9.5 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Protesti v ZDA in mit o rasizmu

Verjetno med bralkami in bralci Demokracije ni nikogar, ki ne bi kdaj kaj prebral ali vsaj slišal o ameriški državljanski vojni ter o ameriškem predsedniku Abrahamu Lincolnu. Bil je prvi predsednik ZDA iz vrst republikancev in hkrati oster nasprotnik suženjstva.

 

Na žalost pa je prav njegova izvolitev pomenila povod za odcepitev sedmih zveznih držav ZDA (kasneje so se pridružile še štiri), ki so razglasile neodvisnost od Washingtona in razglasile južno konfederacijo, saj se niso strinjale z odpravo suženjstva. Posledica je bila ameriška državljanska vojna, ki je terjala veliko število žrtev. Po kapitulaciji uporniških držav je bil Lincoln še enkrat izvoljen za predsednika, vendar zelo kmalu zatem umorjen v atentatu.

Če takole malo »čez palec« ocenimo izid ameriške državljanske vojne, lahko rečemo, da je bil Lincoln dejansko borec proti rasizmu. Namreč, suženjsko delo so takrat opravljali temnopolti Američani (ki jim politično nekorektno rečemo »črnci«), pa tudi ameriški domorodci (po domače: »Indijanci«, ki nimajo kaj dosti zveze z Indijo, katere prebivalci se sicer imenujejo Indijci) niso bili kaj v dosti boljšem položaju. Prvi republikanec med predsedniki ZDA je torej moral pasti kot žrtev umora zato, ker je bil nasprotnik suženjstva in rasizma. Boj za odpravo slednjega je seveda trajal še dolgo, a izraz »rasizem« v politično-korektnem pomenu še danes nosi v sebi povsem asimetrični pomen: gre namreč za miselnost, da so črnci (Afroameričani) manj vredni, zato jih je potrebno zatirati in jih obravnavati kot sužnje. V novejšem pomenu je rasizem sinonim za sovraštvo do pripadnikov drugih ras. Vendar še vedno velja, da pri sovraštvu črncev do belcev ne moremo govoriti o rasizmu. Kajti denimo v športnem svetu bela rasa velja za dominantno, zato se pogosto zgodi, da temnopolti nogometaši postanejo tarče zbadljivk s strani navijačev nasprotne ekipe (a to bolj ali manj velja za Evropo), ki jim dopovedujejo, da so »opice«.

To pa je seveda tudi razlog, da pri uradni ukinitvi aparthaida (sistemskega rasizma) v Južnoafriški republiki ni več govora o tem, da se belci iz te države izseljujejo, ker se je sistem povsem obrnil. Predvsem zato, ker je v tej državi sedaj zelo nevarno biti belec. O tem lahko povem iz prve roke, ker imam zaradi sestre svojega dedka (»dekle iz ozadja zgodovine«) v tej državi daljne sorodnike, ki so se večinoma izselili ali v Novo Zelandijo ali v Irsko. Kajti bivanje v Južnoafriški republiki je lahko za pripadnika bele rase zelo nevarno, saj je lahko v hipu žrtev ropa z umorom, pri katerem storilcev praviloma niti ne najdejo, kaj šele, da bi jih kaznovali.

Razumete, kaj hočem reči? Rasizem, ki je postal navdih tako za naciste kot ta kukluksklanovce, je v okviru politične korektnosti še vedno nekakšni mitski konskrukt, ki ga obravnavajo kot enosmerni električni tok. Torej kot asimetrični pojav, v katerem bi morali vsi pripadniki bele rase imeti občutke krivde. Saj veste: kolektivna krivda.

Ko sedaj opazujem dogajanje v ZDA in spremljam odzive na razbijaške protestnike, se ne morem izogniti občutku, da skušajo mnogi s sklicevanjem na rasizem nekako opravičiti razbijaško obnašanje protestnikov. Včeraj (1. junija) na primer je Pop TV objavila odzive številnih znanih športnikov na dogajanje v ZDA in navedla, da je nekdanji košarkar Michael Jordan odločno podprl proteste. Toda barva kože, tudi pri Jordanu, je tu postranskega pomena. Jordan je bil, kolikor je znano, še nedavno eden od družabnikov severnokorejskega režima, ki ga pooseblja mladi diktator Kim Džong Un. V tej državi protestov proti oblasti ni. Prav tako ni protestov proti režimskemu rasizmu, ki je bil zelo podoben partijskemu rasizmu v Sloveniji po letu 1945, na kar je pred leti opozoril zgodovinar dr. Jože Dežman. Seveda tudi v tem primeru ni šlo za barvo kože, ampak za »politično barvo«.

In tudi pri aktualnem dogajanju v ZDA ne gre za barvo kože. Drži, da je bil povod za proteste smrt aretiranega temnopoltega državljana ZDA, ni pa povsem jasno, ali je šlo za policijsko šlamastiko ali je šlo v resnici za dejanje z rasističnim motivom. A dejstvo je, da so med huligani na ulici tako belci kot črnci. In med oškodovanci, ki so jim uničili lastnino, so tako črnci kot belci. A glavni pogonski motor za to je mednarodna levičarska mreža Antifa, ki sedaj celo poziva protestnike, naj gredo z orožjem nad policijo. In kdo so v tem primeru glavni pripadniki Antifa? V glavnem prebivalci srednje generacije, ki bivajo v »hotelu mama«. To veliko pove. Ker je tudi v Sloveniji podobnih aktivistov kar precej. Tudi osrednji vodja aktualnih vstaj J. J. je med njimi. In slednji zelo prezirajo vrednoto, kot je zasebna lastnina, ki je v ZDA na zelo visokem mestu. Pri nas pač nekoliko manj.

In če k temu dodamo dejstvo, da je nekaj dni nazaj pripadnik slovenske podružnice Antifa z agresivnimi nameni skočil celo na služben avto Nova24tv, medtem ko je ob teh dejstvih osrednje novinarsko društvo molčalo, potem vemo, s kom in čim imamo opravka. Društvo novinarjev Slovenije je namreč ta hip bolj zaskrbljeno zaradi dejstva, da gostinski lokali še ne dajejo v branje časopisov, ki so menda večinsko kritični do vlade. Prav vlada pa naj bi bila kriva za to, ker naj bi s tem preprečevala, da bi še več ljudi šlo na ulice in izrazilo svoj gnus do aktualne oblasti.

Ne pozabimo: ZDA so v volilnem letu. In težko je izvedeti o realnem dogajanju v tej državi preko slovenskim mainstream medijev. Če boste denimo iskali informacije o ZDA preko STA, boste v glavnem naleteli na pamflete o Donaldu Trumpu – to pa zato, ker vse informacije, ki pridejo iz ZDA, na STA posreduje njen dopisnik Robi Poredoš. Ergo: o »junaštvih« levičarskih huliganov na ulicah ameriških velemest torej ne boste izvedeli ničesar. Veliko pa boste izvedeli o Trumpovem domnevnem rasizmu in o legitimnem uporu znanih športnikov ter estradnikov.

In rdeča nit vsega tega? Živela revolucija v Sloveniji in po svetu!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine