Luigi Padovese. Ime in priimek verjetno sama po sebi ne povesta ničesar. Toda če boste ime in priimek vtipkali v iskalnik google, boste verjetno dobili ven novico o umoru katoliškega škofa v Turčiji. Od tega dogodka bo letos minilo deset let.
Namreč, pred slabimi desetimi leti, natančneje 3. junija 2010 je svet obšla novica o grozljivem umoru apostolskega vikarja Anatolije v Turčiji msgr. Luigija Padoveseja. Umoril ga je njegov 26-letni šofer, ki naj bi se pred tem že zdravil zaradi »psihičnih težav«, zaradi česar je turška policija takoj izključila kakršnekoli politične motive za umor. »Njegov šofer, 26-letni Murat Altun ga je na več mestih prebodel z nožem in ga nazadnje skoraj obglavil, kar naj bi bila “obredna žrtev zoper zlo”. Agencije poročajo, da se je morilec po svojem dejanju povzpel na streho in kričal: “Ubil sem velikega satana! Alah je velik!” Menda je v ozadju tega umora neka tajna organizacija, katere cilj je iztrebiti vse kristjane v državi,« so o umorjenem škofu zapisali v reviji Ognjišče.
Za njegovo ime sem sicer prvič slišal v tretjem letniku študija teologije, to je jeseni 2001, ko sem tudi kupil slovenski prevod njegove strokovne knjige o patrologiji (izšla je pri založbi Brat Frančišek). Pater LuigiPadovese, sicer član kapucinskega reda in znani teološki profesor v Italiji, je bil namreč za škofa imenovan novembra 2004, ko ga je Sveti sedež, takrat še pod vodstvom papeža Janeza Pavla II., imenoval za naslovnega škofa Monteverdeja in apostolskega vikarja v turški Anatoliji, kjer so kristjani le drobna in skrita verska manjšina. Škofovsko posvečenje je prejel po rokah sedaj že pokojnega nadškofa Edmonda Farhata, tedanjega apostolskega nuncija v Turčiji in pred tem nuncija v Sloveniji. Kot je sicer znano, ima Turčija okoli 70 milijonov prebivalcev, od tega je 99% je muslimanov, kristjanov je 0,6%, katoličanov pa je skupaj okoli 30.000. Vikariat Anatolija ima 4.450 katoličanov, sedem župnij, tri škofijske duhovnike, 14 redovnikov in 12 redovnic, je še zapisano v Ognjišču. »Kaj more narediti škof v Turčiji? Osebno sem začutil nekaj pomembnih področij dela. Na prvem mestu je prizadevanje za zaščito pravic katoliških občestev. Rodovitno področje je po moje dialog s turškim kulturnim svetom, drugo pomembno področje je dialog s pravoslavnimi. V prvih mesecih svojega bivanja v Turčiji sem odkril še neko drugo področje: namreč tiste družine, ki so v prejšnjem stoletju prestopile v islam, ne iz prepričanja, temveč zato, da so ubežali preganjanju in zapostavljanju. Mnogi taki, katerih stari starši so bili kristjani, so postali katehumeni in so bili krščeni,« je povedal škof Luigi Padovesi na predavanju v Padovi 12. februarja 2007. Na vprašanje, kaj je glavna naloga njegovega poslanstva, je škof odgovoril: »Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere in želja skupno graditi prihodnost Turčije.« O sebi je dejal, da je »človek, ki je zaljubljen v Turčijo«. (vir: Ognjišče)
Zagotovo bi lahko rekli, da je bil škof Padovese svetniška osebnost, človek dialoga in resnice, po rodu Italijan, ki pa je gojil veliko ljubezen do Turčije, zlasti do tamkajšnjih krščanskih skupnosti, ki so tam nastale že v času Pavlovih apostolskih potovanj. Kljub temu – ali morda prav zaradi tega – je svoje pričevanje za Kristusa kronal z mučeništvom. Kot trdijo priče, mu je morilec skoraj odrezal glavo in se pri tem drl »Allahu akbar«, kar pomeni, da je šlo za umor s strani islamista. Morilec je kasneje sam priznal, da je škofa umoril glede na razodetje, po katerem je njegova žrtev dejansko demon (to, kar v krščanstvu pomeni antikrist), ob sojenju pa je recitiral muslimansko molitev, ki jo sicer s minareta džamij razglaša tamkajšnji glasnik (mujezin). Leta 2013, skoraj tri leta po umoru, je bil Murat Altun obsojen na 15 let zapora, a kot kaže, je dobil možnost predčasnega izpusta. Ni pa znano, ali je bil morilec član katere od zloglasnih organizacij, denimo Sivih volkov, ki veljajo za turško nacionalistično organizacijo, ki je večkrat izvajala napade na kristjane, o čemer bi lahko veliko povedal pater Martin Kmetec. Iz vrst Sivih volkov izhaja tudi Ali Agça, izvajalec neuspelega atentata na sv. Janeza Pavla II.
Umor škofa Padoveseja je takrat močno pretresel katoliško Cerkev po vsem svetu, tudi papeža Benedikta XVI., ki je imel prav v juniju 2010 načrtovano srečanje s škofom Padovesejem na Cipru, a ga žal ni dočakal. Kölnski nadškof kardinal Joachim Meisner je takrat dejal, da v Padoveseju vidi ‘mučenca za evangelij, ki ga krščanstvo ne sme pozabiti’. A zdi se, da tovrstni mučenci v zadnjem času tonejo v zaroto pozabe. Ko sem namreč iskal podatke, ali je morda Luigi Padovese v postopku razglasitve za svetnika (mimogrede, pri mučencih posebej priznani čudež na njegovo prošnjo ni potreben!), namreč nisem našel nobenih zanesljivih podatkov, ki bi kazali v to smer. Morda je to tudi posledica trendov zadnjih let znotraj Cerkve, saj je zaradi agende papeža Frančiška nezaželeno, da se izpostavljajo primeri, ki bi lahko kalili dobre odnose z muslimani in gradnje bratstva z njimi. Zato je o takšnih mučencih, kot je Padovese, morda bolje molčati, prav tako kot o Frančiškovih manjših bratih, denimo sv. Berardu in sv. Nikolaju Taveliću, ki sta bila kot mučenca žrtvi islamskega morilca.
Biti človek dialoga ne pomeni, da moramo resnico pometati pod preprogo. Škof Padovese je resnico spoštoval do zadnjega diha. Zanjo je pričeval z izgubo svojega življenja. Tudi dandanes bi lahko našli takšne primere, ki so pripravljeni zanjo tvegati vse. To velja tudi za župnika iz Grahovega, ki se je močno izpostavil in nase prevzel celo tveganje, da ga izženejo iz kleriškega stanu. Tudi to je pričevanje, ki pa ga žal mnogi kristjani ne razumejo. Zato ne pozabimo starega pravila, da oče laži (tj. hudič) ne prenese resnice, ampak se bori proti njej. Na splošno jo skuša zavijati v celofan, a ko je razkrita, grobo napade tisto, ki jo razkrijejo. In če bomo sami sodelovali pri napadih na resnico, potem so mučenci zaman prelili svojo kri.
P. S. Še več o islamu in o mučencih pa si lahko preberete TUKAJ.
