Za pogojni refleks ste verjetno že kdaj slišali. Refleks je najenostavnejša oblika vedenja, pri katerem pride do hitrega, stereotipnega in nehotenega odziva na dražljaj. Lahko bi ga povezali z nagonskim delovanjem. Pogojni refleks pa je pojav, pri katerem pride do reakcije na nevtralen dražljaj, ki ga je žival v procesu učenja povezala s pogojnim dražljajem, kar je prvi opisal ruski zdravnik in psiholog Ivan P. Pavlov, ki je s tem tudi sprožil razvoj psihologije v smer, kako izrabiti pogojne reflekse kot del učenja. In seveda tudi motivacije.
To, kar je opisano zgoraj, je seveda na zelo preprost način opisan psihološki fenomen, ki pa očitno zelo dobro deluje tudi v politični psihologiji. Večkrat sem že opozoril na to, da je bil Milan Kučan sredi sedemdesetih let, kmalu po sprejemu zadnje Kardeljeve ustave ter po političnih čistkah, ki so poleg Kavčičeve vlade odnesle tudi številne predavatelje na univerzah, postal koordinator skupine za psihološko-propagandno dejavnost, člani skupine pa so bili tudi komunistični funkcionarji Janez Zemljarič, Tomaž Ertl, Franc Šetinc, Tomo Martelanc in Janez Vipotnik. To je bilo seveda le izhodišče za oblikovanje kasnejše strategije ohranjanja vpliva starih centrov moči na politično dogajanje ter na javno mnenje tudi po »sestopu z oblasti«. S pomočjo psihološkega znanja, strategije, financ in obvladovanja t. i. globinskega menedžmenta so lahko stari partijski krogi obdržali svoj privilegiran vpliv tudi po razpadu Jugoslavije, saj jim je uspelo doseči, da je pri prehodu čez »rdeče morje« prišlo le do delne diskontinuitete s prejšnjo državo, pri čemer je zanje ugodno vlogo odigralo tudi razmerje z Beogradom ter odnos mednarodne politike do dogajanja v razpadajoči Jugoslaviji, ki so jo želeli ohraniti enotno – dokler je pač šlo.
Seveda je že v začetku devetdesetih let prišlo do prvih velikih razočaranj – denimo, ko so ljubljanskemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju ob razglasitvi samostojne Slovenije odrekli pravico do mikrofona in do javnega blagoslova lipe na Trgu republike. Takrat so se mnogi zavedali, da bo pot iz mentalitete prejšnjega režima še zelo dolga, vsaj za eno generacijo. Tolažili so se, da bodo tudi prepiri o drugi svetovni vojni ponehali, čim bo umrl zadnji neposredni udeleženec le-te. Kar pa se ni zgodilo: vse tisto, za kar se je govorilo, da bo prenehalo, se je preneslo na naslednje, mlajše generacije. In se še okrepilo. Tudi s pomočjo psihološkega usmerjanja preko medijev. Zakaj pa mislite, da je dr. Zdenko Roter opisoval sestankovanja, ki jih je imel skupaj s Kučanom in tovarišijo po belokranjskih gostilnah? Verjetno ne zato, da bi kramljali o tem, kakšne čevlje nosi angleška kraljica.
Kako delujejo refleksi večine javnosti, sem znova opazil včeraj. Spletna stran, ki jo pravkar berete, je namreč povzela objavo spletne strani Škandal24 o tem, da je med covid19 pozitivnimi tudi razvpiti zdravnik Rihard Knafelj, ki je spomladi letos dvignil precej prahu. V samem besedilu, ki ni bilo objavljeno v celoti, pač pa je bil dodan link do izvirnega članka, je tudi zapisano, da Knaflju želimo okrevanje. Lahko bi rekli, da v sami objavi ni bilo nič kaj tako škandalozno škodeželjnega, je pa res, da se je R. K. izpostavil tudi z neokusnimi objavami na račun kristjanov. Dobro, ima pravico tako razmišljati, čeprav mi osebno to ni všeč. Zaradi takšnih objav se mu ni zgodilo nič – v primeru, da bi se na podoben način lotil islama, bi bile posledice verjetno drugačne (ampak verjetno v kakšni večinsko muslimanski državi). In tudi sam nikomur ne morem privoščiti okužbe, celo niti najbolj glasnim hujskačem ne, od Zlatka do Marka, pa vse do poslanca Janija, ki si je demonstrativno snel masko, ter petkovih (Kidričevih) biciklostov z Jašo na čelu. Saj morda koga zasrbijo prsti, da bi kateremu naštetih dal »eno okoli kepe«, ampak okužbe jim pa ne smemo privoščiti.
Ne glede na vse to pa so bili odzivi na našo objavo točno takšni, kot da bi bili mi na Demokraciji največji škodeželjneži. Nič zato. To je bil pač dogodek, ki je pokazal, kako v Sloveniji delujejo refleksi. Razredni sovražnik je namreč vedno škodoželjen in privoščljiv, tudi takrat, ko tega ne pokaže na zunaj, mar ne? Ta psihološki test je pokazal, da percepcija novic v glavnem vedno delujejo skozi čustveni filter. In če Demokracija (»glasilo SDS«, mar ne?), zgolj objavi dejstvo, da je neki levičarski zdravnik z imenom in priimkom pozitiven na covid19, je to samo dodatna potrditev tega, kar »vsi vedo«: da je pomladna stran združba nesramnežev, kriminalcev in pokvarjencev, ki so dosegli novo dno in v mozaik dodali nov kamenček svojega lastnega govna. Ni bilo prvič. Ko smo pred leti namignili na skrivnostno ozadje nesreče na primorski avtocesti, kjer je tovornjak na počasnem pasu »zgazil« Romune, ki so tam ustavili (med njimi tudi tožilec), je prav tako padalo po nas. Tako da smo vajeni tega. Kajti od časa do časa se pač pojavi objava, ki ima zelo močan impulz, zato ga nasprotna stran ne more prebaviti brez zelo močne reakcije. Reakcija pa je vedno v skladu z védenjem o tem, kdo in kakšen je tisti, ki takšen impulz pošlje.
Dobro, tudi to je njihova pravica. A večji problem je, da je mentaliteta, po kateri bo »pravoveren« del ljudstva od drugih sam zahteval, naj svoje mnenje zadrži zase, vse močnejša in bolj razširjena. Nekdaj je svobodo govora omejevala državna oz. partijska oblast s cenzuro ter udbovskim terorjem. Zdaj bo »ljudstvo« to delalo samo. No, pravzaprav je to »ljudstvo« samo podaljšek tega, kar imenujem politično podzemlje. Zato se sprašujem, ali imajo tisti, ki nas svarijo pred cepljenjem, češ da nas bodo s tem »čipirali« in usmerjali kot robote, morda prav…
