V osemdesetih letih me je Roman Jeglič, takratni šef kriminalistov (kasneje je pobegnil v Sibirijo zaradi organiziranja piramidne igre catch the cash kar v pisarni šefa VIS), na Prešernovi v Ljubljani večkrat “po uradni dolžnosti” zasliševal o mojem novinarskem delu. V enem od pogovorov mi je poočital, da v svojih tekstih v negativnem smislu objavljam imena posameznikov, tudi politikov in da to ni dobro. Na moje vprašanje, zakaj to ni dobro, je samo skomignil z rameni.
Malo kasneje me je tožilec po uradni dolžnosti preganjal, ker se je takratni predsednik državnega sveta Ivan Kristan počutil užaljenega zaradi mojega teksta v Delu. Šlo je za gloso. Na kratko – stvar je šla do ustavnega sodišča, ki je sprejelo eno najpomembnejših odločb kar zadeva svobodo medijev in novinarskega dela. Kristan je tako izgubil na vseh instancah.
Skoraj trideset let kasneje se v hramu demokracije odvrti neverjetna zgodba, v kateri Lista Marjana Šarca še poslednjič skuša diskreditirati kandidata za mandatarja Janeza Janšo z lažmi o tem, da “njegove medije financira krog okrog madžarskega Orbana”. Ta seja odbora za kulturo bo šla v anale in zgodovino novinarastva na slovenskem prav zaradi neverjetnega napada na svobodo medijev, česar pa nobeno novinarsko združenje očitno ni “opazilo” in ni protestiralo. Če bi se to zgodilo konec osemdesetih let, bi novinarji ne glede na politične poglede združno ostro protestirali, ker smo se zavedali, da dolga roka cenzorjev in urejevalcev medijske krajine pomeni smrt novinarstva nasploh. Zdaj je celo drugače – posamezni novinarji društva novinarjev so celo v špici ovaduštva in raznašanja neresnic.
Politika LMŠ in Marjana Šarca do medijev je katastrofalna, ad hitlerum, bom posegel po duhovitosti kolege Mitje Iršiča in je še najbolj podobna politiki trdorokca Franceta Popita v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bil čas brifingov (kasneje je to prakticiral tudi Milan Kučan, še en komunistični trdorokec), ko so uredniki tedensko obvezno hodili po svoje mnenje in mnenje medija na CK ZKS. Če kaj ni najbolj ustrezalo, so uredniki čez noč izginili iz kolofonov. Temeljno pravilo je bila popolna zvestoba partiji in njeni ideologiji. Novinarji so se imenovali družbenopolitični delavci, medijske zakone je pisala partija, novinarsko organizacijo so vodili partijski šefi, večina novinarjev je mirno pisala po teh diktatih. Če berete, gledate ali poslušate današnje mainstrim medije, iz njih veje ta zadušljivi vonj pokorščine, ovaduštva, histerije, neprofesionalnosti, maščevalnosti – vsega pač, kar z novinarstvom nima nobene zveze. Vse, kar ni na tej liniji, je nenormalno, kot je povedal vodja poslanske skupine Marjana Šarca Brane Golubović. Kajti, imamo primere novinarjev, ki so bili desni, zdaj so pa postali normalni. V resnici gre za svojevrsten ogabni berufsverbot, ko ne gre več samo za prvo in drugorazredne novinarje, ampak za normalne leve in nenormalne desne. Kakšnih širših protestov javnosti ali novinarskega ceha nisem slišal. Za vsak primer naj napišem, da teče leto 2020.
Na odboru za kulturo tudi ni bilo nikogar, ki bi vsaj opomnil poslanca LMŠ Roberta Pavšiča, da državni zbor ni mesto obračunavanja s posmaznimi novinarji in njihovimi teksti, čeprav je mene vsaj malo zabavalo, ko je človek bral mojo gloso, ki je seveda ni niti razumel. In ko iz prebranega tudi tisti, ki te glose niso brali, niso mogli razbrati kaj več kot njegovo trditev, da gre za degradacijo političnih nasprotnikov mimo varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Javno sem že zapisal, da je seciranje in komentiranje glose butasto, če to dela politik še včeraj vladajoče stranke v hramu demokracije, pa je to tudi politično udbovstvo najslabše vrste.
Pavšiča seveda ne bom učil, kaj je glosa, sam sem jih doslej v življenju napisal skoraj osemnjast tisoč (!) in samo enkrat (Kristan) sme bil zanjo tožen. Glosa seveda ni božanje politikov, ali celo nasprotnikov, je ostra, neprizanesljiva satira, ki razgalja, na svojstven način orisuje posameznike, jih smeši in po potrebi satirično ubija. Znameniti izraelski satirik Art Buchwald je nekoč rekel:”Satira, ki ne užali, je izguba časa.”
Robert Pavšič ima človekovo pravico, da mu moje pisanje ni všeč, da so moje glose kvazi glose, da me kot zasebnik toži, če je užaljen, kot politik pa nima pravice politikantsko zlorabljati državnega zbora, da bi me politično diskreditiral, ne avtorsko. To je ideološko politični zločinski poseg v svobodo novinarskega ustvarjanja, da o tem, da se gloso bere, ali pa ne, komentira se je v nobednem primeru, ne govorim posebej. Samo Pavšič pač ne razume in tu se res ne da pomagati. Ker je javno bral tudi tisti del o svoji poslanski kolegici Lidiji Divjak Mirnik, kjer omenjam njen modrček, bi kdo pomislil, da imam kakšen nespodoben fetiš, v resnici pa je omenjena na fejsbuk profilu nek svoj modrček javno prodajala. To je seveda izvrstna iztočnica za satirično obravnavo nje in njenega modrčka v političnem kontekstu, še bolje bi bilo, če bi prodajala še svoje tangice. O Jerci Korče bom tu molčal, v glosah pa seveda ne in tudi o Pavšiču bom še kaj napisal, če bo vredno in bo to imelo smisel. Zdi pa se mi, da v tisti inkriminirani glosi nisem ravno zgrešil njegovega političnega profila – od jarka do poslanca.
Stranka, katere šef Marjan Šarec je še včeraj na gasilskih veselicah vse vprek uporabljal nižjo vrsto humorja o ženskah, se ukvarja z menoj, a tudi z mediji, ki jim niso naklonjeni. In če sem prav razumel Pavšiča, je to narobe, kajti oni hočejo vse medije, vse.
Pavšič – malo morgen.
