18.5 C
Ljubljana
četrtek, 22 aprila, 2021

Razkroj slovenske državnosti

Veliko Slovencev nemara svoje države in bi se najraje ideološko napredno utopilo v brezimni multikulturnosti. Brezbrižni so do vseh prejšnjih generacij, ki so še imele svoje ideale. Brez njih bi Slovenci kot narod na geografsko izpostavljenem koščku Evrope že dolgo ne obstajali. V vsej zgodovini še nismo bili pred tako resno dilemo kako ohraniti svoj lasten obraz kot dandanes. Gre za sistematično rušenje vsega slovenskega, pri čemer nam levi mediji laži prodajajo za resnico. Nikogar ni več sram pljuvati po lastni državi, se norčevati iz njenih institucij, skratka skoraj polstoletna sistematična komunistična indoktrinacija je bogato obrodila sadove. V parlamentu imamo veliko poslancev brez osnov olike, ki nočejo razumeti drugače mislečih ter rovarijo proti vsem, kar bi državo dvignilo iz balkanskega blata. Vendar ne nameravam pogrevati znanih dejstev.

 

Slovenci že od nekdaj nismo kazali posebnega posluha za državni ceremonial, to kar se dogaja sedaj pa presega vse dosedanje. Spomenik žrtvam vseh vojn je mrtev kup betona, ki ga tudi težko razpoznaven Župančičev verz ne more spraviti v življenje. Dvoje brezobličnih betonskih blokov, za katerimi je bel, delno ozelenjen zid, kaže prej na razklanost naroda, ki še živi iz nasledkov druge svetovne vojne, kot pa na poskus enotnosti. Morda je kot maketa deloval bolj prepričljivo, s povečavo pa je izgubil svoj smisel. Prazna arhitekturno neartikulirana velikost sama na sebi še ni monumentalnost. Daleč za nami je čas Plečnika in Ravnikarja, ki sta zadnja še znala ustvarjati prava spominska obeležja. Prav groteskno je izzvenela položitev venca ob dnevu žrtev totalnih režimov na tla ob betonski steni. Arhitekti o tem niso razmišljali in za cvetje niso predvideli primernejšega mesta, čeprav je to temeljna funkcija vsakega državnega spomenika. Predsednikov venec je brez najmanjše pietete čakal na tleh, da ga mestna Snaga čez nekaj dni spravi na smetišče. Letos za Vse svete ali Dan mrtvih, kakor se pri nas uradno imenuje ta spominski dan, je predsednik venec položil na stojalo, kakršno uporabljajo pri pogrebih. Spomenik je vse in nič. Nima nekega jasnega sporočila in si ga zato vsakdo lahko razlaga po svoje. Vsaka zrela država ima svoj spomenik neznanemu junaku, ob katerem tuje delegacije izražajo spoštovanje do gostiteljev in njihove zgodovine. Mi tega še vedno nimamo, oziroma imamo nekaj, kar naj bi to bilo, pa v resnici ni. Nihče ne ve čemu in kam naj venec položi, če mu komunalno podjetje Žale ne bo priskočilo na pomoč s svojimi stojali. Sploh pa, novi spomenik je dokončno zapečatil lepo misel o mogočnem Južnem trgu med Zvezdo in Knafljevim prehodom. Jankovičeva Ljubljana v svojem osrčju ostaja velika vas.

Država brez svoje vojske ni država. Država, ki lastnih vojakov ne more poslati, da bi varovali njene meje tudi ni prava država. Ljudje, ki zmerjajo gardiste ob državnem prazniku ali napadajo policijo ob neprijavljenih demonstracijah so pripravljeni hlapčevati komurkoli. To je enako kot tuljenje levičarjev, da je vlada ob prvem valu epidemije zapravila denar za nepotrebne aparate za predihavanje, brez katerih bi se ne mogli zoperstaviti drugemu valu. Sedaj so tiho in si izmišljajo nove zgodbe za rušenje vlade v času, ki je najbolj neprimeren za tak eksperiment. Smo narod samomorilcev, ki skuša čim prej ugonobiti samega sebe. Trdijo, da tudi vojakov in orožja ne rabimo, čeprav vojska ljudem pomaga tudi v miru in ob naravnih nesrečah ter nam poleg drugega zagotavlja občutek varnosti in ponosa, da imamo lastno državo, o kateri so sanjale generacije naših prednikov.

Ljubljanski župan se trudi mestne ulice nostalgično poimenovati po nekdanji balkanski državi. Dobili bomo Beograjsko, nimamo pa nobene Plečnikove, čeprav je prav on najbolj zaslužen za podobo našega glavnega mesta. Nedavno so jankovičevci glasovali proti pobudi, da bi Barjansko cesto preimenovali v Plečnikovo. Lahko pričakujemo, da bomo prej kot to dobili še Saraorško v trajen spomin na nesmrtnega župana. Zato pa smo za davkoplačevalski denar postavili spomenik brkatemu “očetu naroda”, ki si ga z ničemer ni zaslužil. Takih in podobnih razdiralnih iger imajo naši levičarji še na pretek. Ali je že kdo kdaj pomislil, da naša država precej bolj velikodušno financira nevladnike, med njimi zlasti Pravno informacijski center, katerega edina meni znana naloga je tihotapljenje ilegalnih migrantov v Slovenijo, kot pa vso našo arhitekturno dediščino? Zavod za varstvo kulturne dediščine pogosto deluje celo nasprotno s svojimi temeljnimi načeli. Spomnimo se nedavnega rušenja spomeniško zavarovane stavbe v Dutovljah, odstranitve Plečnikove kapele v Mariboru ali izdaje soglasij za uničenje bežigrajskega stadiona v korist zasebnega investitorja, ki jih je sedaj minister Simoniti odpravil in še veliko podobnih primerov zaradi katerih naš zgodovinski spomin vsak dan bolj peša. Korupcija počasi neslišno prodira v vse pore narodnega življenja. Boj proti nje pa levi mediji razglašajo za najhujšo obliko diktature.

Zadnje novice

Sorodne vsebine