Verjetno se ne spominjate več prav dobro tistih časov, ko se je sredi Ljubljane, tako rekoč v njenem ožjem centru, bohotil velik vojaški kompleks. Vojašnica iz avstroogrskih časov je kasneje dajala zavetje še dvema vojskama: stari jugoslovanski kraljevi vojski ter kasneje komunistični Jugoslovanski ljudski armadi. V času JLA je na tem mestu več desetletij delovalo poveljstvo t. i. devete armade, torej armadnega korpusa, ki je pokrival Slovenijo. Vse dokler niso tega korpusa ukinili oz. ga priključili petemu armadnemu območju s sedežem v Zagrebu. Ostalo je le poveljstvo ljubljanskega pokrajinskega korpusa.
A malo pred to ukinitvijo so se zgodile stvari, ki so močno zamajale temelje tedanje države. V začetku junija 1988 je civilni avtomobil v lasti SDV v del omenjenega vojaškega kompleksa na Metelkovi (blizu Zdravstvenega doma Ljubljana center) pripeljal, seveda posamično, dve osebi. Od tega ena, ki niti ni bila vojaški obveznik. Bili sta izročeni vojski oz. njenim represivnim organom na milost in nemilost. V tem delu vojaškega kompleksa je bil namreč vojaški pripor. Večini vojaških oseb, ki so delale v poveljstvu devete armade, se verjetno niti sanjalo ni, da imajo v svoji neposredni bližini čisto prave jetniške celice. Z njimi se je v tistih dneh srečal eden od zaposlenih vojakov oz. podčasnikov. Kot jetnik, seveda. Govorim seveda o Ivanu Borštnerju, ostali dve civilni osebi, ki sem ju omenil prej, pa sta bila Janez Janša in David Tasić. Vsi trije so se kmalu soočili z vojaško institucijo, ki se je nahajala nedaleč stran, prav tako v zgradbi avstrijskega sloga – namreč na Roški, kjer je tedaj imelo svoj sedež vojaško sodišče. Ta montirani proces je nedvomno dvignil na noge ogromno Slovencev, ki so se dnevno zbirali na Roški. Najbolj pogumni so se odpravili prav do Metelkove, kjer naj bi jih miličniki komaj zadrževali, da se niso podali v smrtno nevarno avanturo, saj bi stražarji lahko nanje streljali.
Z umikom JLA iz Slovenije je jeseni 1991 tudi v kompleksu na Metelkovi zazijala praznina. Vojska je povsod, od koder je pobrala šila in kopita, za seboj pustila pravo razdejanje. Tudi v zgradbi Zavoda sv. Stanislava, ki jo je več desetletij uporabljala za svoje namene. Nova družbena gibanja, ki so na površje prišla s pomočjo ZSMS (ki je medtem že postala politična stranka z liberalnim imenom), so v Metelkovi videla priložnost za svoj lasten razvoj. Začela so se pogajanja za prevzem, saj je obstajala realna možnost, da bi v delu nekdanje vojašnice, ki je bila v zelo slabem stanju, nastal multikulturni center. Po padcu Demosove vlade je prva Drnovškova vlada privolila, da je bila Mreža za Metelkovo, kot se je imenovala organizacija, postala partner pri načrtovanju prihodnosti omenjenega kompleksa. Žal ne vem natančne kronologije, kako so pogajanja potekala, nekaj drobcev o tem sem našel na internetu. Znano je predvsem to, da so se želeli »metelkovci« v severni del nekdanjega vojaškega kompleksa vseliti jeseni 1993, kar pa naj bi jim preprečile tedanje ljubljanske mestne oblasti, ki so začele ta del nekdanje vojašnice rušiti. Zato je kakih dvesto aktivistov »preventivno« zasedlo zgradbo. Rušenja tako ni bilo in kmalu se je na tem prostoru oblikovalo »mesto v mestu«, torej avtonomna kulturna cona, v kateri je t. i. alternativa našla svoj dom. Podoba tega »mesta« je dokaj zanimiva, saj se meša značilen skvoterski stil z dokaj modernimi elementi. Blišč in beda »Metelkova mesta« dejansko še danes zelo izstopa – ob lepo urejenem hostlu Celica (nekdanji vojaški zapor) lahko najdemo pravo gnezdo tistih, ki jim je to alter-kulturno središče tako rekoč edini dom. Verjetno si leta 1988 vodja mirovnega gibanja Marko Hren, sicer idejni oče »mesta v mestu«, še ni predstavljal, kaj vse bo nastalo na mestu nekdanje vojašnice.
Verjetno se Ali Žerdin ni zmotil, ko je to območje poimenoval kar »osvobojeno ozemlje«. Po partizansko. Čeprav lahko pojem »svobode« razumemo po svoje. Žal mi ni znano, kdo točno je lastnik zgradb in parcele omenjenega kompleksa in kako so to urejevali skozi leta. Zagotovo pa je nekaj res: tedanja akcija zasedbe Metelkove je bila usmerjena proti tedanji mestni oblasti, ki jo je zastopal župan Jože Strgar, posredno pa tudi proti njegovi stranki (SKD), ki je bila sicer tedaj tudi članica Drnovškove vladne koalicije. V ozračju je tako hitro zasmrdelo po kulturkampfovskem »purflnu«, kakor na Gorenjskem rečemo smodniku. Znano je namreč, da »alternativci« iz vrst nove levice nikoli niso gojili kake ljubezni do aktivnih kristjanov. Tolerirali so sicer njihovo oglašanje, to je bilo pa tudi vse. Zato ne preseneča, da v zapisih o zasedbi Metelkove ne bomo zasledili kakih hudih kritičnih besed na račun tedanje vlade, ki jo je vodil dr. Janez Drnovšek, zagotovo pa je veliko očitkov padalo po Strgarju. A tudi slednji se je nato kmalu umaknil, Ljubljano pa so spet vodili župani, ki so imeli menda več posluha za alternativno kulturo: dr. Dimitrij Rupel, Vika Potočnik, Danica Simšič in Zoran Janković.
Normalno je, da mainstream mediji o »projektu Metelkova« pišejo s superlativi in velikim spoštovanjem. Gre vendarle za nekakšno središče nove, to je Sorosove levice. Tiste levice, ki gradi »odprto družbo« z migranti, LGBT, alternativno kulturo in podobno agendo. In se, ker se čuti dovolj močna, spet vrača k metodi svojih idejnih »očetov« iz CK ZKS: represiji. Seveda ne v imenu državnih organov, pač pa na gverilski način. Nedavni »performans« z rdečo barvo, ki naj bi ponazarjala prelito kri, je bil neke vrsto opozorilo ministru za kulturo, naj ne drega v »posvečen prostor«, kjer domuje Mirovni inštitut in še cel kup raznih nevladnih organizacij (ne samo tistih, ki se bojda ukvarjajo s kulturno dejavnostjo). Torej, državni organi so tu dobri samo toliko, v kolikor zastonj ponujajo prostore, plačujejo stroške in nakazujejo tem organizacijam sredstva, preko katerih se menda ustvarjajo »nova delovna mesta« – saj veste, alternativna kultura ni stvar amaterizma, ampak profesionalizma. To pač ni vaško gledališče, kjer bi se ljubiteljsko srečevali pripadniki različnih generacij, od dijakov, študentov, zaposlenih pa vse do upokojencev. Pač pa je to – nič drugega kot tempelj. Ki je podobno nedotakljiv kot džamija.
Osebno nimam nič proti temu, če ministrstvo za kulturo nakazuje sredstva neki organizaciji, če ima res kaj pokazati in če njeni produkti ustrezajo temu, kar ponavadi imenujemo »javni interes« ali pa »nacionalna dediščina«. A v primeru napovedane izselitve sploh ne gre za kulturo. Gre za privilegije. In seveda za drezanje »neposvečenih« (beri: razrednih sovražnikov) v »posvečen prostor« kulturne revolucije. Tudi zato se dogajajo takšne grožnje. Tudi na ministrstvu za kulturo se namreč niso še dobro zavedli, s kom imajo opravka. Opravka imajo z – okupatorjem.
