17.2 C
Ljubljana
torek, 8 julija, 2025

Svobodno bombardiranje Beograda

Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)

“Spomnite se samo bombardiranja Beograda.”

Tako je z opozarjanjem na posredovanje Nata v Srbiji, ki ni bilo bombardiranje Beograda, vodja poslanske skupine Levice Matej Tašner Vatovec v četrtek napovedal, da bo glasoval proti resoluciji svoje vlade o povišanju denarja za obrambo na dva odstotka letos in na tri do leta 2030. Takšnih obljub so politiki z leve potrdili že veliko. Dva odstotka obljubljajo že desetletje. Le uresničijo napovedi nikoli. Uspe praviloma pol manj. Po dogovarjanjih v Natu pa so cilji, ki jih je predlagala vlada, prenizki. Kot Vatovec je dvojko načrtom vlade pokazala tudi poslanka Svobode Lena Grgurevič, ki je podobno priznala, da je na referendumu leta 2003 glasovala proti vstopu Slovenije v vojaško zavezništvo demokratičnih zahodnih držav in povedala, da je proti dodatnim investicijam v varnost tudi zaradi bombardiranje Beograda leta 1999, ker v Gazi Nato danes nima enakih standardov. Bombardiranja Beograda ni bilo. Bilo pa je nekaj raketnih napadov. Vladno resolucijo za nekaj več denarja za obrambo pa je podprlo več poslancev NSi Mateja Tonina kot SD Matjaža Hana, poslanci vladne Levice Aste Vrečko pa so celo glasovali proti svoji vladi.

Razlage vladnih poslancev, da zaradi tega, ker je Nato z raketiranjem ciljev po Srbiji ustavil vojno na Balkanu, zavračajo predlog svoje vlade o obrambi države četrt stoletja pozneje, bi morale biti razlog vsesplošne osuplosti v državi. Kdo sploh vlada tej državi? Nasprotovanje lastni vladi utemeljujejo z interesi tuje države. Srbije. In to z interesom, da bi ta nadaljevala krvavo vojno na Balkanu.

Ljudje pa tudi pričakujemo, da se vladajoči vsaj o obrambi države dogovorijo, kaj bi radi, preden nekaj predlagajo parlamentu.

Dogaja pa se v času, ko so ravno poleteli reaktivci in rakete na Bližnjem vzhodu, kamor je Rusija s pomočjo Irana, zaveznika pri okupaciji dela Ukrajine, že prej razširila vojno z napadi Hamasa, Hezbolaha in Hutijev na Izrael. Jasno je, da se ta globalni konflikt preko Srbije lahko razširi na Balkan in je zaradi tega modro več investirati v odvračanje tveganj. Na Balkanu smo bili še pred četrt stoletja priča brutalni vojni, ki se po mnenju poslancev vladajočih strank ne bi smela ustaviti s posredovanjem Nata proti Srbiji. S katerim Slovenija po vrhu vsega ni imela nič. Ker takrat še ni bila del Nata.

Povezani smo bili le toliko, da je Beograd že veliko pred tem napadel tudi nas. A se je poskus okupacije hitro končal zaradi odločnega upora takratne vlade strank Demosa in ljudi tukaj, katerega posledica je bila, da so se vojaki jugoslovanske vojske začeli množično predajati. Zaradi odločnih politikov, ki jim niso bili prioriteta interesi tujcev in zaradi denarja za obrambo. Sicer bi vojno izgubili.

Osuplosti nad izjavami vladarjev, da so proti denarju za obrambo države, ker je Nato nekoč ustavil vojno v drugih delih nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji po teh norostih v parlamentu, ni bilo opaziti. Večina medijev je nenavadne nastope vladajočih spregledala in zamolčala javnosti. So skoraj nekaj običajnega v državi, kjer je komisija za preprečevanje korupcije županu prestolnice Zoranu Jankoviću, ki je po očetu Srb in se je rodil v Saraorcih, ravno dovolila, da v prostem času sme delati za oblast Srbije, katere predsednik Aleksander Vučić mu je ponujal celo premierski položaj v tamkajšnji državi.

Aleksandar Vučić in Robert Golob Foto: KPV

Janković, ki je tudi ponosni državni nagrajenec Vladimirja Putina, velja za strica iz ozadja vlade Roberta Goloba. Skoraj tako pomembnega kot je Milan Kučan, ki je podobno kot Grgurevičeva ta teden obtoževal Zahod za dogajanje v Gazi in po Nataši Pirc Musar obtožil Izrael genocida.

In to po tem, ko je Borut Pahor opozoril, da bi državniki morali biti previdni pri takšnih izjavah, ki državo premikajo iz Zahoda nazaj na Balkan. Če ne še bližje Iranu in Rusiji.

Slovenija z ustavitvijo vojne na Balkanu z vojaškim posredovanje Nata v Srbiji ni imela nič. Takrat, tudi zaradi nasprotovanj z leve v vladah Janeza Drnovška, še nismo bili članica zavezništva Nato. Srbija še danes ni. Ne takrat in ne danes pa tudi nimamo letal in raket, da bi lahko raketirali kogarkoli.

ZDA so Srbijo k ustavitvi spopadov prisilile leta 1999, da bi ustavile etnično čiščenje Albancev na Kosovu po grozodejstvih, ki so se že prej zgodila v BiH, za kar je bila Srbija tudi uradno obsojena genocidnega ravnanja. Ko je poslanka vladajoče Svobode Lena Grgurevič govorila o različnih standardih danes pri Gazi, kjer bi naj bili tudi po mnenju Kučana priča genocidu, je izpustila podrobnosti, ki pokažejo velikanske razlike.

V Srebrenici se je zgodil umor velikega števila vojnih ujetnikov in skrivanje trupel umorjenih, ki ga je izvedla vojska. Zločina niso preganjali. Podobno dogajanje je bilo značilno za Slovenijo po drugi svetovni vojni. Le da razlog po vojni ni bilo nacionalistično sovraštvo, šlo je za množične umore vojnih ujetnikov zelo različnih nacionalnosti za ustrahovanje populacije za izvedbo revolucionarnega prevzema oblasti in odpravo svoboščin in pravic ljudi s krajo premoženja (podjetij, bank, nepremičnin). Na ta način so revolucijo izvedli že v Sovjetski zvezi, od koder so jugoslovanske komunistične oblasti tudi izšolali, kako to izvesti.

Iz Izraela ni poročil o sistematičnih umorih ujetnikov in drugih in skrivanju trupel zaradi nacionalističnih ali revolucionarnih ciljev.

So pa poročila, da je to počel in počne Hamas iz Gaze. Celo v primeru mladih deklet in dojenčkov. In da zločine tam slavijo in jih ne preganjajo.

Naša vlada Svobode, SD in Levice pa je skupnost s takšnimi navadami lani nagradila s priznanjem državnosti.

Nato je Srbijo k ustavitvi vojne prisilil leta 1999, ko je vladal Janez Drnovšek. Slovenija je del Nata postala leta 2004, ko je oblast Drnovšek zaradi bolezni že prepustil Tonetu Ropu. Zgodilo se je po ustavnem referendumu, na katerem je vstop v vojaško zavezništvo demokratičnih držav, ki spoštujejo temeljne človekove pravice in svoboščine in ne koljejo ujetnikov in skrivajo njihovih trupel, podprlo 66 odstotkov volivcev (637.882), proti jih je bilo 34 (327.463) odstotkov.

Ključno, da je referendum uspel, je bilo tudi, da je Borutu Pahorju pred tem uspelo SD iz stranke, ki je v času Janeza Kocijančiča nasprotovala vstopu v Natu, obrniti v normalno evropsko stranko in da so Drnovškovo politiko ob takrat vladajočih levih strankah, v katerih so bile z orientacijo države na Zahod velike težave, kot so še danes, odločno podprli iz desne opozicije, ki je pozneje s prvo vlado Janeza Janše prevzela oblast v državi. Po volitvah sploh prvič po kratkem vladanju Lojzeta Peterleta z Demosom, ki mu je uspelo izpeljati osamosvojitev države in v največjem delu doseči, da nam ne vlada več Beograd za interese Srbije.

Povsem pa se nadoblasti Beograda še nismo otresli nam kaže škandalozno dogajanje v parlamentu, kjer so poslanci strank, ki nam vladajo, interese tuje države ta teden postavili nad varnost in obrambo domovine.

Povrhu so branili nadaljevanje brutalne vojne na Balkanu, ki ga je Zahod takrat ustavil tudi v dobro Srbije. Vsaj tistega pametnega dela Srbije.

Čisti škandal v državnem zboru.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine