Pred svojim odhodom na zasluženi dopust sem zbral nekaj vtisov z dogajanj v zadnjem času. Predvsem o določenih kontroverznih osebah, ki so se pogosteje pojavljale. In seveda o novih namišljenih aferah, tako kot je denimo nekakšna repriza afere Depala vas, namreč domnevni incident pripadnika Slovenske vojske, pri čemer se je izkazalo, da je bil na delu kot »oškodovanec« levičarski aktivist.
Če je namreč ta dogodek res dovolj za odstop obrambnega ministra Mateja Tonina, potem ne vem, kaj bi lahko sam zahteval jeseni 2018, ko se mi je pripetil zelo stresen dogodek, saj je policist meril vame z nabito puško. Šlo je seveda za pomoto, saj so iskali nekoga drugega, a počutil sem se nekako tako kot ujeti vojak JLA leta 1991. Ko so spoznali, da nisem tisti, ki ga iščejo, so mi samo kratko malo dejali »Lahko greste«. Nihče se ni opravičil. Pravzaprav mi takrat niti ni prišlo na misel, da bi ta incident politično unovčil za rušenje ministrov – takrat je bil minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar.
Ob vsem tem, kar se dogaja, seveda ne morem mimo histerije, ki jo zganja parlamentarni »puklasti Miha« – to je seveda najbolj razvpiti poslanec Levice Miha Kordiš. Lahko se sicer nad njim zgražajo, vendar je njegovo populistično rokovnjaštvo mnogim ljudem všeč. Če ne bi bilo tako, se ga ne bi lotil. Je pa takšen projekt za Slovenijo hudo nevaren. Spomnimo se rovarjenja voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića, ki je hitro zaznal stisko tedanjega predsednika predsedstva BiH Alije Izetbegovića, ki ni želel biti na milost in nemilost prepuščen Slobodanu Miloševiću, medtem ko si Srbi niso mogli privoščiti, da bi iz preostanka SFRJ izstopila še republika, ki je predstavljala srce Jugoslavije, ne samo v geografskem, ampak tudi industrijskem. In to republika z visokim deležem srbskega prebivalstva. Karadžićevo rovarjenje je v slabem letu dni pripeljalo do začetka velike tragedije – več let trajajoče vojne, ki je pustila zelo težke posledice. Zato je nevarno, da bi puščali razne Kordiše, da bi še naprej izvajali svoje pogromaške nastope, ki niso zgolj naključni, ampak skrbno premišljeni. In čas bi bil tudi, da bi tudi raznim »vardam« povedali, da ni njihova naloga, da samostojno delajo red: naj se pač vključijo v enote pomožnih policistov. Sicer bodo še naprej služili kot sredstvo za ustanavljanje nove generacije »rdečih brigad« – saj vsi vemo, kaj so počele.
Samo za odtenek bolj uglajen kot Kordiš pa je »kralj Matjaž« z Goriškega – to je Matjaž Nemec, sin umetniških staršev, to je Nelide in pokojnega Negovana, ter nekdanji mož ukrajinsko-slovenske manekenke Iryne Osipenko, sicer pa oboževalec ne tako umetniško nadarjene srbske pevke Cece, vdove po zloglasnem udbovskem morilcu in kasnejšem vojnem zločincu Arkanu. In seveda navdušen fajonist, zaradi svojih javnih objav v času koronakrize imenovan tudi »Nitka«. Toda ob tem velja spomniti tudi na določeno epizodo iz njegovega družinskega debla. Mati Nelida Nemec, likovna kritičarka, je namreč del svoje kariere preživela v novogoriškem Hitu, podjetju, ki združuje hotele in igralnice. Za afero Hit ste verjetno že slišali. Gre za eno največjih poosamosvojitvenih škandalov, ki so zaznamovali prvo etapo tranzicije. Znano je sicer, da je bilo igralništvo zlata jama za Udbo in njene finančne interese, zato ne preseneča, da je po osamosvojitvi prišlo do oblikovanja nekakšne paradržave, ki naj bi usmerjala državo. In tu ni šlo samo za divje lastninjenje in privatizacijo, pač pa tudi operiranje z vsotami, s katerimi se lahko kupi celo volitve, na kar je takrat javno opozoril tedanji obrambni minister, sedaj pa premier Janez Janša. Več o aferi, o kateri je že v tistem času izčrpno poročal Jože Biščak (tedaj poročevalec Dela in Slovenskih novic, sedaj urednik Demokracije), si lahko preberete TUKAJ. Po vsem tem je najbolj zanimivo, da jo je tedanja Hitova predstavnica za stike z javnostjo Nelida Nemec v vsej zgodbi še najbolje odnesla, vendar pa se je leta 2011 vpletla v ravs s svojim nekdanjim partnerjem in nekdanjim šefom Danilom Kovačičem. V zgodbo se je vpletel tudi Matjaž Nemec, ki je bil kasneje sodno preganjan, vendar oproščen. Sicer pa Nemec ne velja ravno za primer uspešnega politika: ob svoji akciji za poimenovanje praznika združitve Primorske z matično domovino je pogorel, prav tako kot nosilec liste SD za evropske volitve. Je pa navkljub vsemu podpredsednik stranke – tudi pod Tanjo Fajon.
Za zaključek pa še nekaj besed o nadležnem »majskem hrošču«, ki je bil nekdaj minister za zdravje. Govorim seveda o Dušanu Kebru, nekdaj prepoznavnem obrazu LDS, ki je v zadnjem času spet v ospredju, tabloidni mediji mu tako rekoč jedo iz roke in ponujajo intervjuje, ker naj bi prav Keber najbolj jasno in glasno spregovoril o »seznamih smrti«. No, zanimivo protislovje – Keber je namreč eden najbolj gorečih zagovornikov evtanazije, istočasno pa bi »peglal« tako vlado kot zdravstvene delavce zaradi nekakšnih seznamov. Vse skupaj me še najbolj spominja na »fake news« iz agencije Tanjug v času vojne za Slovenijo, ko so v svet pošiljali dezinformacije v stilu, češ slovenski zdravstveni sistem noče sprejemati ranjenih vojakov in oficirjev JLA. In podobne neumnosti. Očitno se je nekdo v teh šolah laži zelo dobro naučil oponašati tovrstno propagando.
Sicer pa, kar se tiče vojne za Slovenijo: zadnje čase vedno bolj dvomim, da se je sploh kdaj končala. Osebno menim, da se ne more govoriti zgolj o desetdnevni vojni – v resnici se je slednja začela z razoroževanjem TO maja 1990, priprave pa so potekale že prej (od razvpitega dokumenta, ki ga je skopiral Ivan Borštner, preko pokrajinske reorganizacije pa vse do blokad TO novembra 1989), končala pa naj bi se z odhodom zadnjega vojaka v kontingentu s trajektom Venus v noči na 25. oktober 1991. A zgodilo se je podobno kot v BiH: tudi tam se je leta 1992 armada uradno umaknila, dejansko pa je zamenjala oznake in začela z agresijo. Iz Slovenije so se vojaki v barvah SMB in z rdečo zvezdo sicer umaknili, a očitno le za nekaj let. Sedaj te uniforme nosi generacija, rojena po letu 1991…
