Piše: Borut Korun
Eden od temeljev EU je pretok kapitala, ljudi, storitev. To v bolj razumljivem jeziku pomeni, da mej v tej združbi držav skoraj ni več. Prav ta temelj pa bi moral biti pri Slovencih razlog za alarm.
Pri meji gre za to, da naše ozemlje ločimo od sosedovega. Ni treba posebej poudariti, da je to še zlasti pomembno za manjše države oziroma narode. V večnacionalnih skupnostih se močnejši in bogatejši praviloma širijo na račun šibkejših. Le s pomočjo meje zadržiš močnejšega soseda na drugi strani. Njena »odstranitev« − prost pretok kapitala in ljudi − deluje zato v nasprotju z vitalnimi interesi majhnih in šibkejših, saj jih izpostavlja agresivnemu delovanju močnejših. Narod brez lastnega ozemlja pa prej ali slej izgine. Tega bi se morali zavedati prav Slovenci, saj je slovenska zgodovina predvsem zgodba o nenehnem izgubljanju našega naselitvenega prostora, našega nacionalnega ozemlja in krčenje našega naroda.
Da bi to ustavili, so njeni tvorci v prvo slovensko ustavo zapisali 68. člen, ki je tujcem onemogočal nakupe zemljišč in nepremičnin. Za vstop v EU pa je ta člen postal ovira. Njegov umik so zahtevale predvsem sosednje države, v prvi vrsti Italija, ki ni skrivala apetitov po slovenski zemlji. Ne glede na zgodovinske izkušnje so bile vse politične skupine soglasne, da je treba člen 68 iz Ustave RS črtati. Bilo je prav neverjetno, da so si bile politične stranke pri tako škodljivem ukrepu, ki bi na daljši rok lahko bil usoden, tako enotne. Iz zgodovine se niso nič naučili.
Pogajanja med Slovenijo in Italijo so potem pripeljala do tako imenovanega »španskega kompromisa«, ki ni bil kompromis, saj je le nekoliko spremenil pogoje za nakup slovenske zemlje. Dejansko je šlo za »španski diktat«, ki ga je slovenska politika slovenskim državljanom »prodajala« za kompromis.
Temu se je edina upirala skupina članov društva Gibanje 23. december, ki sem ga pomagal ustanoviti in ga vodil. Obete, da bo Slovenija postala »druga Švica«, smo vzeli dobesedno. Če bi šli po poti te nevtralne in povsem samostojne države, se ne bi bilo treba odpovedati najosnovnejšim narodno eksistencialnim interesom. V Gibanju 23. december smo sedemkrat vložili s podpisi potrjeno zahtevo po referendumu, na katerem bi se Slovenci odločali tudi o španskem kompromisu. Politika v osebi takratnega predsednika državnega zbora je vse naše pobude z argumenti o njegovi neustrezni formulaciji zavrnila, čeprav nam je, sedaj lahko to povem, referendumsko vprašanje enkrat sestavil France Bučar, enkrat pa ustavni sodnik, čigar imena seveda ne bom razkril.
Sedaj se žal že uresničujejo naša opozorila o tem, kaj se bo dogajalo, ko bomo vstopili v EU. Začeli smo zgubljati ozemlje, kot smo napovedovali. Večina dosedanjih slovenskih vlad so bile leve in te iz ideoloških razlogov niso bile in niso naklonjene kmetijstvu in kmečkemu sloju. Naši kmeti se borijo za obstanek in tudi zato prodajajo zemljo, bogati sosedi pa jo na veliko kupujejo.
Najnovejši podatki kažejo tako stanje: v pasu premera 500 metrov od meje z Avstrijo je 22 odstotkov zemljišč v lasti tujcev, na meji z Madžarsko 25 odstotkov, na meji z Italijo 6 odstotkov. Proces izgubljanja zemljišč teče naprej in sega v širši, 5-kilometrski pas, kjer imajo avstrijski lastniki že 5 odstotkov, v enakem pasu na madžarski meji imajo Madžari 9, Italijani pa na svoji strani 6 odstotkov zemljišč.
Bije v oči zlasti stanje na madžarski meji, na meji z državo, ki je bila zaradi položaja v sovjetskem bloku v bistveno slabšem ekonomskem položaju kot Slovenija. Kljub temu sedaj kupujejo Madžari slovenska zemljišča in ne obratno.
Poskušajmo si predstavljati, kakšne bodo številke čez stoletje! In poskušajmo si zamisliti kakšne, za nas negativne posledice bo še imel ta proces, v katerem Slovenci iz lastnikov spet postajamo delavci na tuji zemlji.
