Da je politika »umetnost mogočega«, je mogoče prebrati marsikje. In kaj naj bi to pomenilo? Morda predvsem to, da uspešno vladanje pomeni biti odprt za kompromise. Pa čeprav so lahko to tudi gnili kompromisi.
A v ozadju vsega tega se s tem odpira tudi vprašanje: kakšno naj bo v politiki razmerje med načelnostjo ter pragmatičnostjo?
Delno na to vprašanje odgovarja že aktualna koalicija, ki je sestavljena iz štirih parlamentarnih strank (ok, pustimo ob strani dejstvo, da vlado podpira tudi SNS). Polovica koalicijskih strank je sodelovala že v prejšnji koaliciji in težko bi rekli, da so si zelo sorodne s SDS, ki je največja parlamentarna in hkrati največja koalicijska stranka. Včasih ima kdo občutek, da SMC in DeSUS že mineva potrpljenje in da je izstop iz koalicije samo še vprašanje časa. Seveda so to predvsem mokre sanje tistih, ki bi radi znova vzpostavili »normalno stanje«, ki je trajalo nekje do sredine letošnjega marca. In treba je priznati, da koalicijo drži skupaj tudi pragmatičen (bolje rečeno prožen) pristop predsednika vlade Janeza Janše, ki ve, da mora kdaj pa kdaj narediti korak nazaj, da lahko potem naredi dva koraka naprej.
Pragmatičnost pa včasih prinaša s seboj tudi manj prijetne odločitve. Denimo, vlada je nedavno odpravila odlok o omejevanju delovnega časa trgovin, kar pomeni, da lahko trgovska podjetja povsem po lastni presoji uvedejo nedeljski delovni čas. Priznam, da me je ta odločitev spravila v nejevoljo, saj smo sedaj sredi drugega vala epidemije Covid19 in lahko bi z odpravo odloka nekoliko počakali, v tem času pa v okviru ekonomsko-socialnega sveta ter državnega zbora opravili potrebne diskusije, ki bi privedle do končne ureditve tega vprašanja. S tem, ko bodo trgovine ob nedeljah znova odprte, pa se bodo znova spremenile potrošniške navade in v tem primeru bo spet zelo težko delati korak nazaj, še zlasti, če se bodo predstavniki delodajalcev sklicevali na poslovno prakso, ki veliko dobička (tudi za državo preko davkov) prinaša prav poslovanje trgovin ob nedeljah. Kar sploh ni težko doseči – na določene artikle obljubiš popust, če jih greš kupit v nedeljo. In seveda se bodo mnogi pustili premamiti skušnjavi, da bodo lahko kupili v nedeljo artikel 40 odstotkov ceneje, medtem ko bi kakšen drug dan v tednu zanj plačali normalno ceno. Načelnost je lahko tudi draga. In tu je spet prišel do izraza pragmatični pristop: državljani naj se sami po svoji vesti odločijo, kdaj in kako bodo kupovali. A psi lajajo, trgovska karavana pa gre pač dalje.
O razmerju med pragmatizmom in načelu se že kar nekaj časa govori tudi na Hrvaškem. Recimo pri vprašanju uvajanja cirilice v Vukovarju. Kot je znano, obstajajo prizadevanja, da se v Vukovar uvede neke vrste dvojezičnost pri napisih, ki naj bi bili tako v latinici kot v cirilici, kar naj bi pred leti že dosegli lokalni Srbi v dogovoru z mestno oblastjo, a je slednja nato spet rekla NE. Zanimivo je bilo v zvezi s tem prebrati izjavo, ki jo je danes dal saborski poslanec vladajoče in na zadnjih volitvah zmagovalne HDZ Davor Ivo Stier. Slednji se je namreč zavzel za depolitizacijo tega vprašanja, da ne bo postala instrument velikosrbske politike. Sama po sebi pa cirilica zanj ni nekaj slabega – ker nosi ime po sv. Cirilu, ji kot krščanski demokrat ne more nasprotovati. Pa čeprav sta sveta brata Ciril in Metod dejansko izumila glagolico, cirilico pa so njuni učenci razvili šele kasneje. Skratka, glede na to izjavo bi se morala HDZ bolj prožno oz. bolj pragmatično obnašati v odnosu do tega vprašanja.
In kaj reči k tem izjavam, ki HDZ bolj spominjajo na politiko Drnovškove LDS v devetdesetih kot na slovenske sotrudnike iz Evropske ljudske stranke (SDS, SLS, NSi)? Morda to, da poslanec nima ravno pravega občutka za to, kar se je z Vukovarjem zgodilo pred skoraj tremi desetletji, a to ne pomeni, da v tem mestu ne obstaja dokaj številčna srbska manjšina. Vendar pa v Vukovarju obstajajo tudi številne druge manjšine, res pa je, da je srbska zelo verjetno daleč najmočnejša. Ob tem pa je potrebno upoštevati tudi položaj cirilice v matični Srbiji, kjer je latinica že zelo v uporabi in jo povprečen Srb že dobro razume in tudi zapisuje (v nasprotju z veliko bolj trmastimi Rusi). S pragmatičnega vidika gledano to ne bi smel biti problem niti za vukovarske Srbe, a očitno gre za druga, veliko bolj načelna vprašanja. Uvajanje dvojnosti v javne napise bi zagotovo pomenila simbolen poseg v realnost. Prav zato in tudi zaradi bližnje zgodovine Vukovarja bo takšna dvojezičnost vedno politično vprašanje, ki ga bo nemogoče depolitizirati.
Vrnimo se spet nekoliko v slovensko politično realnost. Če namreč površno spremljamo mainstream medije, imamo občutek, da se zelo zavzemajo za določeno načela. Denimo za politiko brez korupcije. Da, tudi zato se »narodni heroj« Ivan Gale že promovira kot bodoči novi obraz v slovenski politiki, medtem ko mediji po izglasovani strankarski zaupnici predsednici DeSUS in kmetijski ministrici Aleksandri Pivec slednjo »sekljajo« zaradi družinskega izleta z dodatkom poslovnega srečanja, kar naj bi predstavljalo visoko tveganje za korupcijo. Češ, do korupcije mora veljati ničelna toleranca in ministrica naj dokaže, da ni bila zasačena s prsti v marmeladi, na Zahodu bi jo sekljali še bistveno huje kot pri nas. Halo, sem prav slišal? Kaj pa državniško-družinski izlet prejšnjega premierja Marjana Šarca v dunajski živalski vrt? So mediji to sploh omenili? Niso. In poslovno-politična hobotnica, ki povezuje poslanca SD Matjaža Hana ter njegovo stranko z državnim Petrolom? O tem poročata morda samo Demokracija in Nova24tv. Ergo: afera ne obstaja. Ali drugače povedano: mainstream mediji v tem primeru uporabijo »bolj prožen« pristop, ki se sliši nekako takole: načeloma smo proti korupciji, ampak v tem primeru je pač samo naključje, da so stvari takšne, kakršne so.
Razumem sicer, da koga tudi skrbi, da bi neko slovensko podjetje »potihem« plačalo zasebno počitniško bivanje kmetijski ministrici na račun kakšne (obljubljene ali neobljubljene) protiusluge. A v tem primeru bodo pač morali vsi ministri in poslanci pokazati svoje račune za počitniško bivanje. Vključno s potrdili o porabi svojega turističnega vavčerja. Če ta podatek res ni njihova privatna stvar, ampak morajo zanj vedeti vsi državljani. Ker so bojda javne osebe.
Ne glede na napetost med načelnostjo in pragmatičnostjo pa je treba nekaj priznat: Aleksandra Pivec je pokazala vsaj to, da ima zelo dobre živce in se ni pustila zmesti Urošu Slaku ter njegovim provokacijam. Ko gre torej za »umetnost mogočega«, je pač treba imeti debelo kožo in trdne živce.
