Piše: Jože Biščak
Dvomov ni več. Državno suženjstvo je postala uradna doktrina te vlade. Kako si sicer drugače razložiti nedavne besede premierja, da ne bodo »dovolili, da bi zasebni kapital narekoval tempo reform in prihodnosti«.
Če je Miha Kordiš pred leti dejal, da bi kapitaliste obral do zadnjega beliča in nato z bajoneti nagnal v morje, je izjava Roberta Goloba na neki način še bolj srhljiva. Pobegli član Levice bi namreč podjetnike, bogate oziroma tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost, preprosto pokradel in jih pregnal. Ti ljudje bi se, kamorkoli bi šli, zaradi lastnih pridnih rok znašli in nadaljevali z delom. Ideja predsednika Gibanja Svoboda (ironično, kakšno ime ima glede na totalitarne vzgibe) je drugačna: zasebnega kapitala ne bi prepovedal ali odgnal (čeprav je tudi to že rekel), ampak bi ga dodatno obdavčil. Tako bi ga zasužnjil, da bi delal samo za »naše«.
Mogoče se bo komu zdel izraz (državno) suženjstvo pretiravanje. Toda kaj v resnici pomeni »biti zasužnjen«? V mislih vidimo črnca, ki za belega gospodarja dela na plantaži bombaža. Ta stereotipna predstava je daleč od resnice. Tovrstni sužnji so bili delno svobodni, saj so imeli možnost gibanja, komuniciranja z drugimi, včasih so celo živeli sami. A bili so v lasti nekoga, za katerega so delali. Gledano z očmi ekonomije so bili ti sužnji »kapital«, ki je lastnikom prinašal »najemnino«. Tovrstno suženjstvo ni bilo nikoli opredeljeno s kakšno pretirano brutalnostjo delovnih razmer, ampak je bilo opredeljeno z odsotnostjo prostovoljnega dogovora o delu. Podobno je v sodobnosti: država (gospodar) s pozicije moči in monopola nad prisilo sprejme zakonodajo, koliko ji mora zasebnik (suženj) dati. Legalizacija pobiranja (ropa) denarja od zasebnikov prek zakonsko določenih davkov je edino, kar loči plantažnega sužnja od mestnega. Se pravi odsotnost svobodnega razpolaganja z zaslužkom (delom). Čim večja je obdavčitev zasebnika, tem bolj je družba (in z njo posamezniki) nesvobodna; podjetniki so namreč prisiljeni delati za bogatenje države (vlade) ter prejemnikov bonitet in subvencij prisklednikov namesto zase, za svojo družino oziroma lastno korist.
Golobova izjava je nekakšna nadgradnja prepričanja nekdanjega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, češ da je javni sektor gonilo razvoja vsake države. Zadeva je izpeljana iz levičarske agende, da je »svoboda precenjena«, zato jo je treba omejiti: manj denarja bo ostalo zasebniku, več ga bo šlo državi, ki najbolj ve, kako ga porabiti. Toda velika večina stvari, ki jih danes imamo za samoumevne in prinašajo blaginjo, so ustvarili zasebniki. Brez njihove želje po uspehu in večjem zaslužku bi svet ostal brez izumov, ki nam lajšajo življenje. Interes vlad pa je, da jim od tega, kar jim ostane, pobere kar največ. Pomislite, koliko vam v resnici ostane, ko plačate vse davke, prispevke in takse. Takole čez palec vam povem: v povprečju manj kot 30 odstotkov; ker morate računati, da plačate davke, paradavke ter druge namišljene in izmišljene dajatve pri vsakem litru bencina, nakupu kruha in mleka, plačilu vsake položnice za elektriko ali komunalo. In temu lahko z gotovostjo rečemo – državno suženjstvo.
Sprevrženo je, da ob takem davčnem primežu neto davkoplačevalcev medijski mainstream in levičarji kričijo, da izogibanje obdavčitvi pomeni krajo. Krajo koga? Človek je zaslužil s svojim delom, zato je povsem upravičen do tega. Potem pa ti zajedavci v državni proračun pravijo, da sadovi dela tvojih rok niso tvoji in da zato kradeš? V resnici je država tista, ki krade. In čim večja je obdavčitev, tem brutalnejša in predrznejša je kraja.
Ne pravim, da nekateri davki niso potrebni (predvsem za varnost, vzdrževanje javnega reda in miru ter razreševanje sporov, kar je osnovna naloga države), pravim le, da so dandanašnji davki tako visoki, da so zasebniki postali sužnji. In to tisti zasebniki, ki s svojimi inovacijami in trdim delom, ki ne pozna ne petka ne svetka, še manj pa pravice do odklopa, edini in največ pripomorejo k blaginji in razvoju države.
