Piše: Edvard Kadič
Leto 2023 je za nami. Zapomnili si ga bomo predvsem po katastrofalnih poplavah, ne prav posebej dobrem odzivu vlade nanje in kot še eno leto neizpolnjenih obljub premierja Roberta Goloba. Leto je namreč začel pogumno, z obljubo sodnikom o 600 evrih dodatka. Nato je aprila po svetu stranke širni slovenski javnosti slovesno obljubil, da ne bo obljubljal več, nato pa leto končal z obljubo gospodarstvenikom, da bo odpravil sporno »štempljanje«. Seveda tudi iz te obljube ni bilo nič.
Kaj nam bo prineslo leto 2024 na političnem prizorišču? Prvega pol leta predvidoma nič pretresljivega za Slovenijo, saj se bo vse vrtelo okoli volitev v evropski parlament. Glede na splošno klimo je pričakovati, da bo prišlo tudi v evropskem političnem prostoru do naklona na desno. Ljudje s(m)o siti načrtnega uničevanja evropske kulture in našega tradicionalnega načina življenja, predvsem pa aktivne vloge, ki jo je Evropa imela na svetovnem geopolitičnem zemljevidu zadnjih nekaj desetletij. Leva politika se je izkazala za rušilno od znotraj in nezmožno rešiti ključne izzive od zunaj. Zakaj imamo npr. zakonodajo o mejah in priseljevanju, če armada prišlekov iz Maroka nekaznovano pristaja z ladjami (!) na obalah Evrope in zahteva status begunca, Evropejci pa hodimo v Maroko na dopust?
Tudi v Sloveniji lahko zato pričakujemo več evropskih poslanskih mest za desno nazorsko obarvane kandidate. Z izjemo napovedane kandidature Petra Gregorčiča lahko za druge kandidatke in kandidate za nov mandat v evropskem parlamentu v tem trenutku le špekuliramo. A kar nekaj je odličnih, predvsem pa tudi že izkušenih znotraj superbirokratske mašinerije. Tam, kjer to, da si glasen doma, ne pomeni prav veliko. Taka potencialna kandidata sta npr. Romana Tomc in Milan Zver.
Bo pa čas vrtinčenja okoli evropskih volitev tudi dober čas za razdeljevanje še več denarja vladnim nevladnikom in še boljše pokritje kadriranja »naših. Ena od značilnosti Golobove vlade je poleg neizpolnjenih obljub in razdeljevanja denarja našim tudi zelo plitev kadrovski bazen. Podobno kot neki novinar in urednik ni kar avtomatično primeren za predsednika uprave RTV samo zato, ker je naš (primer Zvezdan Martič), enako velja tudi za ministre in ministrice. Si lahko predstavljate urejeno demokracijo, kjer novega ministra že nekaj let toži nekdanji delodajalec za znesek v višini skoraj 150 ministrskih plač, on pa se čudežno poravna s tem podjetjem praktično na dan potrditve za ministra? Težko, kajne? A tako je. Gre za ministra Propsa. Če to ne zanima novinarjev, gre to mimo javnosti, primer praktično ne obstaja in rabote se lahko nadaljujejo. Običajno se, ker stare niso sankcionirane, obseg novih pa se samo še veča.
Bodo jeseni 2024 predčasne volitve? Mogoče. Sam se bolj nagibam k tezi, da bodo predčasne volitve šele prihodnje leto, tj. najprej spomladi 2025. S stališča strateškega političnega marketinga je že malo pozno za delo na »novem« obrazu za jesenske volitve. Leto dni pa je ravno prav.
Dobro vprašanje je, kaj nam bo leto 2024 prineslo glede Anžeta Logarja, Vladimirja Prebiliča in Pavla Ruparja. Mogoče se v ospredje politične pozornosti uspešneje prebije tudi aktualni predsednik državnega sveta Marko Lotrič? Od omenjenih imen je ta trenutek najbolj priden Pavel Rupar. Od shodov, tiskovnih konferenc, ustanavljanja lokalnih odborov pa do napovedane ustanovitve upokojenske stranke v januarju. Prav tako je pričakovati kakšno odmevno potezo pri Anžetu Logarju in njegovi Platformi sodelovanja. Dobra vprašanja, ki jih tam odpira, naravno zahtevajo nadgradnjo, povečanje pritiska in s tem medijske navzočnosti v političnem prostoru.
Druga polovica leta bo zato vsekakor vroča. Če vlada ne bo padla in ne bo prišlo do predčasnih volitev, bo vroče že zato, ker se bo politika pripravljala na predčasne volitve spomladi naslednje leto. Prihaja čas, da se ta razvojna stagnacija, draginja in visoka inflacija ustavi. Dve leti Golobovega »učenja na lastnih napakah«, predvsem pa lomastenja po institucijah in blokad demokratičnih procesov, dajejo rezultate tudi na mednarodnih kazalnikih uspeha, kjer Slovenija pospešeno nazaduje. Spremembe so torej nujne. Primimo se za denarnice in upajmo, da bo šlo vse skupaj čim hitreje in čim manj boleče skozi.
