Piše: dr. Andreja Valič Zver
Ob nezaslišanem vdoru slovenske policije pod taktirko golobje vlade na sedež opozicijskega medija in zaplembi komunikacijskih sredstev se nam neizbežno porodi zgodovinski spomin na čase pred osamosvojitvijo. Saj se strinjamo, kajne, da nam zgodovinski uvid in umestitev dogodkov v zgodovinski okvir pomagajo razumeti sedanjost?
Ozrimo se torej v osemdeseta leta, ko je jugoslovanska država pokala po šivih. Gospodarstvo je bilo na psu, pokonci so ga držala le draga mednarodna posojila. T. i. samoupravni socializem je bil le prazna fraza, deležna ljudskega posmeha. Inflacija je divjala kot nebrzdan konj. Plače so bile nizke. Ljudje so v vrstah čakali na prestop meje, kamor so romali po kavo, pleničke, čokolado, kavbojke pa še celo vrsto vsakodnevnih potrebščin. Izobraževalni, medijski, pravosodni in drugi sistemi so bili prežeti z marksistično ideologijo, ki ni prenesla ugovorov. Intelektualci so bežali v tujino. V teh mračnih razmerah je bila vsaka lučka, ki se je prižgala med pogumnimi ljudmi, znanilka novih časov. Ena od teh lučk je bila Nova revija, ki je po daljšem partijskem nasprotovanja začela izhajati leta 1982. Tedaj so nekateri književniki od oblasti zahtevali, da jim dopusti izdajati revijo, ki bi zadovoljila krog ustvarjalcev in bralcev, nezadovoljnih z obstoječo ponudbo na revijalnem in literarnem trgu. Niko Grafenauer, pesnik, prevajalec, pisec esejev in urednik, ki je sodeloval pri nastajanju Nove revije in jo skupaj z Dimitrijem Ruplom urejal v času 57. številke, je njene začetke opisal kot poskus »začeti na čisto« in ustvariti »revijo takšne miselne orientacije, ki jo je partija zavračala«. Še pred ustanovitvijo Nove revije so bili njeni pobudniki deležni medijskega pogroma in nagajanja.
Nova revija je zajela širok krog nazorsko zelo različnih sodelavcev, predvsem intelektualcev. Naletela je na ogorčen odziv oblasti in orkestrirano nasprotovanje v medijih, vendar je kljub temu nadaljevala z objavljanjem mnogih do tedaj zamolčanih in v pozabo potisnjenih obrazov jugoslovanske stvarnosti (cenzura, slovensko narodno vprašanje, verbalni delikt, smrtna kazen, svoboda intelektualnega dela, preganjani avtorji, žrtve političnih sodnih procesov, zaporniki v komunističnih koncentracijskih taboriščih, žrtve političnih čistk, preganjanje informbirojevcev, osebnosti, kot so bili Edvard Kocbek, Angela Vode, Jože Pučnik, Stane Kavčič idr.), kar je še povečalo njen vpliv.
Poleg tega še mednarodna sramota, ki so nam jo nakopali s priznanjem terorističnega gibanja Hamas, ki diktatorsko vodi ves narod v propad. Zadnji čas bi bil, da se psihopatski narcisizem pospravi v ropotarnico zgodovine!
Februarja 1987 je izšla znamenita 57. številka Nove revije s Prispevki za slovenski nacionalni program, v katerih so se slovenski intelektualci zavzemali za odpravo komunizma, zmanjšanje pristojnosti federacije, večstrankarsko demokracijo in delitev oblasti za sistematično medsebojno nadzorovanje podsistemov. 57. številko naj bi bili pripravljali v »konspiraciji«.
Njihova stališča so doživela oster odziv tudi v jugoslovanski javnosti, kjer so jih ocenjevali kot še en prispevek Slovencev k razbijanju federativne skupnosti. Začel se je pravi politični pogrom na Novo revijo, njene urednike in pisce ter celo zahteve po njeni ukinitvi. A javnomnenjske silnice niso bile več v prid partiji. V razmerah propadajočega komunizma je Nova revija ostala, partija pa …, saj vemo.
A vrnimo se k policijskemu preganjanju medija Nova24TV in tednika Demokracija. Tisto jutro sem tvitnila, da »totalitarni režimi pošiljajo policijo nad medije. Zviti Kučan si ni upal pošiljati jugo milicije nad Novo revijo konec 80., je pa nadzoroval in nagajal na vse druge možne načine, golobja vlada pa kar z direktno atako na Nova24TV. Tole se jim ne bo obrestovalo.« Ja, zgodovina nam postreže z dejstvi o preganjanju neubogljivih medijev, ki so ena prvih tarč diktatorjev vseh barv. Spomnimo se le Putinovih medijskih čistk, od katerih je morda najbolj znan umor novinarke Ane Politkovske.
Kaj nam torej v tem trenutku pove drastični napad na slovenske opozicijske medije, ki si ga oblast niti v 80. letih ni upala privoščiti? Predvsem govori o strašanski živčnosti in intelektualni bedi zdajšnjih oblastnikov. So šibki, zato posegajo po nerazumnih in nesorazmernih represivnih ukrepih. Poleg tega še mednarodna sramota, ki so nam jo nakopali s priznanjem terorističnega gibanja Hamas, ki diktatorsko vodi ves narod v propad. Zadnji čas bi bil, da se psihopatski narcisizem pospravi v ropotarnico zgodovine!
