Pod tem naslovom in pod peresom Vesa Stojanova sem v prilogi Dela « Super 50« prečital njegov prispevek v katerem piše, da strah po njegovem histerija pred komunisti in socialisti ni posebnost samo slovenskih desničarjev, ampak ta histerija pred rdečimi v zadnjem času ponovno vlada tudi v ZDA.
Za to histerijo strahu pred rdečimi obtožuje Trumpa, češ da izganja socialiste iz kongresa na osnovi rasizma, da je sovražen proti nezakonitim migrantom, ki množično prihajajo v ZDA.
Niti v enem stavku pa ta novinar ni zapisal, da za ta strah ni potreben Trump ( in po naših levičarjih tudi Melanija ), ampak to, da imajo sami pred svojimi vrati vzgled v Venezueli. Nadalje ta novinar piše, da je histerija strahu izražena predvsem v južnih zveznih državah v ZDA. To je seveda logično, saj so najbližje Kubi in Venezueli, v katerih vladajo »dobri socialisti«. Tako oni najbolj poznajo razmere in življenje v teh dveh državah. Vprašamo se lahko, če je socializem tako dober zakaj pa je potem cilj teh sestradanih migrantov, da iz socialističnih držav imigrirajo v kapitalistično, rasistično Trumpovo ZDA?
Podobno je tudi v Evropi. Restavracije socializma in komunizma se najbolj bojijo tiste evropske vzhodne države, ki so na lastni koži občutile »dobrobit« komunizma. Za socializem v Evropi pa navijajo tiste države, kjer njihovi državljani niso nikoli občutili realnega socializma na svoji koži. Tudi v Evropo prihajajo ilegalni migranti. Njihov cilj ni Rusija ali Kitajska ali Slovenija ampak kapitalistična Nemčija in druge kapitalistične demokratične države, ki sicer po terminologiji levičarjev izkoriščajo ljudi, vendar imajo najvišje socialne transferje, delavci pa mnogo večje plače kot v Sloveniji.
Zanimivo je, da komunisti in socialisti v zahodnih demokratičnih državah in tudi v ZDA nimajo dovolj svojih volivcev, zato so ali pa še ideologijo izvažajo v druge neevropske države. Tako so se na primer voditelji Kamboških Rdečih Kmerov večinoma šolali v Franciji. V svoji štiriletni krvavi vladavini pa so pomorili ali izstradali 1,7 do 2,2 milijona Kambodžanov, kar je skoraj četrtina prebivalstva. Ali ta vzgled ni dovolj za strah pred rdečimi ?
Na temu mestu bi tudi oporekal novinarju, da ta strah v Sloveniji vlada samo med desničarji. Tu gre za tiste Slovence, ki so tako ali drugače doživeli komunistično revolucijo in druge, ki so skozi spremljanja pričevalcev in spominarjev ter pisnih virov spoznali, kaj se je dogajalo med in po komunistični revoluciji. Ali ni eden od levih poslancev Kordiš izjavil, da jih je treba »izterat v morje« . Ali ni rdeči igralec Tita Godnič izjavil, da je v Hudi Jami še dovolj prostora. Da tudi te izjave so takšne vsebine , ki vsebujejo strah pred restavracijo komunističnega socializma. Če bi kot novinar, bil vsestransko razgledan in prebral Djilasovo knjigo »Novi razred » ali pa knjigo » Tudi mi smo padli za domovino«, verjetno ne bi pisal o histeriji strahu do rdečih, ampak o realnem strahu do rdečih. Sklepam, da spada med prvo razredne novinarje kluba 571 in mu je verjetno še vedno Komunistični manifest delovno čtivo.
Novinar ne ve, da narod na komunistično revolucijo in vsebino pričevalcev ter spominarjev teh dogodkov spomine hrani, in je to realen strah, da se bo to ponovilo. Ne ve niti tega, da je Slovenija po površini vodilna po številu morišč in žrtev rdeče revolucije. Na nekaterih moriščih danes stojijo tudi javne stavbe. Ne ve, da je bilo po vojni tudi veliko taborišč z ženskimi in otroškimi taboriščniki. Med starejšimi Slovenci še danes vlada strah pred tajno komunistično policijo, ki je izvajala likvidacije doma in v tujini, zato se bojijo o tem govoriti. Danes so mi tudi bolj jasni motivi »nevladnih civilnih organizacij« z rdečim pedigrejem, ki tako strastno navijajo za ilegalne migrante iz drugih neevropskih držav. Ti prišleki kot bodoči volivci rdečih, namreč nimajo spomina na te dogodke, ker jih niso doživeli ali pa jih niso slišali od pričevalcev. Zato bodo bodoči stalni volivci rdečih.
Če v zaključku ostanem pri histeričnem strahu do rdečih v Trumpovi ZDA, katerega ta novinar opisuje se spomnimo, kako so naši prvorazredni novinarji kluba 571 navijali za predsedniško kandidatko Clintonovo in blatili ter žalili kandidata Trumpa, in z njim tudi njegovo ženo Melanijo. V tej histeriji strahu pred Trumpom je med novinarji vodil E. Žitnik, ki iz ZDA še danes poroča za TV Slovenija. Ko zaslišim visoko frekvenčni glas takoj priklopim na drugi kanal, ker ta novinar ne more objektivno poročati iz ZDA. Ne vem pa kaj je storil tisti visokošolski učitelj, ki je javno v histeričnem strahu izjavil, da bi se ob morebitni izvolitvi Trumpa izselil z družino na Mars? Ali se je že prijavil kot kandidat za pot na Mars pri Nasi? Tudi ameriški rdečkarji, ki se skrivajo med demokrati in novinarskimi hišami, okuženimi od evropskih rdečkarjev, bi na vsak način odstranili Trumpa, češ da so ga izvolili Rusi. Ni jim tudi prav, da se rokuje z Kim Džongom-unom, ker njegovi predhodniki niso bili sposobni storiti tega in so se raje zatekali k vojnam. Povšeči jim tudi ni da je v prijateljskih stikih s Putinom.
Trumpova žena slovenka Melanija, priznali ali ne, je več storila za prepoznavnost Slovenije v svetu kot vsi naši predsedniki z svojimi damami ključno z prvo damo prvega predsednika, ki jo tako opevajo naše ženske revije. Ker je našim rdečkarjem trn v peti so jo zato »posvojile« hrvaške ženske revije
O uspehu Trumpa pri vodenju ZDA zgovorno govori podatek, da v ZDA pri 300 milijonih prebivalcev ustvarijo enak ali celo večji BDP kot 500 milijonov prebivalcev EU.
Miroslav Draksler, Zagorje ob Savi
