Piše: Gašper Blažič
Verjetno že dobro poznate star pregovor, da je bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Torej: bolje nekaj držati kot loviti. Verjetno boste pomislili, da je to spet kaj povezano kaj z našim predsednikom vlade. No, posredno morda že. Zakaj, boste videli v nadaljevanju.
Pred kratkim sem se mudil na dopustu v naši južni soseščini, na otoku Rabu. Ni bilo dolgo, en teden pač. Že ves mesec sem preko spleta zaznaval članke o tem, da so cene na Hrvaškem dobesedno ponorele. Pa ne samo pri turizmu, ampak tudi v trgovinah. Nekateri slovenski mediji so nam tako »dokazovali«, da so cene v trgovinah pri nas vendarle nižje kot pri naših južnih sosedih, pri tem pa objavili primerjavo nakupa enakih izdelkov v Lidlu na Hrvaškem in v Sloveniji. In pri nas bi bila ta košarica precej cenejša. Moj preizkus je pokazal ravno obratno: nekoliko obsežnejši nakup v Lidlu (Novi Vinodolski) je prinesel za kakih 20 odstotkov nižjo ceno glede na nakupe v isti trgovini v Sloveniji, predvsem na račun nižjih cen mesa in sadja. Toliko o tem, kako Hrvatje kupujejo pri nas (in menda celo »tankajo«), kakor nam je pred nedavnim razlagal naš (dobesedno) najdražji premier. Ki je tako ali tako samo kurir (golob pismonoša) ter koristen idiot globoke države. Ja, res je sicer, da so denimo trgovine na otokih res dražje kot pri nas, a situacija je spet neprimerljiva.
Kar se tiče cen cestnin in trajektov, pa je vse po starem. Vsako leto se stroški obojega nekoliko zvišajo. A velja omeniti, da je težko primerjati hrvaške avtoceste s slovenskimi, že zaradi dejstva, da ima Hrvaška večinoma zaprt sistem klasičnega cestninjenja, pri nas pa vinjete, ki jih je Golobova vlada nedavno podražila, čeprav je lanska uvedba elektronskih vinjet zmanjšala režijske stroške izdaje vinjet. Je pa zastojev na naših cestah zato neprimerno več, saj se infrastrukturna ministrica bolj ukvarja s svojo vikend hišico kot s skrbjo za skupno dobro. Na Hrvaškem tako trajekti kot (dalmatinska) avtocesta predstavljajo izgubo, saj so oboji rentabilni samo v času glavne turistične sezone. Temu primerne so tudi razmeroma visoke cene uporabe avtocest na kilometer, kar mnoge, ki se po teh trasah vozijo večkrat, odvrača od vožnje po avtocesti, razen če se jim res mudi. In tu se pokaže, kako je lahko visoka cena uporabe določenega infrastrukturnega objekta lahko medvedja usluga tistemu, ki z njim upravlja, saj z visoko ceno lovi »goloba na strehi«. Rezultat? Predvsem pozimi je avtocestna povezava Zagreb-Dubrovnik razmeroma slabo izkoriščena, mnogi gostinski objekti na počivališčih so zaprti, saj je strošek njihovega obratovanja prevelik glede na nizko frekvenco prometa.
In cene turističnih nastanitev? Tu je potrebno nekoliko pritrditi tistim, ki opozarjajo, da so se na Hrvaškem s kartelnim višanjem cen krepko zaleteli v zid realnosti. Še lani oktobra, ko sem pregledoval možnosti za naslednjo sezono, sem ugotovil, da je denimo otok Vir cenovno ugoden, kar se tiče ponudbe zasebnih apartmajev in sob. Februarja 2023, ko so mnogi ponudniki objavljali cene za novo sezono, je bila slika že bistveno drugačna – pa čeprav je konkurenca med malimi zasebnimi ponudniki na Hrvaškem sicer zelo velika. Očitno je mnoge zavedla lanska odlična turistična sezona, glede na vstop Hrvaške v schengensko ter evro območje pa so pričakovali, da bo naval gostov z evropskega zahoda letos še bistveno višji, zato so že vnaprej dvignili cene. Pretirani predsezonski optimizem je očitno psihološko vplival na efekt kartelnega poviševanja cen pri tako rekoč vseh zasebnih ponudnikih, pač v pričakovanju velikega zanimanja, ne upoštevajoč globalnih gospodarskih razmer (recesija v Nemčiji) in konkurenčnih ponudb v drugih državah. Če ste slučajno tudi sami iskali nastanitev na Hrvaškem, ste se morda soočili z efektom napihnjenega balona, saj so marsikje svetovali, naj ne premišljujte preveč, ker je zanimanje gostov iz držav s precej večjo kupno močjo veliko, marsikje denimo Nemci ob koncu svojega bivanja vplačajo kar celoten znesek za letovanje v isti enoti v približno istem terminu. Iz tega se seveda ustvarja iluzija, da je že predsezona (do konca junija) bogat ulov za lokalni turizem.
Pa je res tako? Kje neki! Moja izkušnja z Raba: v hiši s štirimi apartmaji sva bila z ženo večino tedna edina gosta (!), šele proti koncu so prišli neki gostje s Slovaške. Mnogi apartmaji ob glavnih cestah so imeli dodan napis »prosto« (slobodno/free…). Presenetljivo je bilo število čeških gostov nizko, precej več pa je bilo Nemcev, ki nikoli niso bili znani kot tipični predsezonski gostje. Čehi naj bi se po novem množično odločali za Turčijo, medtem pa hrvaški ekonomisti že svarijo pred katastrofalnimi številkami, ki že zdaj kažejo kruto realnost in oddaljenost od pričakovanj. Tu seveda velja dodati tudi visokoleteče poteze, ki petični turizem spreminjajo v množičnega, kar pomeni, da predelujejo že zgrajene hiše v nekakšne male graščine, primerne za goste z debelimi denarnicami z vsega sveta, saj naj bi po novem na hrvaških otokih lahko dopustovali sami še bogati naftni šejki (ki bodo lahko namesto puščave imeli vsaj malo zelenja) ter razni ruski tajkuni. Takšna pričakovanja so po eni strani razumljiva, ker en takšen gost lahko v hrvaški proračun vrže več dobička kot kakih sto Slovencev, ki bodo delali zastoje na hrvaških cestah, a kot rečeno, je to spet efekt »goloba na strehi« – tudi zaradi globalnih razmer. Očitno epidemija covid19 ni bila dovolj velik opomnik, prav tako tudi ne vojna v Ukrajini, ki je posredno močno zmanjšala navzočnost bogatih Rusov v evropskih turističnih destinacijah (no, pa saj že prej ta navzočnost ni bila kdo ve kako velika). In tako bodo številne luksuzne vile z bazeni ostale nedotaknjene in obsojene na počasen propad – tako kot eden od hotelov na Suhi punti na Rabu, kjer je sicer zelo simpatična plaža. A kaj ko se za inkasante, ki od vsakega obiskovalca z avtomobilom terjajo dnevno takso pet evrov (lani 30 kun), sezona začne že 21. junija. No, z nekaj iznajdljivosti ter insajderskimi informacijami, ki jih dobite od domačinov, se jim da tudi izogniti…
In čisto mimogrede: če boste šli na Rabu na pivo, ne boste bankrotirali, če boste šli v pravi lokal. V bifeju na prostem (Suha punta) ob morju so bile cene kar zmerne, medtem ko vam bodo v hotelu Imperial (mesto Rab) vsak napitek mastno zaračunali. In seveda, v vsakem lokalu obvezno prej preverite cenik, da vas ne bo kaj neprijetno presenetilo, tako kot tiste, ki so v Slovenskih novicah javkali zaradi gromozanske cene čevapčičev v Umagu. Če želite poceni pivo ali špricer, si to raje kupite v trgovini. In uživajte (dokler lahko). Namreč, kljub deformaciji turističnega trga zaradi prevelikega optimizma je letovanje pri naših južnih sosedih mogoče preživeti tudi brez pretiranih stroškov. Če ste malo bolj asketski, seveda. In vas ne bodo premamile kakšne školjke v kakšni elitni restavraciji (seveda ne datljevke, saj je njihovo nabiranje strogo prepovedano že dolga desetletja!).
Vendar bodimo optimisti: morda bo že leto 2024 pri naših južnih sosedih spet minilo v znamenju »vrabca v roki«…
