6.1 C
Ljubljana
četrtek, 25 aprila, 2024

Pribčev odziv na mojo prejšnjo kolumno

V prejšnji kolumni sem med drugimi okrcal profesorja s FF – ja v Ljubljani, Dr. Igorja Pribaca. Da si upa sprejemati le vabila na platforme, kjer ni izzvan, pa nekaterih svojih pretencioznih izjav iz Tviterja, še zlasti primerjav med Janezom Janšo in Breivikom, nikjer ne rabi argumentirati. Na tisto kolumno se je Dr. Pribac odzval s sprejemom vabila h gostovanju na mojem You Tube kanalu (skoraj dveurni pogovor si lahko ogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=f1qg_ecl3Rc). Za kar sem ga v videu pohvalil in se do neke mere posul s pepelom, ker sem ga stlačil v isti koš kot nekatere druge levičarje, ki se za gostovanje pri meni »delajo nore ali prepomembne«, pri čemer je kriterij pomembnosti prikimavanje njihovega milnega mehurčka.

 

V pogovoru se je pokazalo nekaj stvari, predvsem pa:

  1. Pribac ni navajen pogovora. Navajen je govoriti ex cathedra in v kontroliranih okoliščinah njemu prijaznih medijev. S tem je razložena tudi občutljivost na moje replike in odzive na njegove replike. Kdor spremlja moj kanal, ve, da jaz ne snemam intervjujev, ampak pogovore. Sogovorniku dam časa, kolikor ga potrebuje, da se odzove na moje replike, toda podobno to jemljem tudi kot lastno pravico. Ki si jo vzamem, če verjamem, da je potrebno. Če Pribcu ne bi dal dovolj časa, pogovor ne bi trajal skoraj dve uri.
  2. Pribac je pogumen in Pribac sodi med redke liberalce na levici. Ko rečem liberalce, mislim ljudi, ki so se pripravljeni pogovarjati, četudi so še nekoliko hipersenzitivni na opozicijo. Takšni so redki.
  3. Pribac je prvi levičar, ki je dokaj razumljivo definiral, kaj misli s pojmom neoliberalizma, ki je pojem, ki se sicer na levici uporablja vnemar. Kakor je pojem definiral, je to pojem, ki ni ne povsem desen ne povsem lev. Pomembno spoznanje.
  4. Temeljna razlika med levico in desnico se zdi tole: levica, če je on njen predstavnik, ne vidi nobene razlike med svoboščinami in privilegiji oziroma pozitivnimi in negativnimi pravicami – kar je že iz vidika pravnega izrazoslovja nekorektno – zaradi česar je naletel na problem, ko je skušal Janšo označiti za desničarja, češ, da je ta desničar zato, ker ne priznava človekovih pravic ali jih je kot standard pripravljen suspendirati.
  5. Če kot Pribac ne ločuješ med zakoni in pravičnostjo, zakonov ne moreš kritizirati, kar pa je nezaslišana opustitev načela, brez katerega države ne moremo ocenjevati in je kritizirati (v našem primeru naddržave), da zakoni niso nujno pravični.
  6. Njegova kritika Janše temelji na teh napakah in kot taka ni vzdržna.

Njegov tvit, v katerem Janšo enači z Breivikom, ima seveda že sam po sebi problem, saj predstavlja argument takega tipa:

  1. Breivik je storil y.
  2. Janša misli x.
  3. Breivik misli x.
  4. Torej je Janša isti kot Breivik.

Implicitna premisa je seveda tale: če misliš x, to vodi v dejanje y. Kaj je bilo dejanje y? Masovni poboj na etnični bazi. Kaj je x? Kritika kulturnega marksizma. Status kulturnega marksizma s tem postane: ne moreš ga kritizirati, ker če ga, boš storil masovni poboj.

Kljub vsemu: dejanje Dr. Pribca navdaja z upanjem. Mene tudi z optimizmom. Orjemo ledino. Pogovarjamo se.

Aleš Ernecl

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine