10.5 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Smisel svobode 2

Nadaljujmo osmišljanje svobode prek ta čas najbolj aktualnega vprašanja sovražnega govora.

 

Če je svoboda res nedeljiva in če je res, da je svoboda posameznika temeljna vrednota (k temu vprašanju se vrnemo v enem od nadaljevanj), potem vprašanja sovražnega govora sploh ni. Kolikor lahko neki izjavi pripišemo sovražnost, pa kakršnakoli izjava vedno ostaja v polju govornega dejanja. To dejanje pa je v nasprotju fizičnega delovanja po definiciji vključujoče in ne izključujoče.

Naj slednje pojasnim z dovolj znano primerjavo med materialno dobrino in znanjem. Telefon, ki je izključujoče moj in ne tvoj. Znanje pa je, podobno kot svoboda vključujoče (in nedeljivo). Moje znanje lahko delim s tabo, pa ga zato nimam nič manj. Lahko ga delim, a ni nujno, da ga ti sprejmeš. Podobno velja za govor in podobno velja za »sovražni govor«. Če ga ne sprejmeš, ostane sovraštvo meni, tebi pa svoboda odločanja.

Zato za govor velja, da je temeljni pokazatelj svobode. Neka institucija mora varovati mojo svobodo posedovanja telefona, medtem ko zaradi narave govora ne more obstajati institucija, ki bi moj ali tvoj govor varovala. Govor lahko sproži pri enem poslušalcu bolečino, pri drugem pa smeh, medtem ko je odtujitev telefona enoznačen poseg v mojo svobodo.

S tem pridemo do jedra argumenta, da je pojem »sovražni govor« subjektivna kategorija, ki je ni mogoče objektivizirati. V načelu ne more obstajati instanca, ki bi objektivno razsojala, kaj je sovražno in kaj ni, kajti karakterizacija sovražnosti se ne zgodi ob izjavljanju, ampak ob sprejemanju izjave. Če si nekdo, neka institucija ali posameznik vzame pravico, da namesto mene ocenjuje, kako bom jaz razumel neko izjavo, s tem v temelju krši mojo pravico razumevanja. Pravica razumevanja je namreč samo druga plat pravice izjavljanja (svobode govora). Razumevanje je na »drugi strani« Moebiusovega traka jezika. Sta neločljivo povezana v svobodi. In spet: sta lahko samo celotna (svoboda), ali pa nista (nesvoboda).

Bodimo nekoliko bolj konkretni z dvema aktualnima izjavama. »Kdaj bo že nekdo ubil Cerarja« in »Ubij Janšo«. Spekter odzivov na obe izjavi predvsem po socialnih omrežjih pa tudi po medijih kaže spekter legitimne in nujne svobode razumevanja teh izjav. Na srečo ne ena ne druga nista bili razumljeni enoumno, ker če bi bili, bi to pomenilo, da živimo v realnosti utopije 1984.

Ali se ob vpitju na nogometni tekmi »ubij sodnika« sprašujemo, ali množica s tem napeljuje na realno fizično nasilje? Kakršnokoli fizično nasilje seveda je zanikanje osebne svobode, svobode lastnine in nedotalkjivosti lastnega telesa. Samo vpitje žaljivih izjav to zagotovo še ni. Kot se kuhar ne boji vročine v kuhinji, je sodnik pripravljen na verbalno konfrontacijo razgretih igralcev in navijačev. Verbalne strele tolčejo v vrhove. Če si v vrhu politične hierarhije, veš vnaprej, da boš deležen zelo ostrih besed. Besedni dvoboji v angleškem spodnjem domu so grobi, pogosto žaljivi in sovražni, in to ne glede na to, da predstavlja angleška kultura vrhunec diplomacije.

Zadrega se na videz pojavi ob rasnem ali verskem sovražnem govoru. V tem primeru upravičeno pomislimo na manipulativno moč govora diktatorjev, ki s pozivi proti podjetnikom ali Judom sprožajo množično histerijo.

A tudi tu moramo biti pazljivi. Ali imamo pravico vreči kamen v šamana, če nismo del njegovega kroga? Lahko rečemo Irancu, ki sledi Homeiniju, da je podlegel šiitski histeriji? Kako se od njega razlikuje Greta s širjenjem klimatske histerije? Vsak od treh naštetih lahko hipotetično prestopi rubikon in besede udejanji, podobno kot sta jih Hitler ali Stalin. Toda enačiti oziroma povezovati zločine dejanj z ostrino in manipulativnostjo govora je pristajati na omejevanje in s tem izničevanje pravic posameznika. Proti govoru, ki nasprotuje našim interesom, se lahko v okviru svobode »borimo« le z govorom, ki je močnejši, bolj artikuliran in prepričljivejši. V trenutku, ko besede povozimo z dejanji (s cenzuro, z ukinjanjem družbenih profilov ali še s čim hujšim), uzakonjamo nesvobodo. Z omejevanjem svobode govora v resnici gradimo družbo, ki je naplavila Hitlerja in Stalina, družbo prevlade kolektiva nad posameznikom.

O avtorju:

Andrej Drapal je poslovni svetovalec, publicist in praktični filozof. Deloval je na polju medijev kulture in kot svetovalec več kot 100 slovenskim gospodarskim, neprofitnim in javnim institucijam. Piše knjige in blog andrejdrapal.com.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine