17.9 C
Ljubljana
torek, 24 maja, 2022

Slovenski politični golobnjak: dvojni poklon političnih biciklistov

Piše: Gašper Blažič 

Ko se je lani trojica ponosnih naslednikov zveze komunistov s Tanjo Fajon na čelu poklonila komunističnemu revolucionarju Borisu Kidriču, sem ta dogodek nekako povezal s politično motiviranim bicikliranjem po centru Ljubljane. Namreč, prav Kidrič je bil tisti, ki je izraz »biciklisti« uvedel v politični diskurz. To so bili namreč partijci, ki so upogibali hrbet in pritiskali navzdol.  

Na ta izraz sem naletel v knjigi »Politični biciklisti pišejo anonimna pisma«, ki je izšla leta 2000, torej povsem na začetku moje novinarske kariere. Knjigo je pripravil in izdal pravkar umrli kočevski publicist, ljubiteljski zgodovinar in glasbeni pedagog Ive A. Stanič, ki sem ga tistega leta tudi osebno spoznal (žal se ne spomnim točno, kje je bilo to). Pisanje anonimnih pisem z vulgarno, žaljivo in celo grozilno vsebino je bilo že takrat slovenski nacionalni šport. Istega leta je na ta pojav opozorila še Marija Vodišek, tudi sodelavka Demokracije (in sedaj že pokojna), ki je spomnila, da v Franciji takšne pisce imenujejo »krokarji«. Kljub vsemu pa mi je Kidričeva vizija o »biciklistih« nekoliko bolj domača, navsezadnje jo je še najbolj slikovito udejanil prav Jaša Jenull s svojimi »politkolesarji«. A to je seveda le vrh ledene gore celotnega političnega dogajanja.

Dan najlepših sanj za Kučana? 

Ponedeljek, 24. januar 2022, bo zagotovo zapisan v zgodovino kot dan največje politične bizarnosti letošnjega leta, ki se je komaj dobro začelo. Na ta dan je namreč dr. Robert Golob oznanil svojo vrnitev tja, kjer je pravzaprav ves čas že bil, namreč v politiko. Nekdanji visoki funkcionar Pozitivne Slovenije in SaB, pa še mnogih drugih strank, je sedaj najavil nič manj kot sovražni prevzem (na džentelmenski način) stranke, ki jo je v zadnjem času postavljal »maketar« Jure Leben. Nas to na kaj spominja? Namreč, lokalno strukturo stranke, ki je nato dobila ime Stranka Mira Cerarja, je najprej postavljal Peter Jamnikar, nakar so mu jo iz rok iztrgali ljudje iz kroga Gregorja Golobiča, njegovega starega nasprotnika iz časov LDS.

In kaj je sledilo? Golobu so se takoj hlapčevsko poklonili vsi štirje voditelji strank KUL, ki se sami presneto dobro zavedajo, da je z njimi in njihovimi strankami konec, če ne bodo sodelovali z novim mesijanskim izbrancem Milana Kučana. Kje je torej vsa tista silna samozavest KUL, ki so jo še nedavno izžarevali? Navsezadnje se je Tanja Fajon že skoraj videla v vlogi predsednice vlade, a sedaj, ko se ponavlja že tradicionalna predvolilna ceremonija ustoličevanja novega »mesije«, bo očitno zadovoljna že s tem, da bo smela biti ministrica v novi Golobovi vladi. Številni člani strank KUL, ki so še včeraj objavljali posmehljive fotografije Roberta Goloba na družbenih omrežij, danes že retuširajo in brišejo svoje objave, ker so vmes »dobili navodila«.

In prav tu se najbolj pokaže šibkost strank iz KUL, saj se, ob svojem siceršnjem antijanšističnem resentimentu, podprtem z raznimi mediji ter nevladnimi organizacijami, brez večjih zadržkov klanjajo nekomu, ki nima napisanega niti političnega programa. No, če smo pošteni, programa tudi dr. Miro Cerar ni imel, a je bil s svojo demagogijo o etičnosti dovolj privlačen, da je postal mesija za enkratno uporabo. Se pa očitno še kar naprej ponavlja stara mantra: za program je dovolj, da si nasprotnik Janeza Janše, kot je nedavno na radiu Ognjišče opozoril pater Branko Cestnik. In očitno tudi tokrat strategi tranzicijske levice upajo, da bodo volivci ob tej nespodobni ponudbi spet »padli v žveliment« in se poklonili velikemu rešitelju Slovenije, ki je iz trgovanja z električno energijo (kajpak je največ proizvede naša edina nuklearna elektrarna) v ekološko stranko, ki nasprotuje jedrski energiji.

Bitka še ni dobljena 

To seveda ne pomeni, da je za dr. Roberta Goloba uspeh že vnaprej zagotovljen. Golob ima namreč kar nekaj težav. Prva je njegova nesramno visoka plača, ki jo je imel kot predsednik uprave GEN-I. Za večino Slovencev to ni ravno lastnost, zaradi katere bi ga oboževali. Razen če bodo strategi Golobove politične podobe uspeli prepričati javnost, da Golob nima namena, da bi se okoriščal, ker je sedaj dovolj dobro priskrbljen. Dejansko iz zelo dobro plačane funkcije sedaj odhaja v politični zverinjak, kjer pa so zaslužki, realno gledano, manjši. In prav tu se lahko vprašamo, ali je Golob šel med gladiatorje prostovoljno ali pa so mu botri iz ozadja nastavili pištolo na glavo: če nas ne ubogaš, boš moral vrniti denar, ki si ga scuzal iz GEN-I.

Verjetno pa tisti, ki se ukvarjajo s psihološkim obvladovanjem množic, računajo na to, da se bodo na Goloba spravili predvsem izpostavljeni člani strank, ki sedaj sestavljajo vlado. Tu računajo predvsem na SDS. Seveda lahko upamo, da slednja ne bo nasedla tej vabi – iz izkušenj vemo, da je izzvana negativna propaganda proti tovrstnim mesijam sprožila metuljev efekt v volilnem bazenu, mobilizirala številne volivce ne samo levice, ampak tudi tovrstnih »neblokovskih alternativ«, na drugi strani pa uspavala potencialne volivce desnice. Tokrat so stvari nekoliko drugačne, saj je možnosti za morebitne javne prepire med sedanjimi koalicijskimi strankami precej manj kot prej, v javnost je vstopila pobuda skupnega nastopa manjših strank, medtem pa prihaja do precejšnjih sporov v taboru tranzicijske levice. Tako je stranka Levica ostala še brez Violete Tomić, v SD pa sta že pred tem prestopila poslanca Franc Trček in Željko Cigler. V dokaj široki paleti »antijanša« ponudbe obstaja ogromno različnih in med seboj nasprotujočih se interesov, ki so se močno pokazali prav pred dvema letoma, ko je tedanji premier Marjan Šarec najavil svoj met puške v koruzo. Seveda pa deležniki njegove koalicije niso računali na to, da ne bo takoj predčasnih volitev (pa tudi če bi bile, bi porazno slabi odnosi med koalicijskimi strankami prinesli veliko katastrofo tranzicijski levici). Obdobje tretje Janševe vlade jim je sicer na nek način olajšalo delo, da so v tem času okrepili svoja zavezništva z nekaterimi civilnodružbenimi subjekti (Inštitut 8. marec, Glas ljudstva, itd.), vendar bo sedaj njihov glavni problem predvsem notranja nesložnost. Najava Golobovega angažiranja bo zelo verjetno sprožila izgon LMŠ in SAB iz parlamenta, pa tudi oslabitev Levice ter SD, kjer je potencial prepoznavnosti sicer glasne Tanje Fajon v trenutku upadel za več kot polovico.

Je vredno tvegati z glasovanjem za »nove obraze«? 

To seveda še ni vse. Naj spomnimo, da se dejansko že dve leti govori o morebitnem novem »mesiji«. Najprej je bil to Ivan Gale, nato Aleksander Čeferin. Golob je vstopil v igro šele takrat, ko je postalo jasno, da ne bo avtomatsko dobil novega mandata predsednika uprave GEN-I in naj bi bil žrtev politične čistke (če verjamete v to). In sedaj? Slovenska javnost ima za seboj že kar nekaj izkušenj s tovrstnimi predvolilnimi projekti t. i. novih obrazov. Je res vredno tvegati z njimi in odkorakati v negotovo prihodnost? Je vredno tvegati z nekom, ki je, podobno kot Zoran Janković, zastopnik tajkunske naveze in s tem spravlja v zadrego mnoge levičarje? Za »bicikliste« bo naloga še toliko težja, ker imajo sedaj tudi navadni ljudje pred seboj celotno sliko zadnjega mandatnega obdobja, tako s Šarcem kot z Janšo. In lahko primerjajo. In opazujejo med seboj sprto opozicijo, ki lahko svoj program gradi samo še »ad personam«. Kajti njen program dejansko temelji na poklonih. Tako Kidriču kot Golobu.

 

Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.

Sorodne vsebine