Letošnje leto si bomo zapomnili tudi po tem, da evropska “Soroseva” levica postaja vse bolj očitno pokvarjena. Da bi kaznovala Madžarsko in Poljsko, ker se ne navdušujeta nad levičarsko agendo (množične nelegalne migracije, razgradnja kulturno-etične tradicije, zamenjava evropskih narodov, LGBT, itn.), hoče doseči, da bi črpanje evropskih sredstev za spopad z epidemijo lahko preprečila kar politika, politične stranke, če bi “ugotovile”, da država ne spoštuje vladavine prava. Tudi kaj je “vladavina prava”, bi določale kar politične stranke.
Slovenija pa ima bogate izkušnje s tem, kako je videti, če si politika uzurpira oblast sodstva ter svojo žrtev kar sama sodi, obsodi in kaznuje. Celo v parlamentu samostojne države, v hramu demokracije, so leve politične stranke kar z glasovanjem odvzele mandat poslancu, ki je bil legalno izvoljen in je prejel celo dvakrat več volilnih glasov, kot drugi.
Prejšnji mesec (17.11.2020) je slovenski premier poslal voditeljem EU in kolegom premierjem pismo, v katerem pravi, da “Slovenija podpira spoštovanje vladavine prava”. Toda “po definiciji “vladavina prava” pomeni, da o sporih odloča neodvisno sodišče in ne politična večina v kateri koli instituciji.” Ob tem je opozoril, da “Pogodba o Evropski uniji tudi ne dovoljuje nobenega diskriminatornega ukrepanja proti kateri koli državi članici na politično zahtevo katere koli druge države članice ali katere koli institucije EU”. Zato je vodstva EU pozval k pogovorom in razrešitvi zapletov, kar je podprla tudi premierka predsedujoče države, Angela Merkel.
V Sloveniji vladajo MSM
Čeprav smo navajeni, da karkoli Janeze Janša reče ali napiše, je deležno obsežnega medijskega pogroma. Če v besedah in stavkih ni najti nič spornega, se pa zamolči bistvo in podtaknejo zavajajoči namigi, laži ter zlobne interpretacije. Ideologi take medijske scene so sicer zelo iznajdljivi tudi v interpretacijah lepo zvenečih načel. “Medijsko svobodo” na primer očitno razumejo kot “svobodo lagati in diskreditirati”, ne pa kot “svobodo in dolžnost izpovedovati resnico”. Če to velja za najbolj favorizirane novinarje osrednjih medijev (z nacionalko vred), potem toliko bolj to velja za njihove urednike in direktorje.
Tak “politično korekten” odgovor pa je značilen predvsem za tiste politike, ki prislovično želijo biti “sredinski” in se nočejo zameriti mainstream medijem. Z “napačnim” odgovorom bi se postavili na tisto stran, ki karkoli reče, naredi ali napiše, je napačno in škodljivo. Biti na sredini med eno stranjo, ki nesramno drzno laže in drugo stranjo, ki zagovarja resnico, pa pomeni, da se malo priklanjaš laži, malo pa resnici. Da torej zagovarjaš polresnico. Polresnica pa je še vedno laž.
Upognjeni in pokončni politiki
Če so nekoč starši krotili oblačenje in obnašanje svoje odraščajoče hčerke s pripombo, “kaj bodo pa ljudje rekli?!”, pa se danes pri mnogih izpostavljenih politikih ob vsakem javnem nastopu prebuja podzavestni strah, “kaj bodo pa novinarji rekli?!” Opraviti imamo s pritlehnim ustrahovanjem in vsiljevanjem “politične korektnosti”, kot jo določata medijska laž in agresivnost.
A ker se nekateri ne umikajo pred medijskimi pogromi in vztrajajo v resnici, tako v besedah kot dejanjih, se globoka država upravičeno čuti ogroženo. Oslabljen je njen najmočnejši vzvod oblasti, to je grožnja, da bodo politika, ki ne bo z njimi tulil, raztrgali. Od nekdaj je globoka država gradila svoj vpliv, svojo moč in oblast, na tem, da upogljivi hlapci pričakujejo nagrado, neubogljivi politiki pa se bojijo pogroma«.
Sedanji premier
Sedanji premier je državnik, ki pozna probleme države in ve, kako je treba ukrepati. Državnik, ki zna kakovostno utemeljiti svoja stališča in ga ni strah javno izpovedati svojega mnenja. Državnik, ki je praktičen organizator in strateg, pa tudi razumnik in pisatelj obenem. Državnik, ki očitno prenese še tako hud medijski pogrom. Ne bo se upognil, ne bo klonil. Dokler ga bo ljudstvo na volitvah podpiralo, bo ljudstvu na voljo.
Od tod vse večja popadljivost in histerija, tako v medijih kot na ulici. Od tod vse bolj fanatični poskusi ohraniti svoj medijski monopol in “svojo” nacionalko. Očitno se bližajo prelomni časi “politične korektnosti” in “spopada civilizacij” na Slovenskem.
