3.7 C
Ljubljana
torek, 13 aprila, 2021

Posušeni nageljni Spomenke Hribar

V prazničnem času, ki zaradi prebolevanja covid19 ni bil prav nič praznično obarvan, sem imel vendarle nekoliko več časa, da sem se lotil pregledovanja nekaterih zgodovinskih monografij o prelomnih letih, v katerih smo dobili slovensko državo. Marsikaj me je presenetilo. Na primer to, da sem našel celo dve različni fotografiji, na kateri se tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan rokuje z ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem. Ne vem točno, katero od njih so mediji pograbili za dokaz »sprave« (med Partijo in Cerkvijo?), sem pa na obeh opazil vsaj to, da tedanji predsednik človeku, ki mu podaja roko, ne gleda v oči. Kot da bi v srcu že skoval namen, ki se je manifestiral na sam dan razglasitve samostojne Slovenije: blagoslov lipe se je zgodil brez mikrofona. Dejanje, ki združuje simboličnost in stvarnost, je bilo v najbolj slovesnem trenutku deležno cenzure in poteptano.

 

Med arhivskimi fotografijami, ki so vzbudile mojo pozornost, pa je bila seveda tudi ena, ki je nastala v začetku oktobra 1990. Bilo je ravno v času demonstracij pred zasedeno zgradbo Republiškega štaba Teritorialne obrambe na Prežihovi ulici v Ljubljani. Razloga zanje pravzaprav tedaj ni bilo, saj je bil center moči slovenske vojske tedaj lociran že drugje, zgradbo pa so zasedli vojaški policisti JLA. Ker bi lahko zborovanja sprožila tudi neprijetne odzive vojske, je notranji minister Igor Bavčar preko megafona pozival ljudi, naj se razidejo. Med demonstranti je bila namreč tudi gospa, ki je delila nageljne. Ni bilo sicer znano, s kakšnim namenom, ali je bilo to sporočilo uporništva, morda mirovništva ali pa preprost način poudarjanja svoje zavezanosti slovenstvu. Znano je denimo, da se nageljne velikokrat polaga pokojniku v mrliško jamo kot zadnjo popotnico ob slovesu. Zato je bilo mogoče to gesto že ob zborovanjih v podporo četverici JBTZ pred tedanjim vojaškim sodiščem na Roški v Ljubljani razumeti kot nekakšen simbol, ki je napovedoval smrt Jugoslavije.

Gospa, ki je delila cvetje, ni bila kdorkoli. Bila je tedanja poslanka Slovenske demokratične zveze in aktivna predstavnica Svetovnega slovenskega kongresa Spomenka Hribar. Poznana je bila kot avtorica eseja Krivda in greh, ki je nastal na podlagi Kocbekove izpovedi o povojnih pobojih. Malo po tem dogodku, že na sam plebiscitni dan, je skupaj s tedanjim ministrom za Slovence po svetu Janezom Dularjem sprejela argentinskega Slovenca Tineta Debeljaka, ki je s seboj prinesel več kot tri tisoč podpisov slovenskih izseljencev. In večer istega dne v izjavi za nacionalno televizijo dejala, da je »popolnoma srečna«. In še, če ne bomo sami sebe spoštovali, nas tudi drugi ne bodo.

Tisti dan, ko je bilo sporočeno, da je plebiscit uspel, pravzaprav nihče ni niti pomislil, da bo »prva dama Demosa«, ki je že tedaj izražala tesno bližino z vrstnikom Milanom Kučanom (oba bosta v tem mesecu obeležila 80. rojstni dan) že kakšno leto in pol kasneje postala nosilka nove tranzicijske agende. Vendar pa so se dogajala znamenja, ki so to napovedovala. Kdor si pozorno ogleda informativno oddajo na plebiscitni večer (»Slovenija, moja država«), ki traja skoraj tri ure in je dostopna v spletnem arhivu TV Slovenija, bo lahko nekje proti koncu, ko so ministri, zbrani v avli Cankarjevega doma, že prešerno nazdravljali izidu plebiscita, opazil prikrit detajl, ki takrat ni pomenil ničesar, danes pa bi lahko razložil marsikaj. Medtem ko je izjavo dajal notranji minister Igor Bavčar, se je med njega ter njegovega kolega Dimitrija Rupla vrinil starejši človek, ki ga tisti večer sicer ni nobeden od medijev ni poprosil za izjavo, je pa kasneje odigral zelo pomembno vlogo pri razpadu Slovenske demokratične zveze, ki je predstavljala nekakšno jedro Demosa (tudi zato je bil razpad Demosa logična posledica razpada SDZ).

Ta starejši človek je bil, kot sem ugotovil z analizo posnetka, Niko Kavčič. Nekdanji oznovec, ki je v času predsednika republiške vlade Staneta Kavčiča v začetku sedemdesetih let vodil Ljubljansko banko, nato pa je zaradi partijskih čistk moral oditi. Prav Niko Kavčič je nato konec osemdesetih v slovensko pomlad posegel s ponudbo, ki so jo nosilci alternative pograbili z obema rokama – namreč z rokopisi Staneta Kavčiča, ki so nato izšli preko posebne številke Časopisa za kritiko znanosti, eden glavnih nosilcev projekta pa je bil prav Janez Janša. Seveda pa tisti, ki so nestrpno pričakovali izid Kavčičevega dnevnika, niso vedeli, da so s tem naredili veliko uslugo predsedniku CK ZKS Milanu Kučanu, ki je partijski prestol zasedel dve leti pred tem. Prav v Kučanu je namreč Niko Kavčič našel zaveznika, da bi nadaljeval to, kar je prekinil petnajst let prej.

Marsikdo se bo vprašal, kaj ima to opraviti s Spomenko Hribar, ki je bila z esejem »Krivda in greh« v začetku osemdesetih pretrd oreh za partijske trdorokce, ne pa tudi za Kučana. Hribarjeva je bila kot poslanka SDZ – in, kot je celo sama priznala, je velikokrat reagirala bolj čustveno kot razumsko – dokaj dovzetna za skrite signale, ki so prihajali s strani tedanjega predsednika predsedstva. Pravzaprav se je prvi velik sum, da se nekaj dogaja, porodil tako rekoč tik pred dnevom D, ko je Slovenija v zelo nevarnih okoliščinah stopala na samostojno pot. Bilo je namreč nekje na začetku junija, ko je v slovenski politiki začel krožiti nekakšen »corpus delicti«, ki naj bi dokazal, da se generalni državni tožilec Anton Drobnič ukvarja z obujanjem domobranske organizacije (mišljena je bila Nova slovenska zaveza), v zvezi s tem se je pojavila celo peticija za njegovo razrešitev, ki je poleg tedanjih opozicijskih poslancev privabila tudi nekatera vidna imena iz SDZ. Poskus, da bi prišlo do razbitja Demosove vlade tik pred osamosvojitvijo, k sreči ni uspel, žal pa se je repriza zgodila že nekaj mesecev kasneje na Demosovem sestanku, kjer je bil zavrnjen Jambrekov predlog za kadrovsko prerazporeditev, čemur pa je nato sledil nesrečni kongres, ki je pomenil cepitev SDZ na dve stranki.

Jasno je bilo, da sta bila iniciatorja cepitve v resnici Niko Kavčič in Milan Kučan. Pa tudi to, da »vozni park«, ki ne bo uspešno pripeljan v garažo zadnjega partijskega šefa, hitro označen za »desnico«. To se je že po formalni razpustitvi Demosa manifestiralo prav v najbolj razvpitem članku Spomenke Hribar (»Ustavite desnico!«), ki je bil dejansko le politični manifest, preko katerega je Kučan sporočal svoje resnične želje, ki jih sam zaradi varovanja lastnega imidža ni smel izreči. Kasneje je ta politični manifest dobil razširitev v knjižni obliki (»Svet kot zarota«) in sicer kot posledica diferenciacije med »zdravimi silami« (vključno s tistimi Demosovimi politiki, ki so se nato poklonili Partiji) in »odpadniki«, ki so v očeh »zdravih sil« veljali za nevarne avanturiste, celo jastrebe, ki želijo ugrabiti mlado slovensko demokracijo. Zato ni presenetljivo, da je bil Niko Kavčič leta 1994 na blejskem kongresu, ko so se jedru nekdanje ZSMS oz. liberalnim demokratom pridružili frakcija SDZ ter Zelenih. To je bil pravzaprav manifest nekakšne politične integracije po modelu SZDL, seveda z opombo, da je vse, kar ni hotelo iti v ta kontekst, po interpetaciji »botrov« veljalo za ideološko nasledstvo dr. Antona Mahniča in njegove »delitve duhov«. Vlogo »biciklista«, ki upogiba hrbet in pritiska navzdol, pa je prevzela predvsem Spomenka Hribar, ki je, mimogrede, tudi vrstnica Milana Kučana, saj boste v tem mesecu oba obeležila 80. rojstni dan.

Kakorkoli že, od nageljnov, ki so v prelomnih časih pomenili simbolno spodbudo Slovencev v boju za lastno samobitnost, je žal ostalo bore malo. Postavlja se vprašanje, kaj se dejansko skriva za nastopom Hribarjeve, ki se je vpričo predsednika republike celo zavzela za nekdanjega skupščinskega poslanca in zastopnika JLA Milana Aksentijevića – verjetno ne gre zgolj za solidarnost po nacionalnem ključu. A velja tudi spomniti, da je Hribarjeva tako rekoč še v teku vojne za Slovenije storila hvale vredno dejanje, ko je hotela pripraviti dobrodošlico staršem vojakov JLA, ki so služili vojaški rok v Sloveniji, vendar so prav jugoarmadni »politkomisarji«, ki so starše in svojce spremljali na avtobusu, grobo zavrnili njeno dobrodošlico. In zagotovo ta zavrnitev ni mogla biti razlog, da je ob tridesetletnici plebiscita na nacionalni televiziji Hribarjeva delovala zelo depresivno in že skoraj zagrenjeno (precej bolj kot njen mož Tine Hribar, ki je malo pred tem v pogovoru z Mišo Molk sicer pokazal, da tudi ni presegel nekaterih zamer do Cerkve, denimo pri nastanku ustave, vendar pa je vseeno deloval dosti bolj sproščen). Morda pa se ključ za razlago skriva v tem, da je po tridesetih letih Janez Janša tako rekoč edini »osamosvojitelj« (beseda, ki v slovenskih medijih velja tako rekoč za psovko!), ki si ga Kučanov krog ni uspel niti podrediti, niti odstraniti s političnega prizorišča. Tudi zato je ozračje v Sloveniji podobno pregreto kot leta 1990 v tedaj nemirnem Kninu. Nageljnov, ki bi jih polagali pred vojake JLA ni več, sedaj razgreta mladež, ki niti sama ne ve, za kaj se bori, posega po granitnih kockah. Kar je dovolj jasno znamenje, da se Milanu Kučanu vse bolj mudi…

Zadnje novice

Sorodne vsebine