30.2 C
Ljubljana
petek, 30 julija, 2021

Smo res vsi Zlatko?

Če še ne veste, drage bralke in bralci: danes je rojstni dan največjega slovenskega poeta dr. Franceta Prešerna. Če bi bil živ, bi danes dopolnil 220 let. Nič nenavadnega, da je vsako leto tretji december neke vrste neformalni kulturni praznik, »ta veseli dan slovenske kulture«, kot mu rečejo. Ampak za kulturni praznik imamo pač dan Prešernove smrti, to je pač že uveljavljena tradicija – in zakaj bi jo spreminjali, če ni treba?

 

S kulturo je vedno križ. No, pravzaprav niti ne s kulturo, pač pa s kulturniki oziroma vsaj tistimi, ki se za to imajo. Kajti v družbi, kjer velja železni zakon relativizma, se lahko za kulturnika okliče vsakdo, ki ima pet minut časa, da naredi nek »performans« in to dejanje proda kot kulturo. In ker progresivno usmerjeni varuhi politične korektnosti premikajo meje po svoje, so uradni status kulturnih ustvarjalcev v zadnjih letih dobili tudi tisti, ki režejo slovensko zastavo, dojijo psa ali pa z rdečo barvo označijo, da bo tekla kri. In vse to le zato, ker je ministrstvo za kulturo končno poseglo v sistem privilegirancev, ki domujejo v tisti znani zgradbi na Metelkovi v Ljubljani, kjer je nekdaj prebivala Titova vojska (pred njo pa verjetno še kakšna druga).

Verjetno je zadnje čase marsikdo vzkliknil tisto znano parafrazirano Galilejevo misel »In vendar se premika«. Namreč, ministrstvo za kulturo je zdaj »vzelo skalp« (čeprav so frizerski saloni bojda zaprti) tudi Zlatanu Čordiću. Ki je bil vsaj doslej kulturni ustvarjalec, realno pa politični aktivist s pedigrejem, ki ga sodobni globalni progresivci naravnost obožujejo. In prav izbris iz seznama samozaposlenih v kulturi (realno: prejemnikov državnih rent za »afnoguncanje«) je očitno izbil sodu dno. Dosedanji privilegiranec je namreč zdrvel na sedež ministrstva za kulturo in se tipično balkansko razpi**il na vse, ki tam delajo, nato pa je sledila civilnodružbena akcija s pomenljivim naslovom »Vsi smo Zlatko«. Torej, draga davkoplačevalka in dragi davkoplačevalec, vsi, ki smo doslej odmerjali peneze za to, da je lahko eden od najbolj razvpitih aktivistov po »umetniško« stresal svoje frustracije naokoli, smo torej na silo poistoveteni s to isto osebo. Se vam ne zdi, da v tej zgodbi nekaj ne štima?

A središče problematike ni Zlatko. Niti Jaša au-au-au. Niti Jadranka, ki ene najhujših obtožb Slovenske vojske ni izrekla zgolj slučajno in po naključju. Niti Anis, ki pred javnostjo špila moralno avtoriteto. Niti Alem, ki ga motijo uspešni slovenski športniki. Problem so tisti, ki vsem naštetim dajejo prostor in finance. Pri Zlatku bi bilo zanimivo poizvedeti, kdaj je bil sploh vpisan na seznam prejemnikov kulturniške rente. Namreč, »fužinizacija« slovenske kulture se ni zgodila čez noč, pač pa se dogaja že dolgo po sistemu kuhanja žab, tako da javnost niti ne opazi, kako globoko smo zaplavali v balkansko močvirje, za katerega smo mislili, da smo se ga znebili pred tridesetimi leti. Kot da bi tisti znani Pučnikov stavek s plebiscitnega večera (»Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo.«) obrnili in bi izgledal nekako takole: »Slovenije ni več, gre za Jugoslavijo!«

Domnevam, da ste ob tem dogajanju ogorčeni. In vsa progresivistična kvazikulturniška smetana računa ravno na to: na vaš negativen čustven odziv. To je tudi njen namen: s provokacijo zbuditi reakcijo druge strani, po možnosti čim hujšo. In bolj ko bo maloštevilna domoljubna srenja goreča v svojem sicer povsem upravičenem antibalkanskem resentimentu, bolj bodo lahko razni Zlatani Čordići igrali na karto žrtve. Češ, poglejte jih, leta 1992 so nas v birokratskem genocidu izbrisali, sedaj bi nam vzeli sredstva za preživljanja, jutri nas bodo pa strpali v lagerje. In kaj je cilj tovrstne mimikrije? Predvsem najprej zbuditi močan čustven odziv v javnosti in »sfrizirati« javno mnenje do te mere, da se bo dokončno obrnilo proti vladi. No, ne zgolj proti vladi kot taki, ampak trajno proti opciji, ki ima trenutno v rokah izvršno oblast. In tu si botri lahko privoščijo, da v ogenj pošljejo nekega ubogega Zlatka, ki bi rad samo preživljal svojo družino, pa čeprav tu in tam naredi kakšno neumnost (na primer, da prekine državno proslavo, nadleguje direktorja NIJZ na ulici ali pa vzame kamero snemalcu Nova24tv). Seveda vedo, da imajo tu opravka s koristnim idiotom, ki ga bodo zavrgli, čim ga ne bodo več potrebovali.

A obstaja tudi drugi motiv: v tridesetih letih se je število prejemnikov državnih rent tako namnožilo, da je rentništvo postal nacionalni šport in nekaj samoumevnega. Prihod »desne« politične opcije na oblast sam po sebi ne pomeni ničesar, saj bi lahko pustil rente nedotaknjene, s tem pa bi si vlada prislužila grajo tistih, ki menijo, da je sedanja vladajoča opcija samo eden od petdesetih odtenkov rdeče in ne upa storiti ničesar. A ker je ministrstvo za kulturo, ki ga (znova) vodi Vasko Simoniti (da, tisti zgodovinar, ki je leta 1998 skupaj s pisateljem Dragom Jančarjem razstavo »Temna stran meseca«, pisal o turških vpadih in si upal javno izjaviti, da je zadnji šef CK ZKS star komunistični nasilnež), ubralo drugo, manj pasivno pot, je sedaj nastala panika, saj nihče več ne ve, kdo od privilegirancev bo naslednji na vrsti.

Upoštevati pa je treba, da privilegirana kvazikulturniška smetana zelo dobro pozna zakonitost lomljenja butar in vžiganja kresa: eno vejico lahko zlomiš, vseh skupaj pa ne – in če goreča polena razmečeš, ugasnejo, medtem ko skupaj tvorijo močan ogenj. Sam sem se recimo velikokrat spraševal, zakaj so v začetku junija 1988 v novonastali Odbor za varstvo človekovih pravic vstopali mnogi vidni (mladi in manj mladi) člani in simpatizerji ZSMS, ki Janeza Janše že takrat niso marali in so mu veliko kasneje očitali, češ takrat smo ti reševali rit in tvegali glavo zaradi tebe. No, resnica je v tem, da so se v strahu, ali bo res prišlo do »noči dolgih nožev« (tako je bil naslovljen tisti znameniti Miheljakov članek v Mladini, sicer podpisan z avtorstvom Majde Vrhovnik, ki je povzemal zaupni stenogram razvpite tajne partijske seje v Beogradu) in bodo sledile nove aretacije, vseeno raje zbrali skupaj in zagnali hrup. In stiskali zobe, češ Janša nam sicer ni všeč, je sicer hud radikalec, ampak konec koncev gre tudi za nas. In konec koncev, tedanja partijska vrhuška s Kučanom na čelu si je oprala roke in oba civilna ujetnika (Janšo in Davida Tasiča) izročila že omenjeni Titovi vojski na Metelkovi. Vojski, ki se v tistem času večini Slovenci zdela odtujena in nič kaj podobna (razen oblek) partizanom, ki so nam jih prikazovali v šolah. Zato verjetno ni bilo težko za četverico JBTZ stopiti na okope tudi vsem tistim zvestim Sorosovim vernikom, ki so si v tistem času želeli odprte družbe, a so vseeno hoteli ohraniti Jugoslavijo.

A takrat je šlo za življenja. Danes gre morda tudi za življenja (vsaj v primeru covid19), a tu gre predvsem za finance. Tudi v primeru dolgoletnega direktorja STA se je namreč pokazalo, da se denar, ki ga država namenja svoji tiskovni agenciji, izgublja. In vsi tisti, ki sedaj trepetajo zaradi možnosti, da bodo v prihodnje imeli prazno denarnico, verjetno vedo, da nimajo kaj izgubiti, če se zberejo skupaj in zaženejo strašanski hrup. Češ, opozorili bomo javnost in v vladajočih prebudili vsaj malo občutka krivde, zašpecali jih bomo tujini in celemu svetu povedali, da so tisti na oblasti nič drugega kot navadni fašisti. In verjetno bo zaradi takšnih etiket vsaj kakšnega uradnika malo zapekla vest, češ fašist pa res nočem biti. Tako pač deluje množična psihologija mainstreama.

In tudi zato smo na nek način vsi Zlatko, pa četudi nočemo imeti nobenega opravka z njim.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine