9.4 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Ne podcenjujmo opic!

Pred kakšnim mesecem dni sem na internetu slučajno našel članek, ki demantira sicer dokaj razširjeni urbani mit o nekdanjem sovjetskem voditelju Nikiti Sergejeviču Hruščovu, ki naj bi na neki razgreti seji Generalne skupščine Združenih narodov popenil in zaradi tega vzel v roke čevelj in z njim tolkel po mizi. Kot trdi članek – avtor se žal ni podpisal – naj bi si Hruščov sicer res sezul čevelj, ker naj bi ga nekdo malo pred tem precej nerodno pohodil, a po mizi naj bi tolkel samo z roko, ko je poslušal kritiko s strani filipinskega politika, ki je napadal sovjetski imperializem.

 

Ne glede na to, ali je tedanji prvak »domovine socializma« za svoj protest res uporabil čevelj ali ne – v slovenskem filmu Predsednik, ki je v parodiji upodobil prvo etapo slovenske tranzicije, so poslanci v zgradbi Smelta najprej udarjali s čevlji po mizi, nato pa so ti čevlji poleteli kar proti govorniku, predsedniku vladi Mercini – je nekaj res: kadarkoli je nekdo komunističnim voditeljem stopil na žulj, so se odzivali skrajno užaljeno, tudi na zelo nekonvencionalen način, ki je spominjal bolj na živalski vrt kot na kakšen politični forum. A žal takšni primeri tudi nasploh v parlamentarnih dvoranah niso bili redki. Tudi kakšen pretep se je zgodil tu in tam. No, to se je dogajalo v demokratičnih državah, kjer se političnim predstavnikom načeloma priznava pravica tudi do tega, da se obnašajo kot opice. V totalitarnih državah se nestrinjanja pač rešujejo na drugačen – in to veliko bolj brutalen način.

Nasploh je ritmično udarjanje po mizi ali topotanje po tleh eden od načinov protesta denimo po osnovnih šolah. Seveda, če se je nek razred v svojem protestu poenotil, ko je bilo potrebno kateremu od učiteljev zaradi kakšne neposrečene odločitve »pokazati zobe«. A velja spomniti, da je imelo lahko topotanje – da, nalašč sem uporabil to besedo – lahko precej politično konotacijo, na kar namiguje tudi znamenit citat predsednika CK ZKS Milana Kučana na sestanku s predstavniki SDV ter republiškim sekretarjem za notranje zadeve Tomažem Ertlom v Tacnu aprila 1988. Kučan je tedaj komentiral nekatere članke v Novi reviji ter Mladini ter rekel naslednje: »To je nasilje, je fašistoidna manira, ki kaže, da mi politične kulture nimamo, in če to fašistoidno namero, ki se kaže skozi omenjeno pisanje in skozi topotanje na javnih tribunah v Cankarjevem centru, ne bomo obrzdali, se lahko zgodi, kar se je zgodilo v Nemčiji leta 1931.«

Ne vem, ali bi zadnji partijski šef na isti način označil tudi zadnjo »šolarsko« akcijo, ki so jo v prostorih državnega zbora izvajali poslanci Levice ter SD, ki so nato obstruirali sejo samo zato, ker jo je vodil Jože Tanko iz SDS. Obstrukcije sicer niso nek redek pojav v slovenskem parlamentarizmu, a vse bolj se poraja občutek, da gre tu predvsem za boj proti razrednemu sovražniku in ne zato, ker bi Tanko nepravilno vodil sejo. Topotanje, ki je na zelo nevljuden način prekinilo nastop poslanke NSi, je hram demokracije hitro spremenilo v »planet opic«. Kar pravzaprav ni nič nenavadnega, saj je podobnih, sicer verbalnih incidentov, pri katerih prednjači zlasti najbolj znani »čegevarist« v parlamentarnih klopeh, vedno več.

Nad opičjim obnašanjem levičarskih poslancev se sicer lahko razumljivo zgražamo. A ga ne smemo podcenjevati, češ s tem si bodo še bolj zapravili javnomnenjsko podporo. Vendar temu ni tako – pred štirimi leti si verjetno takšnega incidenta ne bi upali privoščiti, sedaj pa si ga lahko. Tudi na račun vse bolj razgretih glav v državi, ki zaradi radikalizacije ukrepov proti epidemiji izgubljajo zdrav razum. In v takih okoliščinah marsikdo, ki bi se sicer zgražal nad povsem osnovnošolskim obnašanjem poslancev, sedaj ploska. Ko je pred nekaj dnevi Miha Kordiš izrekel tisto o zdravnikih kot »mazačih«, so mu aplavdirali celo nekateri zaposleni v zdravstvu. In tudi številni drugi, ki verjamejo, da bi bil problem zdravstva takoj rešen, če bi ukinili vse zasebnike, tudi tiste s koncesijo. Češ, če gremo po poteh Venezuele, bo problem pomanjkanja zdravnikov hitro rešen.

Večkrat sem že pisal o tem, da je največja težava pomladne opcije predvsem šibka samozavest, ki se kompenzira s pretirano zaverovanostjo v lastne predstave o tem, kako denimo kolesarski protesti klavrno propadajo (ob tem pa očitno nihče ne opazi, kako politkomisarji sedaj plenijo med gostinci in jih prepričujejo, da jih vlada nateguje z ukrepi samo zato, da bi oni propadli). Po drugi strani pa proti kolesarskim protestnikom nihče ne upa uporabiti bolj odločnih ukrepov, čeprav je zdaj tudi v Ljubljani prepovedano javno zbiranje. Kako nesmotrno je popuščanje levičarskim radikalcem, dokazuje tudi dejstvo, da je Slovenska škofovska konferenca zaradi »pritiska javnosti« takoj privolila v prepoved verskih obredov na območju »rdečih« regij. A tudi po tem sprejetem ukrepu se »pritisk javnosti« nemoteno nadaljuje. No, tisti v ozadju pa se sladko smejijo.

»Opičja« akcija poslancev je samo ena od točk obračanja krivulje psihoze navzgor – zanjo velja podobno kot krivulja števila okužb. Akcija je bila dobro premišljena in je perfiden del psihološke manipulacije za ustvarjanje razmer za ulično revolucijo proti domnevno skorumpirani ter od ljudi odtujeni vladi. Če smo namreč omenjali Kučana, ne pozabimo, da je bil slednji v CK nekdaj zadolžen tudi za psihološko-propagandno dejavnost. In najslabše je, da bi pod vtisom nekih lastnih »mokrih sanj« podcenjevali perfidno igro političnega podzemlja, ko gre za preskok v naslednjo fazo utrjevanja oblasti.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine