10.4 C
Ljubljana
sobota, 15 maja, 2021

[Odlomki iz alternativne zgodovine] Kot da bi bilo

Avtor: Dr. Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister 

8. aprila 1990 so Slovenci prvič po drugi svetovni vojni doživeli volitve, na katerih je bilo mogoče izbirati med več kandidati. Za položaj predsednika so se v prvem krogu potegovali štirje kandidati: Marko Demšar, Jože Pučnik, Milan Kučan in Ivan Kramberger. Največ glasov je dobil Jože Pučnik (44,4%), drugi najboljši pa je bil Milan Kučan (26,6%). V drugem krogu 22. aprila je zmagal prvouvrščeni iz prvega kroga. Za Jožeta Pučnika je glasovalo 58,59% volivcev, Milan Kučan pa je dobil 41,41 % glasov. V Sloveniji, predvsem v večjih mestih je zato, ker je tudi na parlamentarnih volitvah zmagala koalicija novih demokratičnih strank, zavladalo veliko veselje. V noči od 22. na 23. april je bilo v Ljubljani pravo rajanje. Meščani so se gnetli po starem delu mesta, se objemali in poljubljali; za penino, ki so jo na vsakem vogalu ponujali gostilničarji, ni bilo treba nič plačati. Veseli ljudje so si klicali besede kot končno, svoboda in neodvisnost. Kjer so imeli prižgan televizor, so slišali predsednikov stavek: Jugoslavije ni več! Zdaj gre za Slovenijo!

V naslednjih tednih in mesecih je vlada, ki jo je vodil Lojze Peterle, nehala pošiljati denar v Beograd, iz jugoslovanske vojske je odpoklicala slovenske nabornike; podržavila premoženje nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, kot sta bili zveza komunistov in socialistična zveza delovnega ljudstva; privatizirala je družbeno oz. državno lastnino, da jo je razdelila med ljudi, in nekdanjim lastnikom vrnila med socializmom po krivici odvzeto premoženje. Zakon ministra Jazbinška je določil, da lahko državljani družbena stanovanja, v katerih stanujejo, odkupijo za desetino cene; obrambni minister Janša je ustanovil slovensko vojsko; notranji minister Bavčar je obljubil, da bo policija drugačna od nekdanje ljudske milice; finančni minister je pomahal s šopom novih slovenskih bankovcev, zunanji minister je na televiziji pokazal maketo slovenskega potnega lista. Predsednik parlamenta France Bučar je razglasil konec državljanske vojne in novo ustavo, s katero je Slovenija bolj ali manj neopazno odšla iz Jugoslavije. Komunistom se je polje delovanja močno skrčilo, ker je večino tako imenovanega levega političnega prostora prevzela Pučnikova socialnodemokratska stranka, ki je spodbujala zakonitost in pravičnost. Komunisti so se bali lustracije, to se pravi razkrivanja nasilja, krivic in privilegijev starega režima, vendar jih je Pučnik pomiril z zakonom o spravi in obžalovanju. Všeč jim je bil stavek, ki ga je večkrat ponavljal: slavci naj pojejo, kakor jim je Bog grlo ustvaril, trdoglave kaline bomo pa že naučili! V dveh mandatih, ko je Slovenijo vodila koalicija socialnih, krščanskih in liberalnih demokratov (imenovana Demos), je Nova Gorica postala srednjeevropski Las Vegas, Bled pa sedež novega srednjeevropskega združenja B5. Zgradili so nov predor pod Karavankami, drugi tir do Kopra, Katedralo svobode po Plečnikovih načrtih; štiri univerze (vključno z novo zasebno univerzo) pa so ustanovile in postavile novo vseslovensko univerzitetno knjižnico na parkirnem prostoru nasproti NUK-a. Predsednik Pučnik je imel ob koncu svojega drugega mandata – ob odprtju Muzeja slovenske osamosvojitve – znamenit govor, ki se ga je prijelo ime Govor iz srca.

Leta 1992 je Robert Harris objavil roman Veliki rajh 1964 (Fatherland), ki se dogaja leta 1964 v Nemčiji. Hitlerjeva država je zmagala v drugi svetovni vojni, sklenila mirovni sporazum z Veliko Britanijo, vladajo ji nacisti. Bivši britanski kralj George VI., princesa Elizabeta in Winston Churchill so pobegnili v Kanado, Edward VIII. (ki je – v realnem življenju – zaradi zveze z Wallis Simpson abdiciral leta 1936) postane cesar britanskega cesarstva, Hitler praznuje 75. rojstni dan. V romanu nastopajo resnične zgodovinske osebnosti, katerih življenjepisi se vse do leta 1942 ujemajo z zgodovinskimi dejstvi, potem pa zaidejo v literaturo oz. v t.i. alternativno zgodovino. Harrisova zgodba temelji na predpostavki, da je v drugi svetovni vojni zmagal Hitler.

20. januarja 2021 je Državni zbor glasoval o konstruktivni nezaupnici, ki so jo proti vladi Janeza Janše vložili Karl Erjavec, Brane Golubović in še enainštirideset poslancev. Zaradi domnevne okužbe nekaterih poslancev s covidom 19 je sprva nastal zaplet, saj mora biti glasovanje o nezaupnici tajno, tajno glasovanje pa predpostavlja fizično navzočnost. Navsezadnje so, da se ne bi nalezli od okužene deseterice, osemdesetim neokuženim poslancem priskrbeli skafandre, kot jih imajo v bolnišnicah, kjer zdravijo bolnike s covidom 19. Nekateri poslanci so pozneje pripovedovali, da so v skafandrih skoraj omedleli in da niso vedeli, kaj delajo. V vsakem primeru je bil Državni zbor videti kot vesoljska postaja, kjer se pripravljajo za izstrelitev medcelinske rakete. Naj bo tako ali drugače, rezultat glasovanja je bil 46: 43 v korist Karla Erjavca. Poslanci so odložili zaščitne obleke in se lotili sestavljanja vlade. Erjavca ni preveč prizadel tvit Donalda Trumpa, ki ga je razglasil za najslabšega predsednika slovenske vlade v zgodovini, se je pa (Erjavec) zamislil nad čestitkama ruskega predsednika Putina in madžarskega kolega Viktorja Orbana. V času zapletov s slovensko konstruktivno nezaupnico je prišlo do preobrata v Ameriki: vrhovno sodišče je v sodbi, ki je imela čez 500 strani, izrazil dvom o pravilnosti predsedniških volitev. Podobno kot v Venezueli so tudi Združene države nenadoma imele dva predsednika, pri čemer je Trumpu uspelo zadržati vzhodno krilo, Joe Biden pa se je utaboril v zahodnem krilu Bele hiše. V Kongresu se je začela debata o samoodločbi in odcepitvi južnega dela od severnega dela Amerike, v vseh večjih mestih pa so se začeli oboroženi spopadi. Dobro poučeni opazovalci poročajo, da je poskusil v slovenski zaplet poseči mojster kompromisov Borut Pahor: predlagal je, naj bosta predsednika vlade oba, Janša in Erjavec, pri čemer lahko prvi v primeru, da bi ga drugi pregnal iz Gregorčičeve 25, uporablja prostore na Erjavčevi ulici.

Karl Erjavec (foto: STA)

Nekaj dni po glasovanju v parlamentu je izbruhnil velik škandal. Marjan Šarec, ki je znan po virtuoznem posnemanju pokojnega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, je poklical Erjavca na telefonsko številko, ki jo je dobro poznal, saj je bil nekoč sam predsednik vlade. Ko se je Erjavec oglasil, je Šarec-Tuđman rekel, da mu mora čestitati za vse, kar je dobrega naredil za Hrvaško, to pa je rekel s tako prepričljivim glasom in naglasom, da je Erjavec mislil, da govori z onostranstvom. Ker je hotel biti (glede na to, da je bil šest let zunanji minister) diplomatski, je tudi on začel govoriti hrvaško: Jako cjenim tvoju podršku, je rekel, -Bio bi jako zadovoljan, ako u drugom ili trećem mjesecu dođeš na Otočec jednu kranjsku klobasu da pojedemo. U ovom trenutku ne mogu, jer, kao što znaš, imam puno posla sa Janšom. Tuđman mu je čestital za obvladovanje hrvaščine, nato je rekel: -Karle moj dragi, čujem, da majstorski govoriš još tri jezika, srpski, crnogorski i bosanski. U svakom slučaju ću vrlo rado doći na Otočec, da probam slovensku imitaciju izvorno naše kranjske klobase, onda ćemu popiti i čašu čuvenog hrvatskog terana, koji ću donjeti sa sobom.

Vir: nova24TV.si

Zadnje novice

Sorodne vsebine