Avtor: Vida Kocjan
Golobova vlada je v štirih letih izbranim nevladnikom, ki so združeni v Glas ljudstva, nakazala več kot 40 milijonov davkoplačevalskega denarja (po nekaterih podatkih celo 48,5 milijona evrov). Velika neznanka je tudi financiranje Pravne mreže za varstvo demokracije, ki uradno ne obstaja, posli potekajo prek inštituta Danes je nov dan.
Glas ljudstva se predstavlja kot iniciativa, kot neformalna civilnodružbena pobuda, ki po lastnih navedbah deluje kot mreža oziroma koalicija več kot 100 organizacij in civilnodružbenih iniciativ. Niso registrirani kot pravna oseba, kar pomeni, da nimajo matične številke, davčne številke ali transakcijskega računa. Uradno gre za neformalno združbo, ki nima statutarnega vodstva, ustanovitelja ali hierarhične strukture. Odločitve naj bi sprejemali kolektivno, koordinacija pa naj bi potekala prek skupnih elektronskih pošt. Vsaj tako zatrjujejo.
Iniciativa Glas ljudstva se je kot taka začela predstavljati in delovati novembra 2021. To je v času prejšnje Janševe vlade, vse v kontekstu bližajočih se volitev 2022. To leto je bilo supervolilno leto, poleg državnozborskih so bile tudi predsedniške in lokalne volitve. V medijih in javnosti je najbolj vidna in najpogosteje citirana oseba Jaša Jenull, znan iz petkovih protestov proti vladi Janeza Janše v obdobju 2020–2022.
Jenull pogosto nastopa kot predstavnik ali govorec, predstavlja zahteve strankam in komentira posamezna področja. Mediji ga pogosto označujejo kot vodjo ali predstavnika iniciative Glas ljudstva.
Drugi znani predstavniki, domnevno koordinatorji, dejansko pa aktivisti skrajne tranzicijske levice, so še Katarina Rotar iz Slovenske filantropije, Filip Dobranić – Muki in Dušan Keber; včasih je bila to tudi Tea Jarc, nekdanja sindikalistka, ki je bila nato za svoje rušenje prejšnje vlade nagrajena z delovnim mestom v enem od evropskih sindikatov. Dušan Keber je nekdanji minister za zdravje iz vrst LDS in prva dvoživka v zdravstvu. Gre torej za neformalno in neregistrirano širše zasnovano skupino. Sami se javno predstavljajo kot domnevno neodvisna iniciativa od vladnih sredstev. Zatrjujejo, da se ne prijavljajo na javne razpise in da ne prejemajo neposrednega državnega financiranja. Glede na njihove besede živijo tako rekoč od zraka, delajo pa na »krvni pogon«, kot se temu reče v žargonu. Vendar pa še zdaleč ni tako.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
