14.7 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Napadalni “svobodoljubi” ali kulturni boj 2020

Proti koncu 19. stoletja so se – predvsem v Nemčiji, nekoliko pozneje pa v Avstriji in tudi na Kranjskem – razvneli politični spori, ki jih zgodovinarji imenujejo kulturni boj (Kulturkampf). Temeljni vzrok ideoloških in fizičnih obračunov je bilo novo razmerje med Cerkvijo in državo. Z ustanovitvijo nemškega cesarstva se je ustrezno zmanjšal vpliv Cerkve, uveljavila pa se je nova liberalna politika, ki je ustrezala novim družbenim in gospodarskim razmeram. Nekoliko pozneje kot v Nemčiji se je spor razplamtel v Avstriji, na Slovenskem pa se je pojavil v obliki strogega cerkvenega nadzorstva oz. spodkopavanja svobodomiselne in svobodoljubne književnosti, kot so jo predstavljali Simon Gregorčič, Josip Jurčič, Janko Kersnik, Fran Levstik ali Ivan Tavčar. Leta 1888 je škof Anton Mahnič za podporo konservativni kulturni ureditvi ustanovil revijo Rimski katolik. Leta 1891 se mu je s satiričnim romanom 4000 maščeval Ivan Tavčar. Pozneje, recimo med drugo svetovno vojno, se je kulturni boj na Slovenskem precej razširil in zaostril. Partizansko oziroma komunistično kulturno politiko je nekoč definiral Boris Kidrič: “Slavce bomo pustili peti, kaline bomo pa učili.”

 

Po končani drugi svetovni vojni, torej med hladno vojno v socialističnih državah, npr. v Sovjetski zvezi ali v Jugoslaviji liberalcev ni ustrahovala Cerkev, ampak Partija oz. Udba, ki se je izgovarjala, da mora varovati revolucionarno izročilo. Svojevrsten kulturni boj se je leta 1950 pojavil tudi v Združenih državah, kjer je čistke med intelektualci, češ da so komunisti, izvajal republikanski senator Joseph McCarthy. Na Kitajskem so partijski spor z reakcionarnimi intelektualci imenovali preprosto Kulturna revolucija (1966-1976), v njenem imenu pa so pobili okrog tri milijone ljudi. V Sloveniji smo “blago” kulturno revolucijo doživeli v sedemdesetih letih. Uvod v ponovno “stalinizacijo” je bilo pismo predsednika in izvršnega biroja predsedstva ZKJ 28. septembra 1972. Ogorčenje partijskega vrha so si nakopali profesorji Vladimir Arzenšek, France Bučar, Tine Hribar, Janez Jerovšek in Veljko Rus, glavni grešnik pa je bil zaradi intervjuja o pobitih domobrancih Edvard Kocbek. Izključitve in odstavitve so trajale vse do Titove smrti leta 1980.

V osemdesetih letih je prišlo pri igralcih na kulturno-političnem prizorišču do sprememb in zapletov. Partija se je še vedno čutila poklicana presojati in preganjati različne kulturne pojave, kot so bili Nova revija, Pisateljska ustava, Mladina ali Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča (1988). Toda ti slovenski pojavi so se dogajali na ozadju velikih mednarodnih premikov (poljsko gibanje Solidarnost, padec Berlinskega zidu, Pariška listina, polom socializma…). “Kulturni boj” je postal bistveno bolj izenačen. Na prvi pogled je z ustanovitvijo novih strank, z volitvami in plebiscitom prišlo do zamenjave vlog. Toda tako je bilo samo na prvi pogled, saj so imeli tradicionalni igralci (pravoverni in v demokrate, celo v liberalce spreobrnjeni komunisti) obilne rezerve in politične izkušnje, ki jih oporečniki niso imeli. Tradicionalni igralci so – po eni strani razumljivo – obtoževali novo (Demosovo) oblast, da jih ne upošteva, po drugi strani pa je bil njihov položaj precej trden in obstojen. Po samoukinitvi Demosa so se na politično prizorišče vrnile stare “korifeje”, ki so si spretno uredile finančno, medijsko in propagandno zaledje. Razlogov za takšne razmere je več. Demos si zaradi konfrontacije z Beogradom ni mogel privoščiti še domače “vojne”, po drugi strani so mnoge vodilne strukture (v bankah, v večjih podjetjih, v pravosodju, šolstvu, v medijih…) ostale tako rekoč nedotaknjene. Sredi osamosvojitvenega meteža in vrveža ni bilo veliko časa za personalne zamenjave. Poleg vsega so si člani omenjenih kolektivov pridobili pooblastila, s katerimi so sistematično privatizirali nekdanje družbeno oz. državno premoženje. To se je kot izredno koristno izkazalo pri nekdanjih režimskih medijih. Nekdanji direktorji in uredniki so nadaljevali svoje poslanstvo kot privatni lastniki.

Kulturni bojevniki za več socializma

Danes kulturni boj ni tako izenačen, kot je bil v začetku samostojne države. Najbolj napadalni in vztrajni kulturni bojevniki obžalujejo pomanjkanje politik in ukrepov, ki so bili nekoč značilni za socialistično Slovenijo. Po eni strani gre za skupine in organizacije, ki so povezane s t. i. levičarskimi strankami. V času, ko so te na oblasti – gre približno za štiri petine časa po osamosvojitvi – bolj ali manj diskretno navijajo za vlado in kritizirajo opozicijo. Predstavljajo nekakšen oddelek za agitacijo in propagando. Dejavnost tega oddelka se izredno razživi v tistih časih, ko po naključju, izjemoma pride do – oziroma ko “preti” možnost – konservativne (desnosredinske, liberalne…) vlade in ko njegovi botri začasno obtičijo v opoziciji. (Doslej t. i. levica še nikoli ni preživela v opoziciji več kot štiri leta.)

Matej Šurc (Foto: facebook)

V času t. i. desne koalicije, konec leta 2007, tik pred začetkom slovenskega predsedovanja Evropskemu svetu sta Blaž Zgaga in Matej Šurc pripravila Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske, ki jo je podpisalo 571 novinarjev. Teh peticij in deklaracij je bilo še več. Poleg novinarjev so se podnje podpisovali t. i. levi intelektualci, profesorji, zdravniki… Leta 2012 je prišlo do “mariborske vstaje”, ki je zrušila tamkajšnjega (desnega) župana Franca Kanglerja, in ki se je nadaljevala z ljubljansko in vseslovensko “vstajo”, katere cilji (če odštejemo splošne pritožbe zaradi neupoštevanja ambicij protestnikov) niso bili povsem jasni. Februarja letos, v času, ko so potekala “pogajanja o morebitnem oblikovanju koalicije pod vodstvom SD”, se je na javnost obrnilo 75 intelektualcev s pretežno levega političnega pola (s prvopodpisanim Rudijem Rizmanom). Svoje opozorilo so naslovili Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo. Rizmanova skupina nasprotuje dogovorom med Slovenijo in državami t. i. Višegrajske skupine, ki lahko Slovenijo “popeljejo v krog tistih držav članic Evropske unije, ki so danes na črnem seznamu kršiteljic temeljnih načel varovanja demokracije, pravne države, neodvisnosti medijev in človekovih pravic.” Letos poleti so na FDV – pod uredništvom Slavka Splichala – objavili zbirko besedil, ki zagovarjajo nedotakljivost RTV Slovenija z naslovom Razmisleki o prihodnosti javnih medijev. Proti vladi Janeza Janše je pred nekaj dnevi pred Državnim zborom protestirala skupina, ki jo je vodil zdravnik Dušan Keber; 28. oktobra pa se je pojavilo pismo, ki ga je podpisalo 22 urednikov slovenskih medijev: “V takšnih razmerah pritiski oblasti, s katerimi se nas večina sooča vsak teden, če že ne vsak dan, predstavljajo dodatno breme in otežujejo kakovostno novinarsko delo…”

Neliberalnost in avtoritarnost bi lahko pripisali levičarskim strankam in skupinam

Položaj je skrajno nenavaden. Naši levičarski, imenujmo jih kaviar protestniki, nastopajo zoper represijo, cenzuro, zoper avtoritarno, pogosto jo imenujejo tudi “neliberalno” in “fašistično” oblast. Problem teh nastopov je, da niso utemeljeni na dejstvih, ampak so medijske konstrukcije. V Sloveniji – razen v “medijskih konstruktih”, v različnih peticijah in deklaracijah, ki dajejo vtis, kot da so prepisane iz starih partijskih priročnikov, fašizma pač ni! Neliberalnost in avtoritarno oblast bi kajpada veliko bolj upravičeno pripisali t. i. levičarskim strankam in skupinam. Da bi bil položaj še bolj neobičajen, najbolj ognjeviti kulturni bojevniki neliberalnost podtikajo skupinam in posameznikom, ki so priznani in potrjeni svobodomisleci in svobodoljubi, ustanovitelji samostojne države, predstojniki in voditelji klasičnih liberalnih ustanov, avtorji splošno priznane liberalne ustave, sodniki ustavnega sodišča, akademski in univerzitetni individualisti. Naši kaviar protestniki napadajo politiko, ki je v Evropski uniji prevladujoča in jo zastopa Evropska ljudska stranka (ELS), ki temelji na konservativno-liberalnih, krščansko-demokratskih in desno-sredinskih vrednotah. ELS se istoveti z začetki evropskega povezovanja.

https://nova24tv.si/wp-

Grožnje pred ministrstvom za kulturo. (Foto: Nova24TV)

Ko sem pred tridesetimi leti sodeloval pri postavljanju demokratične slovenske države in ko sem o njeni upravičenosti prepričeval svoje inozemske sogovornike, sem seveda pomislil tudi na to, da bo v demokraciji treba prenašati vse mogoče kritike in napade. Spomnil sem se Voltairovega stavka: “Ne strinjam se s tem, kar ste povedali, vendar se bom – do smrti – bojeval za vašo pravico, da to poveste.” Tega, kar se dogaja danes, seveda nisem pričakoval.

dr. Dimitrij Rupel

Zadnje novice

Sorodne vsebine