4.5 C
Ljubljana
torek, 23 aprila, 2024

Pogled v levičarsko prihodnost je pogled nazaj

Piše: Davorin Kopše

Dogodke iz nedavne preteklosti bi morali po diktatu sil, ki prihajajo od tam, pozabiti in se ozirati zgolj in samo naprej. Iz istih logov nam sporočajo, da je v tej isti preteklosti temelj našega obstoja in ohranitve pravice do uporabe slovenščine. Poslušamo, da osamosvojitve brez NOB, ki je bil zlorabljen za izvedbo revolucije, ne bi bilo. Zlagane zgodovine ne smemo revidirati, ne smemo pokopati žrtev grozovitih množičnih pobojev in ne smemo soditi njihovim rabljem. Je to tisto, kar želimo?

V imenu ljudstva

Sodnike posredno preko predstavniške demokracije izbira ljudstvo. To je tisto ljudstvo, ki je bilo v letih pred osamosvojitvijo množično prikrajšano za pravice, dostojanstvo, blaginjo, svobodo, zdravje in mnoga življenja. Sistem v vseh teh letih ni znal obračunati z miselnostjo sodstva v dovolj velikem obsegu, da bi bilo to odločilno za vzpostavitev boljšega pravosodnega sistema, ki bi bilo vredno zaupanja ljudstva. Poštene in vestne sodnike, ki so se odlepili od starih praks tukaj izpuščam.

Zločinci tipa Ivan MačekMatija, Mitja Ribičič – major in mnogi drugi, nazadnje pa Franc SeverFranta niso nikoli zaslišali zvoka udarca sodniškega kladivca. Nikoli se jim ni bilo treba zagovarjati pred ljudstvom in ni jim bila izdana sodba v imenu ljudstva. Pomrli so pravno formalno nedolžni. Enako nedolžni kot njihove žrtve, a niso umrli na enak način. Ne pravim, da bi morali, seveda ne, morali pa bi se zagovarjati in morali bi biti obsojeni, da bi bilo pravici vsaj delno zadoščeno. Ni res le to, da jim ni bilo sojeno v imenu ljudstva, ampak je dejstvo tudi to, da je volja ljudstva drugačna. Ker ni zadoščenja, v narodu namesto notranjega miru in sproščenosti ostaja grenkoba in bojazen, da se lahko čas zločinov ponovi. Kako zelo resnična je ta trditev bomo videli v nadaljevanju, kjer je govora o odnosu do ustave.

Ivan Maček

Ne le politično in materialno, tudi mentalno je ljudstvo krhko, ker so mu desetletja jemali vezivo. Celo mnogi tisti, ki nočejo več preteklega sistema, zaradi naučene pohlevnosti ne gredo na volitve ali volijo naslednike tistih, ki so ta narod pahnili v nekakšno brezvoljno zmedenost. Peščica, ki še vedno razpolaga z večinskimi mediji in jih usmerja, dnevno skrbi za ustrezno dozo dezinformacij. Te se permanentno ukvarjajo z manipulacijami, da Slovenija potrebuje oblast, ki bo poskrbela za slepo financiranje nevladnih organizacij, kvazi kulturnikov in nenazadnje njih samih – medijev. Odločilen premik se na ta način ne zgodi že trideset let. Neverjetno, ljudstvo je z manipulacijami potisnjeno v absurdno spiralo, ki zagotavlja, da je venomer samo proti sebi. Vse se zgodi v imenu ali po volji ljudstva, čeprav je ljudstvo proti. Ko se zgodi kakršenkoli premik, vklopijo zvočnike in hitijo razlagati kako je demokracija napadena. Pa si oglejmo to demokracijo.

Sedem let Levice

Večinski ne grem na volitve daje v proporcionalnem sistemu prostor strankam, ki jih narod kot celota pravzaprav ne odobrava in ne sprejema. Na ta način smo v državi, ki se je pred kratkim uprla socializmu in ga z gnusom zavrgla, ker producira revščino, dobili socialistično stranko Levica. To je stranka, ki je je polna usta zavzemanja za socialno pravičnost, delavske pravice in v zadnjem času podnebne pravičnosti in skrbi za okolje. Slednje imenujejo ekosocializem, ki je prav tak oksimoron kot inteligenten retardiranec.

Gregor Čušin: “Sem Slovenec in katolik. Pripadam čudnemu narodu, zmešanemu narodu. Pripadam narodu, ki je štirideset let trpel pod komunizmom, si izboril demokracijo in si za svojega prvega demokratičnega in demokratično izvoljenega predsednika izbral – komunista.” Vsak naj si sam potegne vzporednico z Levico.

Luka Mesec (Foto: STA)

Kdo je torej tukaj nor? Empirično je dokazano, da socializem ne pozna socialne pravičnosti, ampak zgolj enakost množic v revščini. Znano je, da ni bogatih socialističnih držav kot tudi ni revnih socialistov. Iz tega vidimo za kaj socialistom gre. Zase! Kako zagotoviti delavske pravice v podjetju, kjer ni nič od nikogar in je vse od vseh? To smo že preizkusili in ni šlo, ker se v množici mešanice interesov in bežanja od odgovornosti izgubi konsistenca vzdrževanja sistemov in razvoja. Za to se zavzema Levica med spuščanjem megle. Vse navedeno vodi tudi k brezbrižnemu odnosu do okolja. Za to ležijo dokazi v spominu na pretekle čase socializma in zastrupljene mrtve reke. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila Sava v Tacnu pri Ljubljani pitna. Posledice socialističnega kolektivnega odnosa do okolja na območju Cinkarne Celje bomo odpravljali še desetletja …

Po pravljičnih sedmih letih raja za agresivne poslance Levice v Državnem zboru je čas, da jih soočimo z njimi samimi. Naj pojasnijo svoja programska izhodišča, kjer imajo zapisano, da bodo odpravili zasebno lastnino, da bodo poskrbeli za prehod lastnine podjetij iz zasebne v državno last. Naj pojasnijo kako se nameravajo boriti zoper v ustavi opredeljen kapitalizem in kako bodo namesto tega uveljavili socialistična načela. Ta socialistična načela jim narekujejo ukinitev tržnega in uvedbo planskega gospodarstva. Iz ekonomskega stališča to ni nič drugega kot ukinitev konkurence in trga.

V današnjih razmerah bi bila uvedba teh absurdov slabša kot je bila v času, ko smo se o mednarodni blagovni menjavi dogovarjali s Sovjetsko zvezo. Te namreč ni več, kliringi pa so že davna preteklost. Bomo trgovali z Venezuelo in Severno Korejo? Država brez tržnih zakonitosti se ne more vključevati v mednarodne gospodarske tokove, zato tudi v domačem okolju ne more preživeti, kar gledamo v navedenih državah. Levica nam torej ponuja vrnitev v še slabšo preteklost kot jo poznamo iz izkušenj.

Večinski ne grem na volitve

V času, ko bomo praznovali trideseto obletnico osamosvojitve slišimo izjave posameznih udeležencev vojne za Slovenijo, da se niso borili za takšno Slovenijo kot jo imamo danes. Ker vsak dan vidim kaj vse smo v vsem tem času dosegli, se ne morem strinjati z propagandno tezo, da je bilo včasih bolje. Borili smo se in uspeli proti sistemu in stanju, ki smo ga životarili, ne živeli. Kasneje ni šlo vse tako kot bi si želeli, ampak nikoli ne gre vse gladko. Kdo je torej prepričal del ljudi, da nam gre slabo? Komu je v interesu, da bi bili nezadovoljni, čeprav v generalnem smislu nismo nikoli živeli bolje? Seveda tistim, ki ne želijo, da bi živeli bolje, da bi lahko obljubljali boljše življenje, kar se pod njihovo vladavino nikoli ne uresniči. Zavedam se, da mnogi kljub vsemu še vedno ne živijo v blaginji, vendar iz revščine ne vodi pot, ki nam jo kaže Levica in levičarji nasploh. Oni nas tja pehajo pod geslom revščina za vse, ne le za peščico.

Pogled stranke Levica v prihodnost je njihov program, o katerem molčijo tako dominantni mediji kot njihovi KUL kompanjoni. Obetajo nam prihodnost, ki jo poznamo iz prav tiste mračne preteklosti, kamor se ne smemo ozirati, da ne bi videli kaj se nam z njimi na oblasti lahko ponovi v še slabši verziji. Po tej semantiki (pomenu povedanega) je pogled v prihodnost enak, še prej pa slabši, pogledu v preteklost. Če pristanemo na to poneumljanje, si sami kopljemo nova brezna, kamor nas bodo potisnili – žive ali mrtve.

Igor Zorčič (Foto: STA)

Ni verjetno, da bi imela ekstremna levičarska stranka Levica kaj več privržencev kot jih je podprlo na zadnjih parlamentarnih volitvah. Iz tega izhaja, da bi jim večja udeležba na volitvah bistveno zmanjšala število poslancev v Državnem zboru, ali pa bi izpadli iz parlamenta. Kdor torej zagovarja neudeležbo na volitvah in se ne strinja s programom in delovanjem Levice, to stranko na volilno nedeljo sedeč na domačem kavču podpre. Namesto njih odloči del populacije, ki se potika po ulicah in na Metelkovi 6 v Ljubljani, kjer v glavnem ne iščejo dela, ampak privilegije, ki jim jih levičarji na oblasti velikodušno delijo iz skupne malhe.

Zorčič ima pomisleke

Parlamentarni stranki Slovenska demokratska stranka in Nova Slovenija sta vložili zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora RS, kjer bi od stranke Levica zahtevali odgovore na njihova programska izhodišča in izjave ter delovanje njihove stranke in poslancev. Gre za tiste dele njihovega delovanja, kjer se oddaljujejo od ustavnih določil ali pa so direktno proti njim. Ob vložitvi zahteve je predsednik DZ Igor Zorčič izrazil pomisleke glede dopustnosti obravnave te vsebine v hramu demokracije.

Igor Zorčič je tisti poslanec in predsednik Državnega zbora, ki je izstopil iz koalicijske Stranke modernega centra in njihove poslanske skupine. Pridružil se je poslanski skupini nepovezanih poslancev v opoziciji, ni pa tudi odstopil kot predsednik DZ, kar bi bilo prav iz politično higieničnih razlogov. Nerazumljivo je, da ga s tega mesta ni mogoče razrešiti, ker se temu upirajo nekatere politične stranke in njihovi člani. Naravnost smešno je, da so stopile politične stranke v bran poslancu poslanske skupine čeprav v tej poslanski skupini ni nobenega člana s podporo katerekoli stranke. To je še en dokaz na kako nizki ravni je v Sloveniji razvoj strankarske politike in parlamentarne demokracije.

Zorčič ima torej s svojimi somišljeniki pomisleke zoper predlagan sklep Državnega zbora, ki bi pozval vlado Republike Slovenije in vse pristojne državne organe k okrepljenemu spremljanju poskusov rušenja parlamentarne demokracije, drugih ustavnih temeljev Republike Slovenije ter da naj tovrstne pojave obravnavajo in preprečujejo. Parlamentarne stranke se bodo na tej temi stehtale in videli bomo kdo je za in kdo je proti ustavni ureditvi v Republiki Sloveniji. Deklarativno sklicevanje na ustavo namreč ni dovolj, štejejo dejanja, ki naj zaščitijo ustavno ureditev.

Kakorkoli, odlična simfonija je napisana, vprašanje je le kolikokrat jo bo moral orkester zaigrati, da bo na koncu plesa tisti, ki mu stol ne pripada, ostal brez njega.

Davorin Kopše je veteran vojne za Slovenijo, kandidat za evropskega poslanca ter aktiven državljan.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine