Da sta nizkotnost politikantstva in hujskaška državljanskovojna retorika, ki z oživljanjem eksplozivne simbolike v kolektivnem nezavednem (kar je bilo s pridom uporabljeno v takoimenovani psihološki vojni pred, med in po tretjem balkanskem spopadu) eden od nepogrešljivih dejavnikov trogloditizacije in vse večje šimpanoidnosti ter razkroja zahodne omike, s tem pa tudi naše s tenkim vnanjostnim prepleskom navidezno pozahodene realnosti – smo bili s senco cinizma, ki nam jo preživetveno vsiljujejo razmere, nekako pripravljeni vzeti v zakup.
In vendar je po vsem sodeč lahko še vedno kaj, kar nas more presenetiti, še več: naravnost zaprepastiti in vreči iz tira. Čeprav je globokodržavni primež, s katerim mračne, zatohle, zaudarjajoče kontinuitetniške sile družbenega zla (in, prepričan sem, tudi smrti slovenstva!) poskušajo ponovno zasužnjiti slovenski narod, tudi nekaj, s čimer smo se bili pripravljeni obešenjaško sprijazniti, si sama človeška narava ne more kaj, da bi ne potrepetaval v njej vsaj plamenček upanja, da bi hotela verjeti v območja človekovega delovanja, ki so po naravi imuna pred vsakršno manipulacijo, da obstaja še nekaj idealnega v naših individualnih in neindividualnih življenjih. Morda zadnja med temi območij so znanost, umetnost in kultura. A tudi v tem primeru povsem sodeč gre zgolj za eno od naših naivnih razsvetljensko/romantičnih sanj. O tem zgovorno priča »civilizacijski podvig« (v ironijo sem primoran, ker preprosto v celotnem repertoarju človeških duševnih stanj ne morem izslediti druge dostojne drže) Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ker se mi zdi povsem nesmiselno, da bi se spuščal v utečeno puhlo moralizirajoče besedovanje o tem, kaj bi morala ta ustanova predstavljati za vse Slovence vseh svetovnih nazorov v vseh treh slovenskih domovinah (matični, zamejski in zdomski), bom kar prešel k trpkim dejstvom: dne 16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in predsednika države naslovila izjavo, za katero lahko zatrdimo, da v svoji dikciji, potvarjajočem demagoškem žargonu, v svoji stikljivi hujskaški namigljivosti (kar še najbolj spominja na prijeme miloševićevske državniške prakse), s svojim brezsramno lažnim prikazovanjem dejstev, z nečednimi izmišljijami, ki jih lahko porodi le paranoidna družbena disfunkcionalnost, kakršna je slovenska, poskuša vsem na očeh zlorabiti ugled, ki ga znanost, umetnost in kultura še vedno uživajo v naši družbi za destabilizacijo še zadnje senčice pluralne svobode in za iz dneva v dan bolj očitno uvedbo avtoritarnega družbenega obvladovanja s strani slovenskih pristašev minulega zločinskega jugoslovanskega režima.
Več si lahko preberete TUKAJ.
