-2.2 C
Ljubljana
ponedeljek, 8 marca, 2021

»Miselnost« poosamosvojitvenh Slovencev glede na predhodnih 70 let ideološkega pranja možganov

Danes se marsikdo sprašuje, zakaj je miselnost povprečnega Slovenca tako nerazumljivo drugačna od večine državljanov srednjeevropske kulture drugih sosedskih narodov, ki niso okusili »diktature proletariata« sovjetskega revolucionarnega izvora. Veliko je še danes ljudi, ki še vedno zmotno primerjalno istovetijo francosko revolucijo s sovjetsko proletarsko revolucijo.

 

Nič bolj zmotnega, če upoštevamo, da je bila francoska revolucija narekovana in izpeljana v krogih, ki s proletariatom (najnižjo vrsto primitivne družbe, brez intelektualnega naboja) nimajo prav nobene zveze. Bila je meščanska, torej za tiste čase nositeljica vsega tehnološkega in gospodarskega znanja naprednega predznaka, proti zakrneli fevdalni eliti, ki je živela zabubljena v statičnem stanju življenjskega lagodja brez vsakega elana za inovacije razen na področju golega užitkarskega vsakdanja. Bila je začetek kapitalistične miselnosti inovativnega individualnega egoizma. Čisto logično je, da se je takrat pojavil tudi jakobinski moment nasilja, na katerega se obvezno sklicujejo permanentni nasilneži anarhičnega, nihilističnega, Nečajevskega in vsa sledeča verstva internacional-socialističnega izvora , tudi in za nas predvsem titovskega (VST). Predstavljajo nam Jakobince in njih nasilje kot srž francoske revolucije, čeprav je ta trajal le nekaj dni (ni bil permanenten, kot komunistični-boljševiški).

Resni zgodovinarji se s tem vprašanjem sploh ne ukvarjajo, ker je eklatantna manipulacija zgodovinske realnosti od strani arhitektov utopične materialistične »filozofije izbranega idealnega družbenega razreda svetovnega proletariata«. Zelo razumljiva je pri tem nastala nuja za uvajanje »kulturne revolucije«, ki se je pojavila povsod kjer je vladal komunizem, najbolj izrazito pa na Kitajskem in v Kambodži, kjer je zavzela pošastne razsežnosti s katastrofalnimi morilskimi nevzdržnimi efekti, danes obravnavanimi kot največji izraz možnega zločinstva. Saj je tudi razumljivo zaradi obveznega prilagajanja miselnosti nični »intelektualni« stopnji proletariata. Lenin je praktično s pomočjo kapitala imperialne Nemčije povzročil razpad carske Rusije, ki je imela še na pol fevdalno državno ureditev s komaj začetki ustvarjanja meščanstva in tudi proletariat je bil neznaten glede na pretežnost kmečkega prebivalstva. Lenin je upal v izvoz revolucije v Nemčijo, a nemški proletariat je izbral kapitalizem, čeprav je bil na preizkušnji z nacionalsocializmom. Že premožnejši kmetje so bili za sovjete grožnja, ker po sili razmer so imeli bolj razvit občutek zasebne lastnine in zametke kapitalistične miselnosti z razliko delavcev v tovarnah, ki so bili bolj suženjsko obravnavani brez sindikalnih pravic, ki so bile značilne za kapitalistični svet v razvoju. Ko so si upali delavci stavkati v Leninovi Sovjetiji zaradi pomanjkanja kruha, so jim enostavno zavezali kamne na vrat in jih zmetali v reko.

Kapitalizem je bolj naraven pojav na podlagi individualnega egoizma, ki se je razvijal vzporedno z egoističnim individualizmom pri ustvarjanju dobrin za lastne potrebe, ki so bile seveda privatna last bolj marljivih in sposobnih elementov družbe pri ustvarjanju t.i. privatne lastnine, ki je zavzela status zakonske potrditve nedotakljive vrednostne kategorije posameznika. To je bil tudi motor napredka in evolucije razrednega družbenega vzpona, ki je zaznamoval že tudi vzporeden avtomatičen dvig proletariata kot delovne sile potrebne za razvoj industrije in podjetništva. Čeprav so delovne razmere proletariata bile v začetku zelo slabe in ne-uzakonjene, se je le začela doba izboljševanja razmer z razredno borbo na podlagi dejanskega stanja potrebe in povpraševanja, kjer so se organizirali tudi sindikati, ki so imeli določen vpliv na delodajalce in delavce pri nategovanju vrvi vzdržljivosti med kapitalom in delovno silo. Kapitalizem se je pač razvijal v nenehnem soočanju z prepotrebno delovno silo in povzročal tudi sočasna trenja in pogajanja pri ustvarjanju vedno večje kapitalske zmogljivosti. Kljub vojnam in revolucijam, se je kapitalizem nemoteno razvijal in ustvarjal blagostanje tudi za proletariat. Danes imamo neizpodbiten dokaz, da je delavec v kapitalizmu bolje zavarovan, z boljšim življenjskim standardom (kljub nenehnim pogajalskim borbam) kot v katerikoli ne-kapitalistični ureditvi države. Najslabše živijo prav delavci v državah s socialistično ureditvijo in to dokazuje že čisto naravni trend preseljevanja in iskanja boljšega življenja migrantov, ki po logiki izbirajo najbolj napredne državne ureditve kapitalističnega predznaka, ki povzroča veliko problemov za urejanje usklajevanja sobivanja zelo nasprotnih življenjskih navad. Socialistične ureditve držav zahtevajo nenehen obstoj nasilja za svoje vzdrževanje, ker rabijo »notranje in zunanje sovražnike« za opravičevanje svojega neuspeha in vzdrževanje socialnega miru. Odvisne pa so vedno od kapitala, ki ga same obsojajo, sprejmejo pa ga kot prepotrebno posojilo iz kapitalizma, ker ga same ne znajo ustvarjati, še posebno ne z umetnimi gospodarskimi eksperimenti, ki ne upoštevajo tržnih zakonitosti kapitalizma. Kmalu bo 100 letnica od začetka oktobrske boljševistične revolucije, ki je obljubila nebeško življenje proletariatu in ta je v tem času znatno izboljšal svoje stanje le v kapitalizmu, v socialističnih državah živi še bolj bedno kot v pre-revoluciji (če upoštevamo primerjalno ta dva različna družbena sistema). Kar sem sedaj na kratko opisal, gledano globalno, je bolj kot dokazano, da je kapitalistična gospodarska politika znatno bolj uspešna kot socialistična utopična proletarska ekspertiza po 20. stoletju in svetovnih vojnah. Danes, v smrtnem krču, se razni primitivni »misleci« socializmov ponovno zavzemajo za obuditev kadavra socializmov z dodano vrednostjo »demokratični«, kar je nora obsedenost oživljanja zločinstva nad drugače mislečimi ne-nasilneži, ki se zavzemajo za napredni evolutivni kapitalizem zahodnih civilizaciji, dokazano v zadnji vojni, hladni vojni in povojni objektivni zgodovini.

Upoštevajoč zgoraj navedena bežna dejstva, je potrebno v tej luči obravnavati tudi duhovno stanje slovenskega prebivalstva po travmatičnem prelomu 1945 leta, ko ni bilo zaznati povojnega miru, kot na zahodni polobli, ki je slavila zlom nacionalsocializmov-fašizmov in posledično osvoboditev narodov v zmagi človekovih pravic. V Sloveniji (Novi Jugoslaviji) se je nadaljevalo nasilje še bolj intenzivno kot v vojnem času, saj se je komaj začela revolucija, po besedah takratnih boljševiških Jugo-hierarhov. To samo dejstvo izniči trditve o osvoboditvi slovenskega naroda vojnih grozot ! Nadaljevale so se še bolj intenzivno in diktatorsko v sklopu načrtov Stalin-Titove kominterne v vseh državah, ki so padle za železno zaveso in Jugoslavija s Slovenijo ni bila izjema.

Šolski sistem je bil posebno dobro organiziran tako, da je bilo vse, posebno pa zgodovina in družbene vede, v popolnem sozvočju postulatov Marxizma-Leninizma in to kapilarno podprto s psihiatrično-psihoanalitično stroko, kako najbolj markantno vnesti v podzavest smernice obnašanja in razmišljanja (miselni vzorci) v strogih okvirih edine napredne resnice komunistične ideologije kot podlage normalnega družbenega življenja (osebno sem označil to karakteristiko kot čip zločinskega uma vsajen v podzavest še šolskih otrok od strani tršic in tovarišev). Vsak posameznik je moral biti preverjan v smislu moralno-politične zavesti avantgardne realnosti materialistične dialektike. Tak način sistematičnega nadzora že v vrtcih in osnovnih šolah je pustil podzavestni psihološki pečat pristnosti novih »vrednot« dialektičnega materializma (v antitezi z demoniziranjem tradicionalnih predvojnih vrednot), ki so ostale v podzavesti odraščajočega državljana do smrti. Zato imamo danes tudi pri veliki večini t.i. »desne« protikomunistične mentalitete nerazumljive »popustljivosti« in minimiziranja zlorab pri dopuščanju delovanja in spletkarjenja tradicionalne nomenklature »posvečenih nenadomestljivih voditeljev« levice, ki so tudi časovno neoporečni v funkcijah pri katerih je zločin le »napaka« pri obvezni bonifikaciji družbe.

Danes smo priča temu pohabljajočemu stanju razmišljanja še posebno tistemu delu slovenskih državljanov, ki se smatrajo krščansko vzgojenih in razumevajočih do problemov socialne nepravičnosti. Ni slučaj, da so prvi podlegli taktiki dveh faz revolucije boljševikov (kot tretjemu okupatorju) najprej Kocbekovi krščanski socialisti, ki so bili glavni akterji uspeha »diktature proletariata«. To je dobro razložil že A. Bajt v »Bermanovem dosjeju«, katerega je povzel v odličnem eseju Gospod Ivan Klemenčič v Reporterju št. 24 (15.06.15 str. 46). Najbolj vneti, glede na omenjeno mlahavo »miselnost« pri prepričevanju volivcev, da je potrebno odstraniti Janeza Janšo kot predsednika SDS, pod pretvezo osvežitve desnice, so prav potomci kocbekovstva v sklopu NSi in SLS. Ker je Janez Janša izrazita karizmatična osebnost in trenutno najbolj moteči politik kontinuitete titoizma, je bolj kot razumljivo, da ga najbolj napadajo prav tisti cagavi politiki, ki so mu nevoščljivi in se borijo za svoj stolček v politiki s prepričanjem, da »važno je biti zraven za vsako ceno«, ki je najbolj zaželena smer delovanja prav pri politični mediokriteti plezalcev stolpa oblasti. Posebnost takega anahronizma pri agitpropu je pojoči major Ladislav Troha, ki vsevprek obsoja kot udbomafijo, je pa bolestno najbolj obseden z Janezom Janšo, ki je njegov trn v peti, ne glede na splošne kritike neselektivno do vseh titoistov. Taki čustveni omahljivci so tudi NSi-jev Tonin (ne vidi nič slabega, če gmotno pomaga največjemu današnjemu proti-osamosvojitelju, trdemu dosmrtnemu boljševiku Kučanu, ki je še vedno na čelu največje zločinske organizacije), pa Ljudmila Novak in mladi Vrtovec (ta ima celo krasno prispodobo v starejšem teološkem kolegu Markešu, ki je razmišljal kot on sedaj, potem je le omahnil – defekt študija teologije?) , ki smatrata SDS člane kot ujetnike ene same osebe Janeza Janše (n.pr. intervju v Reporterju). Tu govori dobro prikrita nevoščljivost do vrhunske politične sposobnosti neprijetnega zaveznika. Niti na misel jim ne pride kako so bili upoštevani v bližnji Italiji taki sposobni osebki kot sta bila n.pr. De Gasperi, takoj po vojni, ki je preprečil vzpon komunistov, čeprav so bili druga najmočnejša stranka, ker so vsi ex fašisti jih podprli, ali Andreotti in nihče ni niti pomislil, da bi bila ta dva sposobna politika preveč časa na odločilnem mestu v državni politiki oz. na čelu velikih strank ter bi bil čas za njuno zamenjavo. Da o Angeli Merkel in drugih izstopajočih evro-politikih sploh ne govorimo. To se lahko dogaja in ima tudi določen efekt, le v Sloveniji, kjer so še sive celice v objemu usmerjajočih katalizatorjev boljševističnega »čipa zločinskega uma«, vsajenih v psiho mladim osebkom.

Bodimo odkriti! Niti slovenska Cerkev ni imuna do teh psiholoških trendov 70 letne šolske politike in dokaz je bil prav zelo neodločen nadškof Alojziji Šuštar, ki je sprejel Kučanov boljševistični diktat, da se v »zgodovinsko spravni« prireditvi v Kočevskem Rogu, ne sme upoštevati Nova Slovenska Zaveza, čeprav je ta edina legitimna in legalna »stranka v postopku«, nikakor ne Cerkev. Zame je to bila izdaja iskrenih vernikov mučencev, ki so za to Cerkev dali življenja in tistih generacij, ki so ostale žive zveste verne priče. Pa naj me kdo popravi, če napačno razmišljam. Isto se je zgodilo po osamosvojitvi z izvolitvijo za predsednika države zločinskega boljševika Kučana, namesto žrtve komunističnega zločinstva Pučnika, primerjanega lahko s češkim Havlom. Janez je danes kriv tudi za dejstvo, da je levica dobila ustavno večino, saj je hotel biti obsojen in zaprt (Sic!).

Lepe besede in priporočila, ki jih ti ljudje tako širokogrudno delijo, ko govorijo o nuji obnovitve desne opcije v slovenski politiki, v bistvu ne verjamejo iskreno svojim besedam. Vplivajo le na slovenske neozaveščene volivce v sebični vnemi nabiranja njihovih glasov. Odstop, oz. odstranitev iz politike Janeza Janše (za kar se vneto potegujejo vse leve stranke s skupnim imenovalcem KPS(b) z veliko bolj starimi politiki na glavnih mestih kot Janša), bi pomenilo tudi propad SDS, v veselje nadutim zaveznikom »desnega krila«, ki bi s tem dokazali »žlahtnost« Kučanove verzije in »biti zraven za vsako ceno«, četudi kot janičarji (bogata zgodovina). Sindrom Kocbekovih »krščanskih socialistov« se plazi v miselnosti današnjih žlahtnih desničarjev, ki bodo z veseljem podpisali kako novo dolomitsko izjavo a tokrat verjetno z Islamskimi skrajneži, podpiranimi od skrajne levice (kot v drugi svetovni vojni), ki ustvarjajo Evrazijo na stari celini. Papež Frančišek jih bo vodil po »Sendero Luminoso« internacional-socializma, saj rad sprejema v goste »naše« prenovitelje in jim daje legitimnost vzdrževanja komunističnega zločinstva.

Zadnje novice

Sorodne vsebine