9 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Premagana skušnjava škofa Jegliča in njen nauk za današnji čas

Pred kratkim sem se mudil v Mohorjevi knjigarni v Celju. Kot vedno je najprej mojo pozornost pritegnila škatla pred knjigarno. V njej so namreč knjige, ki gredo v razprodajo, zato je njihova cena zelo znižana. Med knjigami sem opazil tudi broširano izdajo življenjepisa ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, ki je bila pri celjski Mohorjevi družbi izdana leta 2013 (nekoliko kasneje je izšel še njegov dnevnik). Brez večjih pomislekov sem knjigo kupil. In mi ni bilo žal – pa ne samo zaradi cene, ampak predvsem zaradi vsebine.

 

Škof Jeglič, doma iz Begunj na Gorenjskem, je v slovenskem zgodovinskem spominu dokaj zabrisan in zamolčan. Če boste vprašali povprečnega Slovenca, če je kdaj slišal zanj, bo verjetno odkimal ali pa se bo spomnil, da so ga v šoli učili o tem, kako je ta barabin poskrbel za uničenje Cankarjeve razvpite pesniške zbirke »Erotika« konec 19. stoletja, kmalu po tistem, ko je prišel na škofovski prestol. Morda ga bo kdo omenil kot klerika, ki naj bi, podobno kot dr. Anton Mahnič (prav tako škof in danes tudi svetniški kandidat na Hrvaškem), pospeševal delitev oz. ločitev duhov na Slovenskem. Skratka, nič dobrega o Jegliču, že zaradi tega, ker je bil predstavnik cerkvene hierarhije. Pa čeprav je izvode Cankarjeve “Erotike” najprej, pozor, odkupil! Kasnejši komunistični cenzorji nikoli niso odkupovali ideološko nasprotne literature, pač pa so jo kratkomalo uničevali.

Na Jegliča kot osebnost sem sicer postal pozoren že leta 1994, ko sem postal dijak tedaj ponovno obujene Škofijske klasične gimnazije v okviru Zavoda sv. Stanislava. Ko sem prvič stopil v to veličastno zgradbo v Šentvidu, se nisem mogel načuditi razliki od socialističnih in z vsemi umazanijami »okrašenimi« zidov državnih šol. Po Jegliču se je sicer imenoval dijaški dom, ki še vedno deluje v sklopu Zavoda sv. Stanislava, vendar sam o škofu Jegliču nisem vedel kaj dosti. Morda le to, da je bil prav on zaslužen za izgradnjo te veličastne ustanove, ki velja tudi za prvo gimnazijo s povsem slovenskim učnim jezikom. No, tedaj je bila to osemletna gimnazija, ki je sledila nižjim razredom ljudske šole – danes so časi precej drugačni in sistem niti ne dopušča takšnega načina gimnazijskega šola, za kar se je sicer v svojem življenju zavzemal klasični filolog, anglist in publicist profesor Justin Stanovnik. Jegličev življenjski projekt, ki ga je stal veliko skrbi in živcev (ne samo zaradi zadreg pri zbiranju sredstev, ampak tudi zaradi zlobnih napadov tedanjega liberalnega časopisja, kjer se je zlasti izprsil znameniti pisatelj dr. Ivan Tavčar), je bil usmerjen v to, da slovenski narod dobi šolsko ustanovo, ki bo še nadgradila dosežke škofa in narodnega buditelja bl. Antona Martina Slomška. Žal je bil tok te tradicije presekan leta 1941 z nacistično okupacijo, ki ji je sledila še komunistična. Leta 1945 so zavodsko zgradbo komunisti uporabili kot vmesno postajo za jetnike, ki so jih vodili na morišča, nato pa so zgradbo za nekaj desetletij spremenili v vojašnico. Šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil denacionalizacijski postopek za zgradbo še v začetni fazi, je ministrstvo za obrambo pod vodstvom Janeza Janše omogočilo, da se je v upostošeni zavodski zgradbi najprej začela obnova, ki je omogočila začetek delovanja. Jeseni 1993 se je tako začel pouk za prvo povojno generacijo dijakov, sam pa sem spadal v drugo generacijo. In se do nedavnega sploh nisem zavedal, da sem v istem razredu gulil šolske klopi s prapranečakinjo škofa Jegliča.

Na tem mestu pa želim izpostaviti pomemben izsek iz Jegličevega življenja. Pred svojim prihodom na škofijski sedež v Ljubljani (nekje v začetku leta 1898) je šestnajst let deloval v Sarajevu, kjer je bila po razpadu otomanskega imperija obnovljena cerkvena hierarhija, za vrhbosenskega nadškofa pa je bil imenovan zagrebški teološki profesor dr. Josip Stadler. Življenjepis v zvezi s tem opisuje Jegliča kot skromnega duhovnika, ki je veliko pomagal siromakom in tako rekoč prehodil celo Bosno, da bi oživil krščanstvo v tej deželi. Leta 1897 je bil imenovan za pomožnega škofa v Sarajevu, a ga je pot pripeljala tja, kjer jo je začel – v Ljubljano. Tam je bil namreč škof Jakob Missia imenovan za goriškega nadškofa, postal je celo prvi slovenski kardinal (a ulice, imenovane po njem, v Ljubljani ne boste našli). Jeglič je tedanje slovenske družbene razmere iz daljnega Sarajeva spremljal bolj površno, vedel pa je, da se je po zmanjšanju pritiska nemštva začela politična delitev. Vendar je nanje sprva gledal precej naivno – po prihodu v Ljubljano, kjer ga je dočakala navdušena množica ljudi (tako kot Jezusa ob poslednjem slavnostnem prihodu v Jeruzalem, kjer so mu klicali »Hozana«), je skušal pridobiti tudi liberalce, kar so mu duhovniki, ki so dobro poznali lik in delo Jegličevega predhodnika, kar nekoliko zamerili. Naslonil se je na slogaštvo, ki je bilo tedaj gibanje za enoten slovenski politični nastop pred veliko ločitvijo duhov. In v začetku je kazalo, da bi utegnil pomiriti slovenske politične razprtije, ki jih je v času svojega življenja opažal že poet dr. France Prešeren (»….De bi nam sŕca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije, in spet zedinil rod Slovenšne cele!« – Sonetni venec, 1834).

Vendar se takšna drža ni posrečila – škof Jeglič je spoznal, da bi Cerkev preveč izgubila, če bi žrtvovala krščanska načela družbenega življenja za neko oportuno držo. A povod za Jegličev obrat in odmik od slogaštva so dejansko dali kar liberalci sami z vsiljevanjem raznih svobodomiselnih gesel in praks tistega časa, tudi s številnimi protikrščanskimi manifestacijami. In ko je Jeglič prvič javno oznanil namero po odprtju nove gimnazije, je šele nastala nevihta! Šlo je celo tako daleč, da je mesto Ljubljana v tedanjem obsegu odreklo gostoljubje Jegličevim načrtom. Prvotno mišljena lokacija nove slovenske krščanske gimnazije je postala misija nemogoče – novo rešitev so morali najti v Št. Vidu, ki je bil tedaj še samostojni kraj. Čeprav se ločitev duhov z današnjega vidika sliši še tako kruto, je bilo v tistem času pomembno, da je prišlo do razločitve med tem, kar je pristno krščansko, in tem, kar ni. Če pogledamo denimo zapise Edvarda Kocbeka v partizanskem dnevniku »Tovarišija«, tam lahko zasledimo le še deklarirano krščanstvo, ki je vsebinsko že povsem ezoterično in vezano na avtorjevo neizmerno zagledanost v »veličino« komunizma. Kako se je Kocbekova življenjska zgodba odvijala kasneje, vemo.

Kako razumeti sporočilo premagane Jegličeve skušnjave naivnega slogaštva za današnji čas? Morda je v zadnjem času takšnih teženj po nekakšnem naivnem in idealističnem preseganju ideoloških delitev res manj, predvsem po zaslugi radikalizirane levice. Po drugi strani pa je tudi sedanja vlada sestavljena iz koalicijskih strank z različnimi pogledi na preteklost, kar skušajo mainstream mediji izkoristiti in nekatera najbolj prvinska vprašanja civilizacije narediti za »ideološke teme«. Konec koncev pa imamo tudi predsednika republike, ki je normalen evropski levičar in je zmogel z italijanskim kolegom narediti spravni korak, kar je konec koncev tudi prineslo vrnitev tržaškega Narodnega doma, ki so ga pred stoletjem požgali fašisti. Prav zaradi tega koraka dandanes radikalni levičarji zmerjajo z izdajalcem tako predsednika republike kot vojake iz gardne enote Slovenske vojske, da o vladi ne govorimo. Včasih se tu in tam zalotim pri teoriji zarote, da je Milan Kučan morda celo namerno dopustil povezovanje DeSUS in SMC z »zloglasno« SDS. Pač z namenom, da bi v družbi prišlo do čim večje radikalizacije, ki bi vplivala na javno mnenje in morda za vedno pometla z »desnico«. Vsekakor pa pomladna opcija sedaj najbolj potrebuje vztrajnost, ki jo velikokrat primanjkuje prav zaradi zelo ostrega nasprotovanja. Škof Jeglič je zmogel doseči cilj z odprtjem Zavoda sv. Stanislava leta 1905 kljub strahovitemu nagajanju liberalcev – a kaj, ko med nasprotniki niso bili samo oni, pač pa celo nekateri katoliški duhovniki. Zato bi morali dandanes preslišati prišepetovanja evroposlanke Ljudmile Novak, ki niti ne skriva določenih skupnih točk s poslansko kolegico Tanjo Fajon. Kajti namen teh prišepetovanj je predvsem preprečiti cilj: vrniti državo v stanje normalnosti. In to je jedro nauka premagane skušnjave škofa Jegliča za današnji čas.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine