O dogajanju v drugi polovici osemdesetih let v tedaj razpadajoči SFRJ sem pisal že kar nekajkrat, zato ne bi rad ponavljal vseh dejstev o vzponu Slobodana Miloševića in stopnjevanja mitingaške tehnologije oblasti, ki smo jo poznali preko stavka »zgodil se je narod«. Marsikdo se bo pač spomnil tedanjega vzdušja v Srbiji, ko je nosilcem propagande preko poznavanja mehanizmov množične psihologije uspelo ustvariti nekakšnega Leviatana, sestavljenega iz množic, pri katerih smo lahko zaznavali lastnosti verskega fanatizma. Tovrstna metamorfoza dotedanjega birokratskega socializma v novi nacionalni komunizem je v končni fazi privedla do krvavih balkanskih vojn, v katerih je tudi Srbija plačala svoj davek: mednarodna izolacija, gospodarsko nazadovanje in izguba Kosova. Hkrati pa v tej dialektiki močno pridobivala tudi slovenska partijska nomenklatura – če so bili Milan Kučan, Janez Stanovnik in ostali za nahujskano množico Srbov (podobno kot tista, ki je za Jezusa vpila »Križaj ga!«) nekakšni veleizdajalci Jugoslavije, so slednji postajali za Slovence nekakšni heroji. S tem pa je tovarišija obenem slabila nastajajočo domačo opozicijo, ki se je takrat komaj dobro začela organizirati v stranke.
Vsi krvavi dogodki, posebej vojne, imajo svojo predzgodovino, ki se začne s propagando in zvijačnostjo. Že leta 1989 so se na Hrvaškem pojavila prva množična zborovanja tam živečih Srbov, vendar tedaj nihče temu ni posvečal velike pozornosti. Po nekaterih podatkih je bilo med prebivalci tedanje SR Hrvaške okoli 12 odstotkov Srbov, v nekaterih občinah so imeli celo večino, še več pa je bilo občin, kjer so imeli močno manjšino. Njihova omemba v ustavi SR Hrvaške je bila na nek način varovalka pred morebitno »ponovitvijo ustaške NDH«, iz tega razloga so v začetku sedemdesetih let »zdrave sile« tako rekoč zradirale hrvaško množično gibanje narodnega prebujenja (Maspok), v enote milice na Hrvaškem pa so nastavljali Srbe, ki so se večinoma zaposlovali v državni upravi – to je v svoji knjigi o razpadu Jugoslavije potrdil tudi švicarski novinar Viktor Meier. Ker so v ožjih komunističnih strukturah že kmalu po Titovi smrti vedeli, da se socializmu in SFRJ bliža konec, so začeli z rezervnimi scenariji, med njimi je bila tudi reorganizacija JLA, preko katere so ukinili deveto armado s sedežem v Ljubljani (pokrivala je območje SR Slovenije) in jo priključili petemu armadnemu območju s sedežem v Zagrebu (kjer sta bila poveljnika najprej hrvaški general Martin Špegelj, za njim pa Slovenec Konrad Kolšek), obenem pa že izrisali zahodno mejo bodoče Velike Srbije na liniji Karlobag-Karlovac-Virovitica. Ta meja je postala nekakšna bodoča frontna črta.
»Ustaši prihajajo! Vse nas bodo pobili!«
A pri vsem tem je bilo ključno pridobivanje ljudskih množic na svojo stran. Agentura KOS JLA je tu očitno odigrala močno vlogo. Razmere 1989 so že oznanjale bližnji konec dotedanjega socializma in možnost večstrankarskih volitev, nekatere bolj robate poteze Franja Tuđmana na Hrvaškem, še preden je sploh prišel na oblast, pa so agenti KOS zlorabljali in z njimi strašili srbsko prebivalstvo, češ ustaši se vračajo, spet bodo izvajali pokole, spet se vrača krvava NDH, Srbom se slabo piše, in podobno. Spomini na nasilje med drugo svetovno vojno je bilo tu še živo, zato je bil psihološki učinek takšnih lansiranih govoric preko medijev še toliko bolj udaren. Mitingaštvo Srbov na Hrvaškem se je začelo širiti zelo hitro: večinoma so se dogajali na območju Knina, med drugim so leta 1989 tudi tam organizirali svoj »Gazimestan« (spomin na bitko na Kosovem polju), le v manjšem obsegu, a vseeno ni manjkalo tudi avtobusov iz matične Srbije. Še preden so se prve večstrankarske volitve na Hrvaškem sploh zgodile, so februarja 1990 hrvaški Srbi organizirali kar dva velika mitinga: v Karlovcu in Vukovarju, nato pa marca še na Petrovi gori, kjer so se zgodili pozivi k uboju Tuđmana, ki bi mu težko pripisali navezavo na ustaštvo, saj je bil nekdaj Titov general, v svoji ekipi pa je imel tudi nekaj starih hrvaških partizanov, ki so bili celo člani Ozne (premier Josip Manolić, notranji minister Josip Boljkovac, itd.). A ne glede na to se je stvari lotil precej nepremišljeno. Za sogovornika na drugi strani je imel glavno tedanjo avtoriteto Srbov na hrvaškem, psihiatra in profesorja Jovana Raškovića, ki je sicer tudi sam veliko pripomogel k »protiustaški« propagandi, vendar sam ni bil navdušen nad tem, da bi šli nad Zagreb s puškami. Ko mu je uradni Zagreb nastavil past, je bil pred svojimi rojaki diskreditiran, glavno besedo pa so dobili skrajneži iz Knina – najprej Milan Babić (zobozdravnik in župan Knina), nato še Goran Hadžić, doma iz okolice Vukovarja.
Mitingi Srbov na Hrvaškem, očitno financirani, dobro organizirani in tudi strokovno podkovani z znanjem o psihološko-propagandni dejavnosti, so pomagali zanetiti ogenj sovraštva, saj so se v glavah mnogih Srbov pojavljali konstrukti: kako bo, če gre Hrvaška stran od Jugoslavije, mar ne bomo na milost in nemilost spet prepuščeni ustašem? Motiv za borbo je bil torej zelo velik. Poleti 1990 je Knin dokončno »pregorel« – v vzdušju množične psihoze so Srbi izvajali referendum, ki je postal ključ do ustanavljanje nove »države v državi«: Kninska krajina je združila občine Like in severne Dalmacije, pridružil sem jim je Kordun, pa območje ob meji z Bosno in Hercegovino (tudi na drugi strani mejne reke Une so že nastajale nove celice »četniških džihadistov«) ter območje Slavonije, Baranje in zahodnega Srema. Vse skupaj je bilo krepko začinjeno s hlodi na glavnih prometnih cestah, kjer so se samooklicani varuhi miru, krepko podžgani s slivovko (ali še čim hujšim), po mili volji izživljali nad turisti, ki so se vračali iz Dalmacije in jim ni bilo nič jasno, kaj se dogaja. Enote JLA pa so poskrbele, da so kontingent oboroženih policistov iz Zagreba prisilili k pristanku. In če ne prej, je bilo vsaj tedaj tudi slovenski javnosti jasno, da je vrag dokončno vzel šalo in da je razpadajoča SFRJ dobila novo krizno žarišče po Kosovu, požar pa je vse bližji Sloveniji. Začelo se je s sabotažami prometnih poti, napadi na lokale, medtem ko se je ustanavljala SAO Krajina oz. Republika Srbska krajina, a vse skupaj je nato preraslo v odkrito vojno. Pakrac, Plitvice (krvava velika noč), Borovo selo (majski poboj policistov 1991) – vse to je bilo jasno znamenje hrvaškim oblastem, da je vojna neizbežna, le da ob osamosvojitvi obeh republik, Slovenije in Hrvaške, Tuđman tega še vedno ni dojel. Leto dni po kninskih dogodkih je bila Hrvaška v totalni vojni. In vemo, kaj se je zgodilo z Vukovarjem, Siskom, Dubrovnikom… Potrebna so bila kar štiri leta, preden se je Hrvaška za vedno otresla samooklicane »Krajine« in priborila izgubljena ozemlja nazaj. Cena za to pa je bila visoka – tudi rakete, ki so priletele v sam center Zagreba leta 1995, ukaz zanje pa je dal kar sam kninski šerif in eden od arhitektov balvan-revolucije Milan Martić, ki je leta 1990 uspešno »odcepil« policijske postaje od oblasti v Zagrebu in pomagal oboroževati domače srbske civiliste, ki so bili še kako motivirani za obrambo svoje lokalne domovine pred »ustaši«. In navsezadnje, cilj krajišnikov je bil obnoviti načrte izpred druge svetovne vojne, ko je Beograd Hrvatom ponudil možnost amputacije, češ lahko postanete samostojni, vendar bo večina vašega ozemlja ostala podrejena nam. Sporazum Cvetković-Maček pa je preprečil uresničitev tega načrta in vsaj začasno rešil hrvaško vprašanje, a žal le za malo časa, saj je prišlo do začetka napada sil osi na Kraljevino Jugoslavijo, vodenje Hrvaške pa so prevzeli od sil osi »maziljeni« prevratniki iz skrajne frakcije stranke prava, ki so gojili povsem obratna čustva do ostalih jugoslovanskih narodov kot denimo desetletja prej džakovski škof Josip Juraj Strossmayer.
Voditelji kviza kot ideologi revolucije
Zgodbo o Hrvaški v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem moral obnoviti predvsem zaradi sporočilnosti in poduka, ker se zelo podobne tendence sedaj pojavljajo v Sloveniji. Le da ne gre za neko narodno skupnost, ampak bolj za neko ideološki konglomerat »kruhoborcev«, povezanih v sistem nevladnih organizacij. A če bi šlo samo zanje, ne bi bil problem. Sami se namreč zavedajo, da nimajo veliko možnosti za spremembe, če ne bodo velike večine Slovencev prepričali, da jih lastna vlada življenjsko ogroža, da so oblast prevzeli nekakšni fašisti, ki bi za denar celo lastno mater prodali in da njihova lahko privede do zelo usodnih posledic v zelo kratkem času, če brž ne bodo ukrepali in stopnjevali prevratniško razpoloženje, ki smo ga še nekaj let nazaj že okusili v Mariboru. Bistveno vprašanje pri vsem tem dogajanju je propaganda: kako državljane, ki so dobili (ali še bodo dobili) krizni dodatek, prepričati, da je koronavirus samo nateg, ki so ga je izmislil Janez Janša zaradi totalitarnega obvladovanja družbe. In da kozarec, ki ga imajo pred seboj, ni napol poln, ampak napol prazen. Torej so bili državljani ogoljufani in še nekaj veliko hujšega jih čaka, če se ne bodo uprli. Tehnologija propagande je tu zelo domišljena: njeni akterji iz političnega podzemlja zelo dobro vedo, da se ključne avtoritete, ki lahko nagovorijo širše množice, ne nahajajo v dnevni politiki (torej med strankarskimi voditelji, kot so Dejan Židan, Luka Mesec, Marjan Šarec, Alenka Bratušek…), pač pa v ljudeh, ki javno mnenje usmerjajo denimo preko zabavnih oddaj, športa, itd. Denimo, igralec in voditelj kviza Aljoša Ternovšek. Njegova revolucionarna stališča me niso presenetila, saj jih pravzaprav nikoli ni skrival, izražal jih je že dobrih petnajst let nazaj v svojem liku Duleta Vaupotiča, ki je nekakšna štajerska verzija Serpentinška in predstavlja podobno agendo kot njegov primorski kolega Boris Kobal. Lahko sicer teoretiziramo o kulturni hegemoniji po Gramsciju, a dejstvo je, da so takšni posamezniki veliko bolj nevarni, saj znajo ljudi, ki bolj površno spremljajo politiko (ali jo pa sploh ne), na hiter način prepričati, da jim grozi nevarnost in da je ulica njihova edina izbira. Pa čeprav bi morali na ulico oditi denimo takrat, ko so Zoranu Jankoviću in njegovima sinovoma odpisali milijonske dolgove ali ko je dan prišlo pranje iranskega denarja v NLB, da ostalih škandaloznih primerov korupcije ne omenjam. Povedano drugače: nosilci ulične revolucije uporabljajo »alternativne« kanale za prepričevanje – in to je samo en pokazatelj, da je demokracija v Sloveniji še vedno na stopnji iluzije in da je tretja Janševa vlada samo kratko obdobje v fazi novega partijskega »sestopa z oblasti«.
Dobitna kombinacija za novo državljansko vojno
Bralke in bralce moram na tem mestu opozoriti, da so sedanje razmere postale zelo nevarne, ker ni znano, kje se bodo tovrstni revolucionarji ustavili, če se sploh bodo. Zadnji kolesarski »miting resnice« je bil zagotovo samo vmesna stopnja, potem ko so z oddajo Tarča in »narodnim herojem« Ivanom Galetom (za katerega se je izkazalo, da sploh ni tak heroj) pripravili teren. Histeričnost, ki so jo izražali nekateri udeleženci tega mitinga, izraža celo možnost, da bi v prihodnosti tekla celo kri, če bo politično podzemlje to hotelo. In bodimo prepričani, da so jo nekateri tudi pripravljeni prelivati, ko bo napočil pravi čas, tako kot njihovi ideološki predniki iz KPS, OF, VOS, Ozne in Udbe. Čeprav so še pred leti mnogi zmotno napovedovali, da bo sovražnost prenehala, ko bo umrl zadnji aktivni udeleženec druge svetovne vojne, duh komunizma nikoli ni zapustil naše domovine. Še več: danes se nad ideali »pravičnega džihada« navdušuje mularija, ki dejansko nikoli ni okusila pristnih sadov socializma jugoslovanskega in venezuelskega tipa. Ob tem je potrebno še posebej poudariti, da svoje osebne notranje probleme (psihične in duhovne) rešujejo na način, ki jim ga ponuja tista »kača iz raja«, ki jih tudi prepričuje, da imajo pred seboj napol prazen in ne napol poln kozarec. Torej, pojdite v množico in izrazite svoj bes proti kamarili, ki vam je ukradla prihodnost. In zato smo lahko na petkovem mitingu, ki naj bi bil protest proti korupciji (vendar to v resnici ni bil), poslušali o tem, da nam je Janševa vlada ugrabila državo. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo groteskno – a tisti, ki to izrekajo, mislijo smrtno resno, čeprav so morda le naučene floskule. Prav to pa je lahko izjemno nevarna kombinacija, ki bi privedla do podobnih dogodkov kot prej opisana balvan-revolucija na Hrvaškem. Ne pozabimo namreč antropoloških osnov komunistične ideologije: dostojanstvo človeka kot osebe ni pomembno, žrtve morajo biti.
Dovolj za modre?
…………………………..
Izbrali smo drugačen pristop, pomagajte podpreti Demokracijo.
V ozračju politične korektnosti in ekonomske negotovosti prihodki od oglasov komaj zadoščajo za ohranitev neodvisnega in svobodnega glasu revije in spletne strani Demokracije. V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Če prebirate naše članke, vas prosimo, da nas podprete z donacijo, ki bo zagotovila, da nas boste lahko še naprej spremljali in brali. TUKAJ.
Hvala Vam.
