala proces referenduma pod geslom: “Proti privatizaciji vode” in “Ohranimo pitno vodo”. Čeprav v zakonu ni šlo ne za eno ne za drugo ampak le proti lahkomiselni in škodljivi pozidavi obvodnih zemljišč. Referendumski pozivi so bili torej usmerjeni v iste cilje, kot jim je sledila novela zakona. Z zahtevo, da je treba spoštovati naše vode, so rušili zakon, ki je hotel vzpostaviti večje spoštovanje naših voda. Zakon je prinašal prav to, kar je civilna pobuda zahtevala. Šlo je torej za nerazumno pobudo in pričakovali smo, da bodo vsi pismeni ljudje hitro uvideli to norost.

Nika Kovač, Inštitut 8. marec. (foto: STA)

Pa niso! Spremembe zakona niso imele nobene zveze s privatizacijo vodnih virov niti z omejevanjem pravice do pitne vode. Čeprav je v zakonu šlo le za bolj spoštljivo urejanje površinskih voda, je referendumska kampanja gradila na strahu za pitno vodo. Iz vseh mikrofonov, letakov in osrednjih medijev je silil strah, da nam bo Janša vzel ali tujcem razprodal dragocene vire pitne vode. Čeprav so leve vlade v zadnjih letih kar nekaj pomembnih virov pitne vode prodale tujcem in mesto Ljubljana že dolgo časa gradi megalomanski kanalizacijski vod neposredno preko vira ljubljanske pitne vode, se je šele sedaj vsa zaskrbljena civilna družba zgrozila, kako nas Janševa vlada s tem zakonom hoče prikrajšati za pitno vodo.

Stokrat ponovljena laž, čeprav jasno očitna, je postala “resnica”. Tako kot je stokrat ponovljena laž, da Janša preganja novinarje in zatira svobodo govora, pri mnogih slepih, gluhih in nepismenih državljanih postala “resnica”. Na te in take “resnice” se sklicuje tudi poziv, da je treba zamenjati vlado. Če ne zlepa, pa zgrda! Če ne s svobodnim demokratičnim glasovanjem, pa s podkupovanjem, grožnjami in nasiljem.

 

In kaj nas uči zgodba o zadnjem referendumu? Najprej, da ni pomembna vsebina zakona, o katerem se glasuje. Pomembno je, da si izmislimo lepo zveneče geslo, pa čeprav nima nobene zveze z zakonom, ki ga želimo zavreči. Če smo spretni, lahko celo z geslom, ki sledi samemu cilju zakona, prepričamo volivce, da ta isti zakon zavrnejo. Tako bi slovenski mojstri manipulacije z geslom, da smo “proti dvigu davkov”, dosegli zavrnitev zakona, ki znižuje davke. Ob tem potrebujejo le še dovolj finančne podpore globoke države in zavzeto naklonjenost 90 odstotkov slovenskih medijev – z nacionalko vred. Ti pogoji so bili in bodo še izpolnjeni, zato se bodo taki absurdni referendumi še dogajali. Med vrsticami pa nas ta zgodba tudi uči, da pomembna, preprosta, življenjska vprašanja prebudijo tudi sicer zaspane volivce različnih političnih usmeritev. V skrbi “za pitno vodo” so tudi mnogi desni volivci na referendumu zavrnili zakon. In medtem ko se levosredinske stranke že več let ukvarjajo le z obsesijo “proti Janši”, pa se desnosredinske stranke ukvarjajo skoraj izključno s pomembnimi, preprostimi, življenjskimi vprašanji. Te stranke so tudi že jasno dokazale, da oblikujejo resne predvolilne programe, ki jim nato dosledno sledijo. Njim se v referendumskih načelih in predvolilnih programih za razliko od levih strank tudi ni treba lagat in skrivati svojih pravih ciljev.

Če končno upoštevamo, da je uspeh zadnjega referenduma temeljil tudi na osebni komunikaciji z volivci, na propagandi “od vrat do vrat”, potem se tradicionalnim desnosredinskim strankam, če bodo upoštevale te izkušnje, ni bati novih volitev.

Ideološko nasilje
Druga učna ura letošnje pomladne politike prihaja iz dekadentnih zahodno-evropskih krogov. Konec junija je Komisija EU z Ursulo von der Leyen na čelu zagnala vik in krik, ker je madžarski parlament sprejel zakon za zaščito otrok pred pornografijo in tendenciozno seksualizacijo. Proti Madžarski so se slišali hudi očitki, da gre za “Anti-LGBT-zakone” in za diskriminacijo spolne usmerjenosti. Madžarski zunanji minister je neuspešno ponavljal, da gre za izrazito fake-news propagando, saj “ne gre za nobeno diskriminacijo ampak za zaščito otrok na temelju madžarske ustave, ki pravi: Madžarska varuje pravico otrok v skladu z njihovo prirojeno spolno identiteto”. Zato so v zakonu določbe, kot so: “Šolska gradiva o spolni vzgoji ne smejo usmerjati v spremembo spola ali propagirati homoseksualnost. Spolno vzgojo v šolah smejo poleg učiteljev izvajati le še osebe in organizacije, ki so ustrezno registrirane. Filmi in programske televizijske vsebine, ki ne sledijo zakonu o zaščiti otrok, morajo biti označeni s 18+ certifikatom. Itn.”

Madžarski premier Viktor Orban je odločno proti izvajanju LGBTQ ideologij v šolah in vrtcih (foto: EPA)

Predlog resolucije, ki Madžarski grozi s hudimi sankcijami, pa vrsta držav ni podprla. Tudi sicer bo bruseljska birokracija to ideološko nasilje dobila prej ali slej kot bumerang nazaj. LGBT aktivisti so skupaj z vodilnimi birokrati v svoji ideološki gorečnosti namreč spregledali, da v Pogodbi o Ustavi za Evropo v II-74. členu piše: “… pravica staršev, da svojim otrokom zagotovijo izobraževanje in pouk v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji se spoštujeta v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo njuno uresničevanje.” Ta pravica staršev ni tako pomembna pri pouku matematike in fizike, je pa še kako pomembna pri spolni vzgoji in predvsem v primeru prikritega propagiranja homoseksualnosti in “proste izbire spola” že v otroških vrtcih in osnovni šoli.

Če torej nacionalni parlament sprejme zakon o izobraževanju in vzgoji, celo soglasno kot na Madžarskem, se bruseljska birokracija s predsednico vred nima kaj razburjati. Če pa se in celo grozi, pa postaja stvar zelo resna. In osmega julija so evropski poslanci s 459 glasovi za, 147 glasovi proti in 58 vzdržanimi res sprejeli resolucijo proti Madžarski, v kateri piše, da “Parlament najostreje obsoja nedavno zakonodajo proti LGBTIQ in obsoja spodkopavanje demokracije in pravne države na Madžarskem.” Kakšno je to “spodkopavanje demokracije in pravne države”, če je bil zakon praktično soglasno sprejet v skladu z ustavo? Sprašujmo se raje, kakšen je evropski parlament, da s tako večino sprejema tako nore resolucije?! V predhodnem postopku je kljub medijskim pritiskom sporni resoluciji nasprotovalo kar nekaj držav: Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Hrvaška, Slovenija, Ciper in Malta.

Kljub ustavno zagotovljeni svobodi, ki jih imajo članice EU pri urejanju vzgoje in izobraževanja, se torej iz Bruslja širi drzno vsiljevanje protinaravne in znanstveno neosnovane ideologije o “prosti izbiri spola”, ki hoče otrokom v občutljivem času njihovega spolnega zorenja spodnesti zaupanje v biološke temelje njihove spolne identitete. To so stvari, ki jih izkušen in razgledan Evropejec ne more sprejeti. Čim bolj raste pritisk, ki dobiva podobo novega ideološkega totalitarizma, bolj raste upor tej agresivni spolno obarvani agendi. Upor se kaže predvsem v državah nekdanje komunistične Evrope, na zahodu pa v vse večjem številu desnih strank, ki se zavedajo pomena spoštovanja svoje človeške in nacionalne identitete.

Ideološko nasilje, ki človeku vsiljuje, kako naj pojmuje svoj spol ali svojo narodnost, kako naj (ne)vrednoti svojo družino in vzgaja svoje otroke, je najbolj pritlehno in boleče. Takega nasilja nihče ne more dolgo zdržati. Tako nasilje, če se odvija na družbeni ali celo meddržavni ravni, prej ali slej privede v spopad in razkol.

Oče dveh šolskih otrok, v drugem in četrtem razredu, mi je pred časom rekel: “Razumem in podpiram lezbijke in homoseksualce, ko od družbe zahtevajo, da jih nihče zaradi njihove spolne usmerjenosti ne ponižuje, diskreditira ali zaničuje. Ne dovolim pa, da mi vzamejo otroke in jim s svojo tendenciozno spolno vzgojo obremenjujejo pot v sprejemanju lastne spolne identitete.” In potem je še preteče dodal: “Naj si spolno zblojene ženske ne drznejo lastiti mojih otrok!”

Pljuni mu v obraz
Tretja učna ura političnega dogajanja v času pandemije pa je še najbolj zgovorna in pomembna, pa tudi najbolj slovenska. Začelo se je z vse bolj orkestriranim in vse bolj intenzivnim preplavljanjem domače in nato evropske medijske krajine z vse bolj drznimi in vse bolj norimi lažmi. Takoj ko je v kritičnem trenutku izbruha covid-pandemije odstopil Marjan Šarec in so novo vlado oblikovale dve levo- in dve desno-sredinske stranke pod vodstvo Janeza Janše, je ves levi medijski pogon z nacionalko vred začel obsežno vojno proti novi vladi in predvsem proti predsedniku vlade. Njihovo orožje je bilo: laž z bogato domišljijo, ignoranca moralnih načel in bogati finančni viri globoke države vse tja do Sorosa. Edino orožje napadene strani pa je bila in je resnica. V takih razmerah zagovorniki resnice v prvi bitki običajno doživijo poraz. Resnica namreč zmaguje počasi, včasih z dolgim zamikom, a zanesljivo.

(VIDEO) “Pljuni resnici v oči” – Civilna iniciativa Maske dol na Facebooku objavila “navodila za pljuvanje po politikih” – “Pravno nihče nič ne more, ker se pljunek posuši v parih minutah…”, “Jelinčič je dobil pet pljunkov v faco,” je v posebnem videu dogajanje opisala Anica Bidar

Predvsem izvažanje laži v tujino in nato njeno uvažanje se je ponovno – po razvpitem primeru Patria – izkazalo za uspešno. Akterjem je bilo potrebno le sprejeti načelo, da je dovoljeno v tujino sramotiti slovensko državo, če bi s tem vsaj malo osramotili tudi Janšo. In da so v boju s političnim konkurentom dovoljena vsa sredstva, od laži, izmišljotin in diskreditacije pa vse do takšne ali drugačne likvidacije. Izkazalo se je, da leva ideologija “svobodo medijev” razume kot “svobodo laži”. Ker vse to ni doživelo nobene obsodbe, je postalo dovoljeno.

Metodo delovanja, ki je dovoljena in obenem uspešna, pa človek ponotranji in ponavlja. Tako smo dobili serijo nezakonitih protestov. Že na prvih smo ob brutalno prostaški histeriji, “Ubi Janšu!”, ostali brez besed. Nihče ni odreagiral, celo tožilstvo, slovensko javno tožilstvo, ni v tem videlo nič spornega. Nezakoniti protesti so postali “zakoniti”, pozivanje k poboju politikov in njihovih družin je postalo dovoljeno. Sovražna histerija je dobila krila.

Zato so pozivi kmalu dobili prvo obliko konkretizacije, pocestno fizično nadlegovanje, vse do pljuvanja. Pljuvanje v obraz pa v vseh kulturah velja za skrajno obliko poniževanja njegove osebnosti in dostojanstva. Celo človeku, ki je na prestajanju zaporne kazni in so mu odvzete mnoge pravice in svoboščine, slovenska ustava v 21. členu zagotavlja pravico do spoštovanja njegovega dostojanstva. Z drugim odstavkom 16. člena pa ustava ne dopušča nobenega začasnega omejevanja pravice do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva.

Imena tistih aktivistov, ki javno pozivajo k pljuvanju v obraz poslancev, ministrov, policistov, kulturnikov, razumnikov …, so znana. Pa se organi pregona ne zganejo. Aktivisti navajajo celo mnenja nekih advokatov, ki menda trdijo, da javno pljuvanje v človeka ni prepovedano. Torej je dovoljeno! Torej na juriš na vse, ki se zavzemajo za demokracijo in družbo kulturnih in spoštljivih medčloveških odnosov. Celo ustava je suspendirana!

Policisti so od nekdaj nosili za pasom pendrek. Verjetno ne za okras ampak zato, ker nekatere pocestne prostake, ki brezsramno nadlegujejo ljudi, jim grozijo in pljuvajo v obraz, le pendrek spravi k pameti.

Končno nam celo parlament ponuja učno uro demokracije in pravne države. Pred nekaj dnevi (16. julija) je poslanec DeSUS-a javno potožil: “Par dni osebno doživljam strašne pritiske, kako bom glasoval.” Čeprav ustava v 82. členu pravi: “Poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila.” Kaj šele na pritiske in ukaze! Pa tudi podkupovanje poslancev ne sodi v demokratični parlament in vladavino prav. A pred dnevi je Marjan Šarec (v tedniku Mladina) takole potožil, da ne more “prepričati” poslancev DeSUS-a: “Ponujamo jim največ, kar jim lahko ponudimo.“

Ne sprašujmo se, ali je to še pravna država? Saj vemo, da ni! Sprašujmo se le, kako vzpostaviti vladavino prava! Kako vzpostaviti normalno tožilstvo in sodstvo! Kako doseči, da cestna drhal ne bo več upala ljudi in celo policiste na cesti prostaško nadlegovati, sramotiti in celo pljuvati? Kako preprečiti, da se ne bo na protizakonitih protestih iz tedna v teden zganjalo histerično sovraštvo z javnimi pozivi celo k umoru? Kako ustaviti razbohotenje vse hujših pritiskov na poslance, bodisi s podkupovanjem ali grožnjami, ali pa kar neposredno z javnim pljuvanjem v obraz?

Preden pa iščemo odgovor na vsa ta vprašanja, se moramo vprašati, kako preprečevati izkrivljeno podobo resničnosti in sankcionirati laž, ki jo dnevno bruhajo mnogi osrednji mediji – z nacionalko vred?! S tem se je namreč začela razgradnja slovenske politične kulture.

Kako naprej
Dobili smo levičarsko generacijo, ki očitno ne pozna nobenih notranjih moralni in kulturnih načel. Nobenih notranjih kriterijev, kaj se sme in kaj se ne sme. “Ne laži, ne kradi, ne ubijaj …” nič več ne velja. Tudi načelo, “vse je dovoljeno, kar ni kaznivo”, ni več ustrezno. V veljavi je le še načelo: “Vse je dovoljeno, za kar se zdi, da me nihče ne bo boleče kaznoval”. Lahko torej krademo, lažemo, diskreditiramo, pljuvamo, ubijamo …, če se le izognemo kazni, pa čeprav z lažjo, grožnjo in podkupovanjem.

To pa ni več vladavina prava, ampak zakon močnejšega.

Čas bi že bil, da bi slovensko tožilstvo in sodstvo upravičila svojo neodvisnost, odgovornost in pooblastila, ki jima jih je narod zaupal z ustavo in zakoni. Čas bi že bil, da bi tudi policisti znali uporabiti “okrasek”, ki jim visi za pasom – vsaj v primeru, ko jih pocestni anarhisti nadlegujejo in dobesedno pljuvajo. Če država ne more zaščititi državljanov pred histerijo anarhistov, potem je treba uzakoniti splošno pravico nošnje orožja. Pravica do samoobrambe je namreč temeljna pravica vseh pravic, saj izhaja iz pravice do življenja.

Covid-pandemijo si bomo zapomnili. Pa ne samo zaradi spopada z virusom, ampak tudi zaradi moralno-političnega kaosa, v katerega nas je v tem času potegnila levičarska agenda. Kaos sam pa nas tudi prebuja in osvešča, kajti “Naša usoda je, da spreminjamo kaos v red”, pravi Jordan B. Peterson v knjigi Onkraj reda. Še vedno je namreč živa Krščansko-evropska kultura, ki jo označuje tudi spoštovanje načel, kot so “ne laži, ne kradi, ne ubijaj …“, pa čeprav bi bilo vse to dovoljeno. Gre ne le za spoznanje ampak za notranje prepričanje, da so širjenje laži, pozivanje k uboju in pljuvanje v ljudi zavržna dejanja, čeprav slovensko tožilstvo in sodstvo v tem ne vidita nič spornega. In ta kultura v srcih mnogih Slovencev in Evropejcev spontano teži k spreminjanju kaosa v red, ki edini omogoča humanizacijo človeške družbe.

Destruktivne tendence so bile, so in bodo v slovenski družbi vedno prisotne. A so in bodo še vedno prisotni tudi tisti goni, ki hočejo ponovno vzpostaviti vladavino resnice, spoštovanje človeškega dostojanstva in pravico staršev do vzgoje svojih otrok. Teh gonov nihče nikoli ne bo mogel dokončno utišati, ker so v jedru človeške identitete.

France Cukjati je teolog, zdravnik in nekdanji poslanec v Državnem zboru.

Zadnje novice

Sorodne vsebine