Pravica do samoobrambe je naravna pravica, ki je bila v človeški družbi od nekdaj sama po sebi umevna, še preden smo začeli pisati prve zakonike. Najbrž si ta čut delimo z vsemi drugimi primati, ki so obstajali. Z razvojem prava pa se je ta pravica vedno bolj omejevala, do te mere, da danes slovenska kazenska pravna interpretacija prekoračenega silobrana v zapor pripelje tudi nekoga, ki je streljal na morilca, potem ko mu je ta stregel po življenju. Oče, ki je svojega sina v lastni hiši ubranil pred štirimi morilci, je že 15 mesecev za zapahi. Zakaj? Razlogi so globlji in segajo prav v jedro slovenske samouničevalne, hlapčevske patologije.
Kazenskopravna tradicija se že desetletja, še preden smo sploh postali država, odzove zelo živčno, ko bi se državljani branili sami, brez organov pregona. KZ v 22. členu razlaga institut silobrana kot obrambo, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Ta pa mora zadoščati pogoju sorazmernosti, ki pomembno vpliva tudi na določitev, kje se začne prekoračen silobran. Kaj je nujno potrebno, kaj je istočasno in kaj sploh predstavlja protipraven napad, je stvar interpretacije sodišč oziroma sodnic (bodimo iskreni, v Sloveniji je to poklic, ki ga je prevzel feministični lobi).
Pravna praksa je, kar se te zelo občutljive teme tiče, presenetljivo nekonsistentna za tako delikatno zadevo, na nižjih instancah pa se zdi, da obstaja tendenca nepriznavanja silobrana kot legitimne obrambne, saj se večkrat kot ne razsodi prekoračeni silobran. Oče, ki je streljal na morilce, zdaj pa ždi v priporu (čeprav je v tem primeru izredno težko zagovarjati tožilsko logiko ponovitvene nevarnosti), bo imel na prvi stopnji izredne težave z dokazovanjem, da je na morilce streljal v smrtnem strahu zase in svojega sina, čeprav so prišli s palicami, razbili steklo, mahali z noži in grozili z umorom, če jim uspe priti v hišo. Zakon v tem pogledu omogoča preveč svobode, pravna praksa pa je nekonsistentna in premalo popolnjena, z izrazitim nagnjenjem do obsodilne sodbe za tiste, ki se branijo z obrambo silobrana. Analiza pravne praske – sledenje od komunistične Jugoslavije naprej pa do 28 let samostojnosti – kaže tendence, da se državljane ne le razoroži, ampak da se jim na vsak način onemogoči samoobramba brez organov pregona.
Sveta pravica do samoobrambe
Zakaj je tako, bo morda bolj jasno, če si pogledamo, kako silobran dojemajo Američani. V ZDA je pravica do samoobrambe sveta. 26 zveznih držav ima v kazensko zakonodajo implementirano pravilo stand-your-ground – pravilo, ki določa, da se ima človek pravico braniti pred napadi na javnih in v zasebnih prostorih, tudi tako, da zada smrtno poškodbo, in tudi če obstaja možnost umika. Še 7 držav pa takšno zakonodajo preko precedenčnega prava uporablja v praksi.
V državi Colorado so to tudi de iure uredili z zakonodajo Make My Day, ki žrtev vloma že po samem zakonu “ekskulpira” vsake kazenske odgovornosti. Tudi v drugih državah se je precedenčno pravo postavilo tako močno tradicijo, da se tudi tožilci z ljudmi, ki so ustrelili vlomilca, radi pogodijo za popolno oprostitev v primeru priznanja, tudi če je bil vlomilec neoborožen. Ta zakonodaja pa gre z roko v roki z drugim amandmajem – t. i. pravico do lastništva orožja –, ki zacementira posameznikovo pravico, da se lahko brani sam, brez organov pregona. V prav vseh zveznih deželah si lahko državljani že po ustavni ureditvi lastijo orožje. Le pet jih prepoveduje nošenje orožja na javnih mestih (t. i. concealed carry), ena od njih (Washington DC) je hotela implementirati tudi prepoved shranjevanja orožja doma, pa je bila na sodišču premagana v razvpitem primeru Heller vs District of Columbia, ko je sodišče presodilo, da je prepoved posesti orožja v stanovanju proti ustavni ureditvi ZDA.
Z golimi rokami se ne ustavi oboroženih psihopatov
Strelski pohodi, o katerih bombastično poročajo liberalni mediji na obeh straneh luže, so le na videz povezani z drugim amandmajem. Morilci, ki so res zavezani cilju, da bodo morili, bodo dobili orožje na tak ali drugačen način. Francija ima drakonske zakone proti nošenju orožja, pa to ni bila nobena ovira za brata Kouachi, ki sta postrelila skoraj vse uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo, ali pa maroško-belgijske sinove premožnih muslimanskih staršev, ki so z brzostrelkami ubili 131 ljudi sredi Pariza. Gotovo poznate kakšnega soseda, daljnega sorodnika, znanca ali sovaščana, ki vam je kdaj namignil, da se da tudi pri nas brez težav dobiti Zastavino kopijo slavnega kalašnikova za mali denar. Ravno pred nekaj dnevi je moški pred očmi mladoletnega otroka sredi Stožic s pištolo ubil svojega bratranca, čeprav je naša zakonodaja, ki ureja nošenje orožja, še posebej drakonska. V ZDA se racionalna sredina prebivalstva tega zaveda in ne naseda anti-orožarskemu levičarskemu lobiju, ki se parazitsko priklopi na vsak medijsko odmeven strelski obračun (ki jih bo v 300-milijonskem talilnem loncu zmeraj veliko – tudi v Rusiji jih je ogromno, le da Putinovi mediji o njih ne poročajo radi). Američani razumejo, da sta pravica do samoobrambe in drugi amandma, ki jo materializira kot realistično opcijo, sveta človekova pravica.
Drugi amandma ameriške ustave ne predstavlja le pravice državljanov, da si lastijo orožje. Je simbol neke večje ideje, ki je ena izmed temeljev ameriške demokracije, individualizma in dojemanja svobode. Državljane vzpodbuja, naj nikoli ne zaupajo ljudem, ki jih vodijo. Puške, pištole in brzostrelke v domači kredenci niso le proti vlomilcem, posiljevalcem in ugrabiteljem. So tudi proti vladarjem, ki se lahko ne glede na demokratični proces njihove izvolitve kadarkoli tiranizirajo, in zgodovina nas uči, da je to tipičen modus operandi človeške družbe. Tudi komunistični tiran Chavez je bil najprej demokratično izvoljen, dokler ni spremenil ustave in zavladal po Putinovo, v zavetju lažne, orkestrirane demokracije. Ameriško dojemanje silobrana in ustavna pravica do nošenja orožja gresta z roko v roki. Z golimi rokami se posameznik ne bo lotil s kiji in noži oboroženih roparjev ali tolpe psihopatov MS-13.
Nevarni komunistični psihopati
Tudi naši oblastniki se tega dobro zavedajo, zato se pri nas kljub bogati lovski tradiciji in kljub temu, da je še prejšnja generacija hodila na služenje vojaškega roka, ameriško orožarsko zakonodajo preko medijev demonizira, svoje državljane pa kondicionira tako, da so po orwellovsko odvisni od države, ki bo poskrbela za vse njihove potrebe, če bodo le pridni in ubogljivi vojščaki delavske revolucije. Za varnost pa sta odgovorni izključno vojska in policija. Dovoljenje za nabavo orožja lahko dobi le oseba, ki dokaže, da je njena osebna varnost tako ogrožena, da bi potrebovala orožje. Tudi ko preskoči vse birokratske ovire, ki lahko trajajo mesece, včasih celo leta, obstaja možnost, da bo odšla v zapor, če se kateri od njenih napadalcev slučajno zastrupi s svincem. Pravna praksa državljana sili, da zbeži ali pa prosi za življenje in upa, da bo slučajno mimo prišel policist. Država sporoča, da nismo zares svobodni individualisti kot Američani. 150-centimetrska ženska, ki se vrača domov iz kluba, je na milost in nemilost prepuščena 190-centimetrskemu sadističnemu psihopatu, ki se naključno sprehaja po isti ulici.
Foto: STA
V ZDA je jasno: ko boš napadel, si s tem svoje življenje postavil na kocko. To je jasno kriminalcem, ki ropajo in pobijajo za 150 dolarjev, tistim, ki danes zamaskirani v paradah Antife vihtijo zastave delavske internacionale, in tudi bodočim ultra-levičarskim tiranskim praktikantom, ki se ta mandat za krvavi naskok nekoč v prihodnosti pripravljajo v predstavniškem domu kongresa. Ustavni očetje ZDA so pred več kot 200 leti predvideli vse tri in se strinjali, da je edini način, kako se jih univerzalno ubraniti, ta, da se lahko brani vsak državljan zase. Vedeli so, da je psihopatska motnja v družbi vseprisotna. Psihopati so brez vesti, a kot vsi ljudje vseeno čutijo potrebo po združevanju. Eni psihopati so se združevali v narkokartelih in motorističnih bandah, drugi v vietkong in rdečih kmerih, tretji v nacional-socialistični nemški stranki, anti-imperialistični fronti in centralnem komiteju zveze komunistov. Tudi danes je podobno. Eni bodo potrkali na vrata kot zakonski izobčenci in upali, da jih organi pregona ne zasačijo, drugi bodo prišli kot predstavniki uradne oblasti in zakona, skupaj z organi pregona. Ameriška ustava bo Američane varovala pred obojimi. Naša pa se bo s tihim konsenzom – dejansko in metaforično – razoroženega, v androidne kimavce spremenjenega ljudstva spreminjala tako dolgo, dokler ne bodo nekoč, nekdaj “kapitaliste znova z bajoneti sterali v morje”. Ko se bo to zgodilo v ZDA, bo Američan kot Clint Eastwood z dvocevko na pragu domače hiše odločno zatulil: “Get off my lawn!”, ko pa se bo pri nas, pa bo Slovenec premagano skomignil z rameni, se vdal v usodo in kot stric Vanč otožno rekel: “Zdaj, ko je svoboda, moramo biti jako previdni. Za eno napačno besedo te lahko zaprejo.”
