V socialističnih časih so (t.i. leve, levičarske) oblasti močno skrbele za jezik, besede, članke in knjige. Javnosti je bilo dovoljeno brati ali poslušati le izbrana in brezhibna besedila. Da bi to dosegle, so imele oblasti v uredništvih in tiskarnah svoje pooblaščence, ki so zanje opravljali podobno nalogo kot nekoč dvorni pokuševalci jedi in pijač. Predmet pokušanja in preskušanja so bili dnevniki in celo literarni prispevki Edvarda Kocbeka, članki Jožeta Pučnika, celo telefonski pogovori Dušana Pirjevca in Vitomila Zupana, teksti Lojzeta Kovačiča… in seveda tisoči manj znanih in manj usodnih sestavkov in prispevkov. Pisec teh vrstic se je s cenzuro srečal v šestdesetih letih kot avtor škandaloznega uvodnika v študentovski Tribuni. Naslov besedila, ki je opisovalo slovenski “novi razred”, je bil “Očetje in sinovi”.
V Delovi tiskarni so že natisnili okrog tisoč izvodov, kar je prišel ukaz, da zadeva ne more biti natisnjena, stroji so se ustavili, potiskani papir – razen izvoda, ki sem ga vzel za spomin – so odpeljali na uničenje. Podobne zgodbe lahko povedo uredniki in avtorji Revije 57, Perspektiv, Mladine in, recimo, Nove revije. Toda te zgodbe se niso končale v tiskarnah in v uredništvih. Pisca teh vrstic je Udba “spremljala” celih 16 let (1974-1990), kar pomeni, da so poslušali moje telefonske pogovore, brali moja pisma, nadzirali moje družabne in intimne stike itn. Kocbeka so upokojili, Jožeta Pučnika pa so zaradi (celo neobjavljenih) člankov leta 1958 obsodili na devet let zapora. Navsezadnje so tik pred vojno z Jugoslavijo zaradi člankov in zapisnikov obsodili in zaprli Janeza Janšo. Vendar so bili to socialistični časi, po katerih se toži tistim, ki so nekoč uživali njihove pridobitve, ali pa so preprosto nevedni in ne posebno bistri.
Leta 1990 so imeli komunisti zgodovinsko priložnost, da v imenu spodobnosti in vsaj z drobno kretnjo pravičnosti pokažejo obžalovanje svojih hudodelstev ter diskretno zapustijo politično prizorišče. Vendar so – kot je v neki drugi zvezi rekel francoski predsednik Jacques Chirac – zamudili priložnost, da umolknejo. Z vsem orožjem in denarjem, ki so ga očitno hranili za takšne namene, so Jožetu Pučniku onemogočili, da bi postal slovenski Havel ali Wałęsa. Predstavljajmo si ogorčenje Poljakov, ko bi leta 1990 namesto Wałęse predsednik Poljske postal Jaruzelski; predstavljajmo si ogorčenje Čehov in Slovakov, ko bi namesto Havla predsednik postal Husak; predstavljajmo si osuplost Nemcev, ko bi kancler združene Nemčije namesto Kohla postal Honecker; predstavljajmo si razočaranje Madžarov, ko se socialistični predsednik vlade Nemeth ne bi umaknil predsedniku Demokratičnega foruma Antallu. Slovenski levičarji, ki prezirajo aktualno politiko Češke, Madžarske in Poljske, po vsem videzu obžalujejo, da se v teh državah ni zgodilo nekaj podobnega kot v Sloveniji. Oziroma: ogorčeni so, da so v teh državah ravnali drugače kot v Sloveniji in jih pustili same na napačni strani zgodovine.
Kljub parlamentarni in vladni zmagi Demosa se je sistem, ki smo ga poznali pred letom 1990, v marsikaterem pogledu nadaljeval po letu 1990. Mnogi smo bili naivni, prezaposleni z obrambnimi in diplomatskimi posli, da smo prezrli (celo prezirali) vprašanja, ki so bila povezana z enakopravnostjo, političnim ravnovesjem, verodostojnostjo itn. Po drugi strani smo imeli srečo, da se je na sceni znašel Janez Drnovšek, ki je nasprotoval socialistični kontinuiteti, čeprav pri tem ni bil povsem uspešen.
Toda od tistega časa je minilo 30 let. Da bi si ustvaril kolikor toliko zanesljivo podobo tega obdobja, sem polistal po Koledarju vseh dogodkov, ki je pripravljen za Enciklopedijo osamosvojitve oz. za zbornik Slovenska država, ki naj bi izšel konec leta 2020. Najprej sem postal pozoren na tri zvezke revije Dignitas:
- na (tematsko) številko 13-14 (junij 2002), ki vsebuje skoraj 400 strani analiz in izpovedi s skupnim naslovom Medijska konstrukcija slovenske realnosti;
- na številko 25 (avgust/september 2005), ki je posvečena medijski svobodi in demokraciji, in
- na (tematsko) številko 33-36 (2007) z naslovom Medijska in človekova (ne)svoboda, katere obseg je 425 strani.
Dignitas se ukvarja z nekaterimi najbolj razvpitimi primeri cenzure, napadov in diskvalifikacij na račun t.i. desno-sredinske publicistike in sploh desno-sredinske politike, kapitalizma, Zahoda, Amerike, Nata… Prvi zvezek ponuja uničujočo podobo medijskih razmer v prvem desetletju slovenske države. Drugi zvezek podobno ugotavlja za čas po odhodu Janeza Drnovška, torej za čas vladavine Antona Ropa, tretji zvezek pa se ukvarja s škandaloznim novinarskim gibanjem, ki je v imenu obrambe novinarske svobode in pod imenom Peticija 571 oblatilo Janševo vlado v trenutku, ko se je pripravljala na predsedovanje Evropskemu svetu. Peticija ponareja, še več, na glavo postavlja slovenske razmere leta 2007: cenzuro in omejevanje svobode očita preganjalcu cenzure in zagovorniku svobode.
Tem pregledom, ki obravnavajo napadalno medijsko dogajanje od osamosvojitve do vključitve Slovenije v evro in v schengenski sistem oz. do predvečera slovenskega predsedovanja (1991-2007), se po Koledarju vseh dogodkov pridružujejo dogodki od leta 2012 (t.i. mariborska vstaja) do letos (skupina 75 vznemirjenih levičarskih akademikov pod vodstvom Rudija Rizmana). Kaj lahko sklenemo na podlagi obsežnega gradiva? Da se v slovenskem medijskem prostoru in seveda v slovenski politiki ni veliko spremenilo. Vsa leta isti napadi zoper Demos in osamosvojitev, zoper Zahod in Nato, zoper Bruselj in Washington, zoper Češko, Madžarsko in Poljsko; zoper zasebno pobudo, navsezadnje zoper stranke in zagovornike t.i. desne sredine. Napadalci se predstavljajo kot imaginarne žrtve politike, ki je večino (80%) časa, odkar je Slovenija samostojna država, preživela v opoziciji.
Problem zadnjih treh desetletij slovenske zgodovine pravzaprav niso mediji, ampak napačni odgovori na prava in celo na napačna vprašanja. Prava vprašanja in pritrdilni odgovori so povezani z upoštevanjem in izkoriščanjem položaja Slovenije kot srednjeevropske in sredozemske države, in z uresničevanjem plebiscitarnih odločitev leta 1990 (samostojnost) in 2003 (EU in Nato).
Na vprašanje, kdaj se je Slovencem ponudila prava priložnost, da se osvobodijo zgodovinske drugorazrednosti in malodušja, je mogoče odgovoriti le: ob koncu hladne vojne, z razpadom Jugoslavije in Sovjetske zveze, tj. s koncem socializma!
Nemogoče in anahronistično bi se bilo spraševati, ali je mogoče, koristno ali celo nujno v Sloveniji ohranjati socializem in neuvrščeno politiko? Enako velja za varovanje državne ekonomije in nedotakljivost javnega šolstva. Vzdrževanje štirih temeljev slovenske državnosti (Srednja Evropa, Sredozemlje, plebiscit 1990 in referendum 2003) je mogoče z angažiranjem vseh razpoložljivih ustvarjalnih/strokovnih človeških virov, torej z rednimi menjavami na vrhovih oblasti, in z doslednim upoštevanjem meritokracije, to je izbiranja, napredovanja in nagrajevanja ljudi po merljivih dosežkih. Poslanstvo medijev ni navijanje za eno ali drugo politično opcijo, ampak upoštevanje enakopravnosti vseh, vsaj dveh glavnih političnih blokov. To je lahko bistven prispevek k vzdrževanju političnega ravnotežja in – kar je še pomembnejše – k trdnosti in zanesljivosti politične sredine. Notranja stabilnost države je odvisna od sredine oz. t.i. srednjega razreda. Z drugimi besedami: ni mogoče nadaljevati s krpanjem in omahovanjem, z nesmiselnimi, kontrafaktičnimi in anahronističnimi dilemami, ki so bile značilne za socialistične čase, pojavljale pa so se tudi zadnja tri desetletja in še posebej zadnjih deset let. Po koncu hladne vojne bo treba čim prej končati tudi drugo svetovno vojno in opustiti procesije po poteh socialistične revolucije. Počasi bo dovolj zanikanja, da so bile slepe ulice in da je šlo za ideološko navlako. Počasi bo treba z vsem tem končati. Psihološki izraz za to je closure. Zapreti vrata za sabo.
dr. Dimitrij Rupel
