7.9 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Prava in napačna stran zgodovine

Strahovlada po 17. marcu? Prijatelj B. T., s katerim pogosto govorim po telefonu, je zgrožen zaradi ocen, ki pomanjšujejo ali celo zanikajo nevarnost covida-19 in se pritožujejo nad vladnimi oz. ukrepi NIJZ, češ da izkoriščajo epidemijo za discipliniranje, celo za zatiranje državljanov. Te ocene prihajajo v slovenske medije tudi iz inozemstva, kjer so si naši lokalni (levičarski) kritiki našli glasne zaveznike. Časniki, televizijske oddaje in petkova zborovanja so polni alarmantnih pritožb, zahtev in celo groženj (“sovražni govor”), bolj ali manj pa so si enotni, da imamo v Sloveniji po 17. marcu 2020 tako rekoč strahovlado, celo fašistično vlado. Pojavili so se transparenti z gesloma, kot sta Smrt fašizmu! in Smrt janšizmu! Opozicija in njeni mediji, ki se imajo v Sloveniji za četrto vejo oblasti, predvsem pa številne “nevladne organizacije” (NGO), ki jih v zahodni Evropi – kadar jih financira država – imenujejo “kvazi nevladne organizacije” (QUANGO), dnevno in sistematično kličejo k odstopu vlade, vsak dan pa si ob predsedniku vlade in celo ob predsedniku republike, ki sta (posebno prvi) deležna stalnega obstreljevanja, za tarčo izberejo novega ministra ali ministrico.

 

Najnovejši spor se je razplamtel med “delavci/delavkami v kulturi” (kamor spadajo tudi /kvazi/nevladne organizacije) in ministrstvom za kulturo, ki ga vodi Vasko Simoniti. Oznaka “delavci v kulturi” je, kot se spominjam, prvič obogatila politični besednjak v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Partija ugotovila, da “smo vsi ustvarjalci”, pravzaprav, da “smo vsi umetniki”, predvsem pa, da “smo vsi delavci”. (Po osamosvojitvi so ponavljalci partijskega novoreka začeli pisati, da “smo vsi ambasadorji”. Pojavili so se ambasadorji znanosti, ambasadorji športa, ambasadorji turizma, menda celo ambasadorji žlahtne kapljice.)

Pred nekaj dnevi je okrog 30 kulturnih organizacij in 200 “delavcev v kulturi” na ministra za kulturo Vaska Simonitija naslovilo sedem zahtev. Kulturniki so od ministra zahtevali, naj se bori za kulturni sektor, vztraja pri povečanju deleža za kulturo in naj brani javni interes. Ministra so pozvali tudi k umiku predloga sprememb oz. dopolnitev medijske zakonodaje ter k zaščiti javnih RTV-ja in STA-ja “pred uničevalnimi vplivi vsakokratne aktualne politike”. Če ne bo ravnal, kot pričakujejo, naj odstopi, pravijo. Kulturnike je podprl tudi SVIZ (sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, katerega glavni tajnik je Branimir Štrukelj). Sporočilo je dramatično: “Ne grozi nam zgolj razpad naroda, ki ga brez kulture ni; grozi nam tudi razčlovečenje kulturnih delavk in delavcev ter njihovih družin. Kdo bo za to prevzel odgovornost?” Sindikat ministra poziva k “takojšnjemu ustreznemu in odgovornemu ravnanju v času, ko je sektor kulture kritično ogrožen”.

Ministrstvo za kulturo je kulturnikom pritrdilo glede njihovih stisk, ki pa jih je postavilo v zgodovinski kontekst.  Opozorilo je na nenavadno naraščanje populacije kulturnih delavcev:

Status samostojnega kulturnega ustvarjalca s pravico do plačila prispevkov ima trenutno 2422 oseb. Kriterija za pridobitev te pravice sta jasna – izjemen kulturni prispevek oz. izjemno visoka strokovna usposobljenost za delovanje na področju kulture v zadnjih petih letih. Pri pregledu predlogov odločb za pridobitev pravice do plačila prispevkov je minister ugotovil nekatere pomanjkljivosti (ni bilo priloženih dokazil, manjkali so podpisi komisije …), zato se je odločil, da strokovne službe znova preverijo, ali prosilci izpolnjujejo pogoje. Dozdajšnja praksa je bila očitno takšna, da je skoraj vsak lahko izkazoval status vrhunskega umetnika. Zadeve so postale pretirane in prelahko dosegljive, zaradi tega pa je obseg ljudi, ki dosegajo kriterije že tako širok, da presega okvire racionalnosti in finančnih zmožnosti ministrstva. V samo petnajstih letih se je število samozaposlenih s pravico do plačila prispevkov povečalo za več kot 50 odstotkov. Veliko število teh ljudi s svojimi socialnimi pravicami in zahtevami spada pod ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

2. Prava in napačna stran zgodovine
Svojega telefonskega sogovornika (B. T.) sem skušal pomiriti, da gre za neupravičene in nesmiselne ocene, ki sicer povzročajo zmedo in škodo, vendar se na koncu razblinijo; da smo podobnih ideoloških akrobacij vajeni iz socializma; problem je edino v tem, da se počasi ali zelo malo naučimo iz zgodovine. Navsezadnje, sem rekel, so velik cirkus zganjali že leta 2003 pred referendumom o EU in Natu, leta 2007 pred predsedovanjem Evropski uniji (“peticija 571 novinarjev”), leta 2012 se je začela sezona “vstaj”, zakuhali so afero Patria… Vse to, sem sklenil, spada med pojave na napačni strani zgodovine.

https://nova24tv.si/wp-content/uploads/2019/11/polemika-milo_evi_-k.jpg 610w” sizes=”(max-width: 885px) 100vw, 885px” style=”box-sizing: border-box; border: 0px; vertical-align: middle; height: auto; max-width: 100%;”>

Milan Kučan in Slobodan Miloševič. (Foto: STA)

Da se je nekaj zgodilo na napačni strani zgodovine ali da se je tam znašla konkretna oseba, sem menda prvič slišal v Beli hiši, to oceno o Slobodanu Miloševiću pa je – če se prav spominjam – izrekel ameriški predsednik Bill Clinton. Barack Obama je frazo uporabil za Vladimirja Putina, ko je priključil polotok Krim, pozneje pa še za Moamerja Gadafija in Bašarja al Asada. Ocenjevanje dogodkov, narodov in oseb glede na “stran zgodovine” je na neki način duhovito in učinkovito, vendar tudi problematično. Zgodovino si razlaga kot nekakšno bojišče, na katerem se spopadata prava in napačna stran oz. dve vojski (ali dve različni koaliciji) in njuni bojevniki za Pravo oz. Napačno Stvar. Pravzaprav je prispodoba nekoliko pomanjkljiva, saj ustvarja vtis, da sta prava in napačna stran zgodovine neko vnaprejšnje dejstvo; kot da je ozemlje bojevanja vnaprej razdeljeno in da se je mogoče postaviti na pravo ali napačno stran, preden se boj sploh začne. Seveda nas ravno zgodovina uči, da o pravi in napačni strani odločajo zmagovalci, torej po boju in zmagi ali porazu te ali one strani. Toda tudi ta nauk ima nekatere pomanjkljivosti, saj ne upošteva možnosti, da je lahko zmagovita napačna stran, in da je poražena prava stran. Vzemimo primer zmagovitega ruskega predsednika, ki ga je ameriški predsednik postavil na napačno stran zgodovine! Pomislimo na svetovnega poraženca Napoleona, ki je pri Slovencih zmagovalec, ker jih je z Ilirskimi provincami osvobodil iz avstrijske ječe narodov. Spomnimo se nekdanjega zmagoslavja in poznejše skesanosti glede povojnih pobojev in montiranih procesov od dachauskega do Nagodetovega. Spomnimo se zadeve Patria. Spomnimo se partijskih ukrepov zoper Edvarda Kocbeka in Staneta Kavčiča. Pomislimo na izjave slovenskega CK ZKS, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na napačno stran, pravzaprav na smetišče zgodovine poslal Novo revijo, pisateljsko ustavo in štiri obtožence (JBTZ) v ljubljanskem vojaškem procesu.

S temi pomisleki problema še ni konec, saj je mogoče – spomnimo se Clintona in Obame – izreči oceno v toku bojevanja, ko so stvari še odprte. Taka ocena nima funkcije dokončne sodbe, ampak skuša vplivati na potek bojevanja in pomeni podporo tej ali oni strani, pravzaprav sodelovanje in soudeležbo na eni od strani zgodovine. Američani so se odločili proti Miloševiću, Gadafiju in Asadu, ko njihova usoda še ni bila dokončno določena.

O pravi in napačni strani zgodovine sem vprašal – kot tudi drugikrat, kadar me skrbijo kakšna zgodovinska vprašanja – zgodovinarja I. G. Opozoril me je, da prava stran v angleščini pomeni tudi desno (“right”) stran, in da je vse skupaj povezano z Biblijo. V “Poslednji sodbi” se (po Mateju) pred Sinom človekovim na prestolu njegovega veličastva zberejo in med sabo ločijo narodi. Jezus tistim na desni napoveduje kraljestvo, tiste na levici pa pošilja k hudiču. Desnica pomeni zveličanje, levica pa pogubljenje. V latinščini je stvar še jasnejša: dexter pomeni desni, spreten, ročen, gibčen in pravi; sinister pa levi, neroden, okoren, in napačen. Spominjam se opozoril iz zgodnje mladosti: desna roka je lepa, leva pa grda. Z desnico se je jedlo in pisalo, z njo smo se rokovali. V arhaičnem svetu zunaj Evrope naj bi nekoč veljalo, da je (oziroma mora biti) desnica čista, ker z njo nosimo hrano v usta, levica pa umazana, ker je namenjena čiščenju po črevesnih opravilih.

Zgodovinar I. G. pove, da “so na napačni strani zgodovine tisti, ki ne govorijo tega, kar je res. In ker sami vedo, da ne govorijo tega, kar je res. Prava stran zgodovine je tam, kjer stvari držijo.” Mogoče, dodaja I. G., so ti ljudje “zunaj zgodovine”.

3. Podlaga današnjih sporov
Ko izključim telefon in elektronsko pošto, ostajajo odprta nekatera resna vprašanja, ki so po vsem videzu podlaga današnjih sporov in – kako naj jih označim? – cirkusov. Največje vznemirjenje še vedno povzročata vprašanji: Ali so se partizani bojevali na pravi strani zgodovine? in Ali na pravo – ali morda na napačno stran zgodovine – spadata slovenska pomlad in ustanovitev slovenske države? Mnogi – vključno s piscem teh vrstic – na prvo vprašanje odgovarjajo pritrdilno, ne strinjamo pa se glede revolucije in prevzema oblasti po II. svetovni vojni. Glede slovenske države se večinoma strinjamo, da je bila prava stvar, nismo pa prepričani, ali se je posrečila v celoti, in ali ni – vsaj po letu 2008 – zašla v slepo ulico? Dejanski vprašanji sta potemtakem:

  1. kako označiti dosežke slovenske revolucije? in
  2. kako označiti dosežke slovenske države?

Da se je slovenska revolucija znašla na napačni strani zgodovine, pričajo dogodki v Evropski skupnosti po letu 1950, predvsem pa padec Berlinskega zidu, pretrgana železna zavesa, propad Jugoslavije in Sovjetske zveze, z eno besedo konec hladne vojne. Leta 1950 je s Schumanovo deklaracijo prišlo do sodelovanja med zmagovalci in poraženci. Poraženci so bili kmalu po porazu povabljeni na pravo stran zgodovine in so skupaj z zmagovalci sestavljali francosko-nemški vlak, o katerem rad govori predsednik republike Borut Pahor. V slovenskem primeru gre za problem trdovratnega povezovanja odpora proti okupatorju z revolucionarno oblastjo med letoma 1945 in 1990. Trdovratni revolucionarji so glavne zaveznike (Angleže, Američane, Francoze) razglasili za sovražnike. Leta 1991 so revolucijo opustili tudi v Sovjetski zvezi.

Kar zadeva dosežke slovenske države, jih kazijo in ovirajo stari in novi revolucionarji, ki imajo po vsem videzu težave s sprejemanjem sprave med Nemci in Francozi po II. svetovni vojni kakor tudi s spravo med Zahodom in Vzhodom po koncu hladne vojne. Kot vidimo, se še vedno bojujejo s fašisti in s kapitalizmom, nasprotujejo evroatlantskim povezavam, individualni podjetniški pobudi, zasebnemu šolstvu, zdravstvu; predvsem pa pričakujejo nagrajevanje po potrebah, ne po delu in merljivih dosežkih. Znašli so se v globokem zaledju napačne strani zgodovine.

dr. Dimitrij Rupel

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine