Piše: Gašper Blažič
Odločitev višjega sodišča v Kopru, da potrdi oprostilno sodbo celjskega okrožnega sodišča v zadevi Trenta, ni bila čisto pričakovana, vsaj glede na do sedaj znano prakso. Bila pa je, vsaj za nek normalni pravni okvir, logična.
No, kakor za koga. Za tiste, ki Janeza Janše ne prebavljajo že zato, ker je Janša, je odločitev sodišča razočaranje. Ker lopova je treba pač obsodit, ne glede na to, ali obstajajo dokazi za lopovščino ali ne. In ker se obtoženi slučajno imenuje Janez Janša, bi moral biti obsojen. Zato so sodniki z oprostilno sodbo ravnali pristransko. Vsaj tako sem lahko razumel odzive na družbenih omrežjih. Kjer je vse odvisno od tega, ali do obtoženca, ki je javna oseba, gojiš mržnjo ali simpatijo. In imam občutek, da neke tretje, nevtralne poti sploh ni. Če Janše ne sovražiš strastno in brezkompromisno, si pač njegov zaveznik. Janšist torej.
In kaj beremo? »Oproščen je bil zato, ker je novi predsednik vlade.« »Sodniki si nič ne upajo.« In podobno. Gre torej za psihološki efekt več desetletij trajajočega pranja možganov. Da bi zadeva bolje učinkovala, so mu tu in tam dodali zraven še »Zokija Ljubljanskega«, kar je dokaz, kako hudič v sili žre tudi lastne muhe. Denimo v tistem znamenitem Klemenčičevem poročilu iz začetka leta 2013, ki nam je nato na oblast pripeljalo vlado »črne mambe«, kakor nekateri imenujejo Alenko Bratušek.
Če sem iskren, moram povedati, da bi ob slabem poznavanju slovenske politične situacije tudi sam bentil zaradi oprostilne sodbe za Janšo (ostala dva soobtoženca sta tako ali tako »kolateralna škoda«). Poskušam se namreč postaviti v kožo nekega povprečnega Slovenca, ki politiko dojema tipično trivialno, skozi prizmo svojih lastnih interesov, zato o politiki sliši pač takrat, ko si pogleda TV dnevnik na nacionalni televiziji ali 24ur na Pop TV, sicer pa v glavnem spremlja radijsko postajo, kjer je poleg oglasnih sporočil in glasbe tudi veliko »sproščenosti« – v mislih imam vso tisto bedasto hahljanje, zaradi katerega sumim, da so radijski estradniki pogosto ali »zapohani« ali »nasnifani«. Navadili smo se na trivialnost in na populistično hrumenje množic, ki že dva tisoč let v en glas vzklikajo »Proč z njim, križaj ga!«
Izbira medijskih vsebin na spletu pa je še vedno krepko v korist političnih sil, ki so ta trenutek v formalni opoziciji in računajo, da se bodo že v kratkem vrnili na oblast. Poleg Dela, Dnevnika, Večera, Svet24, Reporterja, Mladine, Žurnal24, Necenzurirano, Slovenskih novic imaš nato še cel kup nekih rumenih estradniških portalov, ki propagando proti pomladni opciji ne zganjajo vedno direktno, ampak preko vrstic. Ponudba alternativnih portalov je številčno razmeroma skromna: Demokracija, Nova24tv.si, Spletni časopis, Domovina, Zanima.me, Info360, morda še Družina in Radio Ognjišče, vsi skupaj pa se po količini sponzoriranih objav ne morejo ravno meriti z »mainstreamom«. Povprečen Slovenec po inerciji zaupa medijem, ki so glasnejši in močnejši. Pomembna je glasnost zvočnikov, to je edino, kar nagovori povprečnjaško pamet. Ustvarjanje neke širše slike preko preverjanja dejstev ter poročanja medijev pa terja že nek intelektualen napor. Toda zakaj bi se trudili, če ni treba, če lahko mainstream mediju takoj verjameš na besedo?
Morda imam srečo, da sem zadnja leta zadevo Trenta na celjskem sodišču spremljal povsem od blizu. V sicer tesnih sodnih dvoranah, ki bi si bolj zaslužile naziv sodni kabinet – glede na razpoložljiv prostor. Ko je sojenje prešlo v fazo glavne obravnave, sem tako spremljal nastope mnogih prič, nekatere od njih so bile zaslišane že v preiskovalni fazi in so morale ponavljati stvari, kolikor so se jih lahko spomnili. Na slog »šolskih tršic« sem se pri predsednici senata dokaj hitro navadil. Kar nekajkrat se je zgodilo, da sem na dan, ko so bile obravnave, najprej zašel v celjsko stolnico, kjer so lani (ali morda predlani) postavili velik portret božjega služabnika Izidorja Završnika. In mu priporočil v priprošnjo tudi dogajanje na sodišču. Očitno ni bilo zaman. Že nekaj časa opozarjam, da ni mogoče vsega doseči s človeškimi močmi, ampak preko sodelovanja človekove narave ter božje milosti. Tudi preko posredniške/zagovorniške molitve.
Toda hkrati sem kot novinar na sodišču preko dolgočasnega beleženja bistvenih dejstev, ki sem jih nato še isti dan spravil v javnost preko portala, ki ga ravnokar berete, skušal čim podrobneje obveščati javnost, kaj se dogaja. V raznih pravniško-nepremičninskih finesah pač nisem ravno domač, a hitro mi je bilo jasno vsaj to, da se enačba iz obtožnice ne izide. Vemo, da je lahko nepremičninski trg neusmiljen zlasti do tistih, ki imajo malo (denimo, da si mlad par skuša ustvariti svoj dom), a ko gre za tržne zakonitosti, velja to, koliko je kdo pripravljen ponuditi za nakup. Zamislite si, da bi prodajali vikend hišico, ki bi jo GURS ocenil na kakih petnajst tisočakov, vi pa bi našli kupca, ki je pripravljen dati dvakrat več. Če torej sklenete kupčijo z njim, mar to pomeni, da ste kupca ogoljufali, ker mu niste povedali, da je realna cena po GURS polovica od ponujene kupnine in da bi lahko polovico kupnine mirno obdržal? Če je odgovor pritrdilen, potem je oprostilna sodba v zadevi Trenta globoko krivična.
Prav na tej logiki je slonela obtožnica, ki sta jo zastopala kar dva tožilca (in ne samo eden) in to iz Specializiranega državnega tožilstva, torej elitnega organa, ki ga je še do nedavnega vodila mati funkcionarke Svobode. Dokaz, kako resno so tožilci vzeli ta primer, ker v redkokaterem primeru se na sodišču pojavlja več kot en tožilec. Razen morda v res težkih kriminalnih zgodbah. Tu pa je šlo za posel z nepremičnino: Tonderjevo posestvo v Trenti naj bi Janša po prepričanju tožilcev dobil preplačano, s tem pa je lahko brez težav sfinanciral nakup trosobnega stanovanja (in verjetno sklenil fiktivni posel?), Klemen Gantar (Eurogradnje) in Branko Kastelic (Imos) pa naj bi mu pri tem pomagala.
No, sojenje je pokazalo drugačno plat zgodbe – da je namreč vrednost nepremičnin od leta 1992 do 2005 močno zrasla (medtem so pravico do nakupa dobili tudi tujci – spomnimo se t. i. španskega kompromisa ter pogajanj z Italijo zaradi optantov, ustavna sprememba pri lastništvu nepremičnin pa je bila ključna, da je Italija umaknila svoj veto), Imos pa je takrat nepremičnine kupoval na zalogo, kasneje pa zaradi splošne finančne krize opustil namero gradbenega projekta na tem območju v skladu s tedaj veljavnimi prostorskimi akti. Če odštejemo cenilce, ki so posestvo čez palec ocenili na smešno nizko ceno, so ostali izvedenci predstavili širšo sliko možnega razvoja Tonderjevega posestva. Kar seveda bistveno spremeni zgodbo. Razen seveda za tiste, ki v vsaki potezi Janeza Janše vidijo zaroto in spletkarjenje.
Ta zgodba se je očitno sedaj končala. Vsaj zaenkrat. Začela se je sicer s propagandno akcijo leta 2011 z namenom, da mediji s tem pomagajo Zoranu Jankoviću in tedaj sveži stranki Pozitivna Slovenija, ki jo je »spočela« tista slavna procesija na Magistrat. Ironija je, da se je Janković nato z Janšo skupaj znašel v Klemenčičevem poročilu. A s to razliko, da se je Janković, ki se je takrat samo začasno taktično umaknil do sedaj vedno izmazal iz vseh sodnih zank – ker je, kot je sam dejal, »nasprotnik Janeza Janše«. Obtožnica v zadevi Trenta pa je logična posledica ovadbe, ki jo je Goran Klemenčič po izdanem poročilu poslal na policijo. Iz tega je nato nastal glomazen in za davkoplačevalce drag sodni proces, ki je tratil čas sodnikom, porotnikom, obtožencem, odvetnikom in navsezadnje tudi tožilcem. Ko sem tipal po različnih institucijah, kateri tožilec je v začetni fazi obdeloval ovadbo, sem povsod naletel na molk, češ nismo pristojni za odgovore, in se izgovarjali drug na drugega. Tako sem takoj vedel, da nekaj močno smrdi in da bo verjetno držalo, da je boter tega procesa nihče drug kot Hinko Jenull, čigar sin je že nekaj let znani »nevladniški« uporniški aktivist. Proti Janši.
Tisti, ki menijo, da je bil Janša sedaj oproščen zaradi političnih razlogov, bi morali vedeti, da je bil tudi ovaden iz političnih razlogov. Leta 2011 so to zgodbo privlekli na dan, da bi pomagali Jankoviću, leta 2013 pa, da so razbili vladno koalicijo (kar tedanjim »vstajnikom« denimo ni uspelo). Ovadba pa je bila podana z dolgoročnim namenom odstraniti Janšo iz političnega prostora. Za vsak slučaj, če bi se takrat pri zadevi Patria kaj »zalomilo« (in se tudi je, ker je ustavno sodišče indično sodbo razveljavilo in tako poslalo na smetišče zgodovine). V času Golobove vlade so zadevo Trenta potencirali s kafkovskim procesom, ki se je k sreči dobro končal, tudi zaradi rednega obveščanja javnosti o dogajanju.
Potrebno pa je spomniti, da bi spodletela obtožnica morala imeti tudi posledice. Na tem kafkovskem procesu niso sodili samo Janši. Na zatožni klopi sta bila tudi dva državljana, ki nista politika. Torej Gantar in Kastelic. Poskusite si zamisliti, da se zaradi političnih računic nič kriv nič dolžan znajdete v kolesju obtoževalcev. Kako to vpliva na vašo družino, na vaše odnose, vaše znance? In na zdravje? Nenadoma niste več človek, ampak samo še zločinec.
Zaradi izgube zdravja, ugleda ter tudi materialne škode bo moral v tej zgodbi prevzeti odgovornost. Tudi za krivo ovadbo. Klemenčič, denimo, je bil za svojo raboto nagrajen s funkcijo pravosodnega ministra v Cerarjevi vladi, ki je na oblast prišla, ker je bil malo pred volitvami Janša obsojen na zaporno kazen. Bržkone si je tudi tožilski par, ki je sprožil ta proces, obetal karierno napredovanje?!
Jeseni 2024 sem tudi opozarjal na določena nenavadna mreženja med podobnimi primeri v sodstvu, vsaj kar se tiče odvetnika Mira Senice. Takole:
In seveda dobil tudi popravek s strani Specializiranega državnega tožilstva, češ da obtožnice proti Senici nikoli ni umaknilo. Vendar Senica vseeno nato ni bil procesiran. Podobna zgodba kot ljubljanski župan.
Bili bi naivni, če bi mislili, da bo teh kafkovskih sodnih procesov sedaj konec. Napoveduje se že nov – Black Cube. S tem konstruktom so že vplivali na volitve. Zdaj bodo poskušali s tem razbijati vladno koalicijo, tako da je tudi Alenka Bratušek (poleg užaljenega Roberta Goloba) v »nizkem štartu«, ker gre za že videne postopke iz leta 2013. Le da je namesto Klemenčiča sedaj na vrhu KPK Katarina Bervar Sternad, izbranka Kučanovega kroga. Na to funkcijo jo je spravila Nataša Pirc Musar, ki je na oblast prišla ob asistenci sivih glav, kot sta Milan Kučan in Danilo Türk. Čisto mogoče je, da bodo na podlagi afere s »črno kocko« skušali skonstruirati novi kafkovski proces. Ki bo najmanj tretji takšne vrste v samostojni Sloveniji. Že zdaj glavni akterji konstrukta vpijejo »veleizdaja« in terjajo pravico. Beri: zapor za Janšo.
Zoran Janković pa bo seveda še naprej ostal nedotakljiv, na veliko veselje »pajdašev iz Laktašev«, kot se v kuloarjih reče balkanski kriminalni združbi, ki že leta in leta nemoteno skrbi za stalne kontakte med Ljubljano, Banjaluko in Beogradom.
Tudi zato pravim: molite, molite, molite. Ter informirajte ljudi, osveščajte tiste, ki še živijo v povprečnjaškem močvirju, ki ga zaznamujejo takšne in drugačne travme tranzicije. Trenta je samo ena od njih. Ta vrtiljak se bo očitno nadaljeval kot tranzicijski déjà vu. Treba ga je ustaviti. Čim prej.
