3.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 8 marca, 2021

Osamosvojitev je bila, kje pa je osvoboditev – smo kaj zamudili?

Danes obhajamo 30. obletnico datuma razglasitve rezultatov izvedenega plebiscita vseh državljank in državljanov na katerem je dozorela odločitev o samostojni poti kot država, narod in nacija, da nadaljujemo po lastni poti, za katero smo vedli da bomo šli po njej , poznali pa nismo vseh pasti, in spotik ki smo jih imeli na poti in jih še vedno imamo glede na nekatera početja »ljubiteljev« vsega iz obdobja 1945-1990. Pa kljub temu nihče, nikoli in nikdar ne more spremeniti edinstvenost dogodka v zgodovini slovenskega naroda in vseh državljanov Republike Slovenije. To je pomembno, edinstvenost je res to kar je znotraj tega je lahko več enkratnih početij, dejanj, krajev osebnosti.

 

Vznesenost, ki sem jo spoznal in čutil da smo plavali na valovih te vznesenosti, poleta skoraj romantične zasanjanosti , ki so jo poznali večji in številčnejši narodi in 18 in 19 stoletja, je »butnila« na slovenska tla, nas skorajda prijazno »klofnila« da so se nam zamajala realna tla na katerih smo stali in bi morali opazovali in opaziti še kaj drugega kot le sebe ki smo hoteli doseči samostojno državo. To pa so resnični romantični, pomladni časi, sui generis.

Ali je plebiscit in čutenje tega dogajanja »pljusknil« vsem enako dobro v obraz ali ne?

Po mojem ne. Na žalost. Eni so se za nalašč takrat prepognili ali tiščali glavo v pesek, v smislu nič ne vem nič ne vidim, ne vem za kaj se gre. Če ne uspe, potem bo z menoj vse v redu. Kljub resnično vseljudskemu odhodu na volišča in 93,2 % dvignjenih listkov ter 88, 2% danih DA za osamosvojitev, je vendarle bilo med njimi precej takšnih z figo v žepu ali z pripravljeno ribiško palico v kotu. Temu bi lahko rekel, da jih je bodoči konformizem spravil do tega oportunističnega početja, da so šli na volišča. Res je tudi to da se z plebiscitom dosegle pravni temelj za osamosvojitev in nastanek nove države. Ni pa bilo nikjer napisano in ni bilo da se bomo osvobodili od tistega zaradi česar se osamosvajamo. Od tistega, ki je v prenekaterega globoko v zavesti »čepelo« in čakalo na kasnejše razgaljanje odnosa do tistega kar so imeli v sebi in se je kazalo z osebnimi simpatijami do nekaterih početij v njihovi ne tako davni preteklosti. Romantikov je bilo dovolj a vendarle ne zadosti, da bi se dalo temeljito opraviti »mentalno« inventuro pri tistih, ki so imeli škarje in platno od prej, brez zagotovila da ne bodo svojo politično »obrt« opravljali naprej. Akt narodne samoodločbe je bil temelj za kasnejšo državno osamosvojitev Slovenije. Ta se je zgodila pol leta kasneje. Pa ne brez zapletov, težav, celo ignorance. To zadnje posebej s strani Zlatka Jurića(alias Aurelio Juri), najbolj znanega ribiča med takratnimi politiki, ki je tako omalovažujoče menil da se mu ne da iti na proslavo v katero početje in pomen ne verjame in rajši vzame palico in gre ribe loviti. Vse ostale detajle poznamo. Poznamo in priznamo, da nismo posvetili posebne pozornosti prej omenjeni »inventuri«, ki sliši tudi na ime lustracija. Tam kjer so jo opravili mentalnega in ideološkega dualizma v takšni obliki kot je pri nas ni. To neizpodbitno drži. V koliko se je kaj od tega pojavilo, zagotovo ni bilo v takšni povampirjeni obliki kot pri nas ko mrgoli nešteto NVO, Forumih, Klubov, od fizično iztrošenih primerkov in eminenc, vendar dobro »omreženih« kako ozemeljsko po celi državi prav tako mednarodno. Pa še naslednike so vzgojili. Imamo enkratno priložnost da se poleg edinstvenosti početja pred 30 leti, da naredimo še dodatni korak tako kot je češnja na torti, ki sliši na ime osvoboditev od tistega zaradi česar je bila osamosvojitev potrebna. Priložnost ki se ne sme zamuditi, vedoč da so »prvoborci » na biološkem odštevanju ure, nasledniki pa, vsaj večji del, v zadostni meri pomehkuženi in premalo potentni za ohranjanje privilegijev. »Bicikliranje« je eden od teh impotentnih poskusov. Ne smemo jim dovoliti »popravca« ali si dovoliti da to počnejo v kakršni koli modaliteti.

Prelom ali nov veter v času kot je trenutni z COVID 19 vred?

Leto kot je to pravkar iztekajoče se in takšno kot 2020, je indikativno po mnogo čem. Od omaganih, brez idejnih vodij ki se razen na teatralne nastope in »mečkanja« z dramaturškimi vložki niso zmogli nič v času debelih krav. Ob prvi resni organizacijski, vsebinski in za državljane odločujoči težavi kot je bila epidemija, so razen na novo izmišljeni športni disciplini »metanje« puške v koruzo pred samim pričetkom boja, niso zmogli nič.

Demokracija kot poligon za bleferje in metalce pušk v koruzo ali pa kolesarjev, ki krožijo po mestu in izvajajo bedne performance za davkoplačevalski denar, ne bo dosegla svoje. Demokracija mora biti za odgovorne in ne za simulante ali »inštalaterje« ki prhutajo z umetnimi krili pred začudenimi tujci po trgih ali preddverjih javnih poslopij glavnega mesta. Kvečjemu smešijo državo. Takšni primerki ne morejo in naj ne bi ustvarjali prihodnost od nobenega, tudi moje ne. Pandemični virus naj se čim prej poslovi. Tudi ostale stranske viruse, ki jih prej nismo opazili lahko vzame s seboj. Ostane naj »virus« ustvarjalnosti boljšega jutri za vse, ki bo »okužil« vse ki znajo in zmorejo gledati na prihodnost z realnimi in ne z destruktivnimi očmi.

Naj bo čim več zdravih pogledov na svet , svet, ki bo videl modro in svetlo, to pa je kar potrebujemo ta hip in tudi za naprej. Tega smo dolžni sebi in zanamcem, ki želijo svojo jasno lastno prihodnost.

Zadnje novice

Sorodne vsebine