Spoštovani dr. Rajko Pirnat, minister v osamosvojitveni vladi. Pred letom 1990 se nisva poznala. Kot poslanec DEMOS-a sem bil navdušen nad vašo reakcijo, ko ste prekinili delegata tovariša Milana Aksentijevića, polkovnika in predstavnika JLA v Zboru združenega dela, ki je v slovenski skupščini pričel nagovor v tujem jeziku.
Kasneje z vami nisem imel stikov vse do časa, ko sem v vladi Janeza Janše na ministrstvu za zdravje opravljal funkcijo direktorja direktorata za zdravstveno varstvo. Srečevala sva se med pripravami pravilnika o helikopterskem reševanju, ko smo zdravstvu, za prevoze težko bolnih in poškodovanih, želeli zagotoviti posebej za to opremljene helikopterje. Do tedaj so to, sicer z dobro voljo in po najboljših močeh, opravljale vojaške ali policijske posadke helikopterjev s posebej izurjenimi zdravniškimi ekipami. To se žal, še vedno dogaja.
Problem je bil tedaj in je še danes v tem, da vojaški oziroma policijski helikopterji ne ustrezajo namenu reševalnega vozila, to je prevoza težko bolnih in poškodovanih, kar je še posebej pomembno v pogojih turbulence, ko je delo zdravstvene ekipe izjemno oteženo. Ta v takih primerih težko skrbi zase, kaj šele za bolnike. Torej zdravstvo ni imelo in še vedno nima svojega “reševalnega vozila” v zraku. To ni dobro in niti najmanj v skladu z EU standardi. V Evropi se to dela s posebej opremljenimi, izključno reševanju ljudi, namenjenimi helikopterji. Z vami sem sodeloval dobro, če se spominjate, pri pripravi posebnega pravilnika o reševanju z helikopterjem. Stvar je žal padla v vodo, ko smo želeli stvari reševati na enak način kot je to v Nemčiji. Tedaj sta nas notranji in obrambni minister, zaradi interesa obrambnega in notranjega ministrstva, ustavila. V ospredju ni bil interes bolnikov, poškodovancev , ampak interes vojske in policije in sicer zaradi zaslužka in možnosti zagotavljanja zadostnega števila ur preletenih z helikopterjem. Zadeva še danes ni urejena in reševalne medicinske posadke delajo v bistveno težjih pogojih, kot bi to bilo možno delati z helikopterji, posebej namenjenimi za reševanje.
Kasneje sva se srečavala tu in tam na kakšni proslavi.
Izgubljene moralne norme
Ponovno sva se srečala, ne neposredno temveč preko vašega dela, ko sem svoji pomočnici za pravne zadeve na Onkološkega inštituta v Ljubljani (v letu 2015), ki si je protizakonito izplačevala nadure, očital nepravilnosti. Spoštovani gospod profesor, kot moja pomočnica bi seveda morala poznati Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki je izrecno prepovedovala izplačilo nadur direktorjem in njihovim pomočnikom. Verjetno ste tedaj na njeno željo napisali “spis” v katerem ste menili, da mora biti vse delo plačano. To seveda ne drži. V tistem času funkcionarji in državni uradniki na višjih položajih, na osnovi navedene uredbe, niso imeli pravice do plačila nadurnega dela. Uredba je bila napisana z razlogom, da ne bi prihajalo do izkoriščanja in “ustvarjanja” nadur pri državnih uradnikih! Mimogrede kot direktor dveh bolnišnic in direktor direktorata na ministrstvu za zdravje, sem bil skoraj stalno v službi od 7. do najmanj 17. ure, velikokrat tudi dlje in nikoli nisem prejel plačane niti ene nadure. Vi ste to uredbo s svojim mnenjem obšli, kar pa seveda direktorici ni pomagalo in nezakonito pridobljeni denar je morala vrniti. Vaše pisanje je bilo brez vrednosti. Mimogrede: zanimivo bi bilo vedeti iz katerega računa (njenega ali računa onkološkega inštituta) je bilo plačano vaše delo.
Sporni napisi “smrt janšizmu (foto: STA)
In sedaj sam ne morem verjeti svojim ušesom in očem. Prisluhnil sem vašemu mnenju v Odmevih 2. julija 2020 o pismu predsednika vlade Republike Slovenije generalnemu državnemu tožilcu. Ob izjavah voditeljice Odmevov, ki je ne bom niti omenjal, o udaru vladajoče politike na policijo in tožilstvo, ter da postajajo pritiski vse bolj ekstremni, ste bili povsem neverodostojni, še posebej z izjavo, citiram: “ta vlada je prepričana, da ima prav, to je notranje prepričanje diktatorja.” Zaključili ste z rekom Konfucija, da je vlada zato, da zmanjšuje konflikte.
Janez Remškar
