2 C
Ljubljana
sobota, 16 oktobra, 2021

Miting resnice

Piše: Gašper Blažič 

Se ga še spomnite? Tisti, ki niste več ravno rosno mladi in ste spremljali dogajanje ob razpadanju »Titolandije«, se boste verjetno spomnili te bedne epizode iz nabora bratstva in enotnosti. Čeprav je treba tu priznati, da je borba s »ta spodnjimi« imela določene pozitivne učinke na Slovence: znali smo potegniti skupaj, ko je šlo za skupnega nasprotnika. Žal je tudi ta lastnost v zadnjih tridesetih letih povsem izginila, kar smo lahko začutili ob lanskem soočenju s covid19. Že takrat smo lahko začutili, da se bo oblikovala nova ločnica, ki ne bo več levo-desna.

A najprej nekoliko obudimo spomin na dogodke, ki so sprožili tudi reakcijo tedanje republiške (in seveda partijske) oblasti, tudi z miličniško akcijo »Sever«, ki se je končala brez večje intervencije. Že zgodaj spomladi 1989, ko so bili Miloševićevi mitingi del politične folklore in ko so bili odnosi v federaciji skrajno zaostreni, je enoten nastop slovenske družbene srenje (tako oblasti kot novih političnih organizacij) v podporo Kosovu povsem razkačil režiserje beograjskega načrta dokončne rešitve kosovskega vprašanja. In že takrat so sprva napovedali protestni shod v Ljubljani, vendar so ga preložili na kasnejši čas. Ko je skupščina SRS konec septembra 1989 sprejela amandmaje k republiški ustavi, je bilo jasno, da je vrag dokončno odnesel šalo. Kmalu zatem so predstavniki združenja Božur napovedali velik shod v Ljubljani, kjer naj bi Slovencem povedali resnico o Kosovu. Oblast tedanje SR Slovenije, ki so jo vodili Milan Kučan, Janez Stanovnik, Jože Smole, Dušan Šinigoj in Miran Potrč, je bila sprva nenavadno zadržana, nato pa je tik pred zdajci vendarle razglasila napovedani miting za nelegalno dejanje. Pa še to zaradi pritiska, saj je svoj delež pri tem odigral novi sindikat strojevodij, ki je napovedal stavko, kar pomeni, da vlaki s protestniki od republiške meje s SR Hrvaško ne bi vozili v notranjost Slovenije.

Čeprav se je nato tudi organizator odločil za odpoved mitinga – ne glede na podporo beograjske politike – se je peščica protestnikov zbrala pred republiško skupščino na tedanjem Trgu revolucije. Vendar jih je bilo manj kot novinarjev in miličnikov. Slednji so nekaj najbolj glasnih razgrajačev pospremili na postajo, nasploh je takrat na območju Ljubljane veljala omejitev gibanja. Organizatorji so miting spet »preložili«, a izveden ni bil nikoli, vsaj ne tako, kot so si želeli. V senci tega dogajanja se je zgodila tudi mala razorožitev TO, saj so krogi JLA želeli preprečiti morebitno intervencijo TO, če bi slednja pomagala miličnikom, ki so bili podrejeni republiškim oblastem.

Kakorkoli že, ta zgodba me močno spominja na neki drugi miting resnice. Tisti, ki ni bil preprečen in se je zgodil na istem prostoru dobrih 30 let kasneje. Govorim seveda o demonstracijah, ki so se, podobno kot leta 2012 akcije proti tedanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju, sprevrgle v huliganstvo in nasilništvo. Organizatorji tega nelegalnega shoda naj bi slovenski javnosti, še bolj pa oblasti, povedali »resnico« o tem, da covid19 sploh ne obstaja in da je uvajanje ukrepov s PCT, ki sedaj velja na vseh javnih mestih, navadno podj**avanje ljudi, ker nekomu v vladi pač tako paše. Če verjamete. Sadovi tega zborovanja pa so bili zelo očitni – granitne kocke, ki so frčale proti policistom in bi lahko tudi koga ubile. Kje smo že to videli?

Verjamem, da je širjenje pogoja PCT neprijetna zadeva. V zadnjem tednu dni sem bil o pogoju PCT povprašan le v enem od zdravilišč. Včeraj, ko sem se vračal, sem obiskal najmanj tri javne kraje, kjer velja ta pogoj – celo izrecno je zapisano, da smo dolžni izkazati pogoj PCT zaposlenemu. Vendar ga nihče ni zahteval, čeprav sem bil na to pripravljen. Še v eni od trgovin Lidl, ko sem jo zapuščal, sem naletel na človeka ob izhodu, za katerega sem sprva mislil, da je zdravstveni inšpektor, v resnici pa je delal anketo, ki ni bila povezana z ukrepi. Skratka, veliko hrupa za prazen nič. Pač pa se sprašujem, kje je bila vsa ta horda protestnikov takrat, ko so prejšnje vlade s svojo sprevrženo politiko tlakovale pot retrotranzicije.

Kot je nedavno povedal zdravnik in publicist prof. dr. Alojz Ihan, bo to morda zadnja težka zima, saj bo spomladi 2022, ob drugi obletnici začetka epidemije covid19, prišlo do potrebne čredne imunosti. V tem času bi pač lahko še malo potrpeli. No, nekateri so reagirali zrelo, saj so se sedaj vendarle odločili za cepljenje. Bolje zdaj kot nikoli. In bolje to kot pa razgrajanje, ki nikomur nič ne koristi. Zagotovo bi akterji mitinga resnice iz leta 1989 ploskali, če bi videli včerajšnje prizore. Kar ni uspelo leta 1989, je uspelo leta 2021.

Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.

Zadnje novice

Sorodne vsebine