9.4 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Migracije, islamizacija in »neprodušno zaprtje meje«

Če morda še niste vedeli: danes bo v ljubljanski stolnici v škofa posvečen novoimenovani nuncij v Iraku msgr. dr. Mitja Leskovar, ki se bo tako pridružil še enemu slovenskemu škofu v diplomatski službi, namreč dr. Ivanu Jurkoviču. Leskovar, ki sem ga osebno spoznal leta 1998, tri leta po njegovem duhovniškem posvečenju, odhaja v državo, kjer so kristjani v manjšini in čedalje bolj ogroženi. O njihovem življenju je že pred leti odkrito spregovorila Sara Bevc Jonan, ki tudi sama izhaja iz vrst kristjanov daljne Mezopotamije, kjer se sedaj nahaja Irak.

 

Zgodbe o kristjanih Bližnjega vzhoda niso ravno osrečujoče – sami zelo redko dobijo priložnost za beg v Evropo. Zanje je takšna avantura veliko težja kot za muslimansko večino. Zato ne preseneča, da med migranti, ki prihajajo v Evropo, praktično ni kristjanov. K temu seveda pripomore tudi ravnanje mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo z migracijami: kristjani so navadno dokaj hitro izločeni iz vrst tistih, ki naj bi se umaknili na varno. Celo papež Frančišek je pred leti z dokaj močno gesto nakazal, kje so njegove prioritete: ko je pred leti obiskal Lesbos, je s seboj vzel tudi skupino migrantov, a med njimi ni bilo kristjanov – pa čeprav sta bila najprej v dvanajsterici migrantov, ki naj bi jih papeževo letalo odpeljalo v Italijo, tudi dva sirska kristjana. Vendar sta morala ostati na Lesbosu.

A ustavimo se še nekoliko pri novem nunciju. Kot je znano, so najvišji diplomatski predstavniki Svetega sedeža tudi člani škofovskega zbora. Nuncij oz. veleposlanik Svetega sedeža v neki državi je torej posvečen v škofa – ker pa to ne pomeni vodenja določene škofije, mu je podeljena t. i. naslovna škofija. Gre za nekdanje škofijske sedeže. Tako je dr. Mitja Leskovar imenovan za naslovnega nadškofa Beneventa. Čeprav obstaja v Italiji škofijski sedež s tem imenom blizu Neaplja (v Pietrelcini v škofiji Benevento je bil navsezadnje rojen tudi Francesco Forgione, znan kot sveti pater Pij), je potrebno opozoriti, da gre v tem primeru za Beneventum v Severni Afriki, v sedanji Tuniziji. V času zgodnjega krščanstva je bilo namreč v Severni Afriki, ki je spadala pod rimski imperij, kar precej krščanskih skupnosti. Denimo v Hiponu v sedanji Alžiriji, kjer je bil škof tudi eden najbolj slavnih zgodnjih krščanskih teoloških pisateljev sv. Avguštin. Cvetoče krščansko življenje na severnoafriški obali je seveda prekinil prihod Arabcev, ki imajo danes pod oblastjo poleg Bližnjega vzhoda (z izjemo Irana, ki so po izvoru Perzijci, ter judovske države Izrael in delno Libanona) tudi eno najstarejših držav na svetu, namreč Egipt, povrh vsega pa še vse ostale obalne države afriškega severa (Maroko, Tunizija, Alžirija, Libija).

Prav propad cvetočih krščanskih skupnosti v Severni Afriki (in njihova islamizacija) bi moral biti velik zgodovinski opomin vsem državam, ki so sedaj še večinsko krščanske, a že zelo močno sekularizirane – če se že pogovarjamo o zadnjih dogodkih, povezani s carigrajsko nekdanjo največjo vzhodno krščansko katedralo Hagia Sophia, ki je najbolj kričeč simbol velikega civilizacijskega spodrsljaja krščanskega sveta. In kaj je ta spodrsljaj? Odgovor: pozaba Boga in njegovo izrinjenje. S tem se ustvarja na duhovnem področju prazen prostor, ki ga skušajo v vsakdanjem življenju okupirate razne trendovske instant-duhovnosti po meri človeka, a dolgoročno to pomeni vabilo za »nov civilizacijski korak«, to je prestop v fazo islama. In lahko smo prepričani, da se arhitekti širjenja islama nikoli niso odpovedali Evropi. Navsezadnje so to poskušali že skozi vso srednjeveško in celo novoveško obdobje (od Saracenov in njihovega kalifata v Španiji do turških vpadov, ki pa niso mogli raztegniti otomanskega imperija z Balkana na Srednjo Evropo).

Da so migracije, takšne, kot jih poznamo sedaj, sredstvo hibridne vojne za osvajanje naivnega Zahoda, smo v tedniku Demokracija opozarjali vsaj zadnjih pet let. Postopno »kapljanje« mladih moških, ki ilegalno prestopajo državne meje in nato zaprosijo za mednarodno zaščito, je dejansko projekt t. i. velike demografske zamenjave, podprte s strani globalne levice ter prostozidarskih celic v evropskem krščansko-demokratskem taboru. Toda poglejmo primer, ki se je zgodil nedavno: ladja italijanske obalne straže je preko Sredozemskega morja prišla skoraj do libijske obale, kjer je bil opažen gumijast čoln, na katerem se je gnetlo toliko migrantov, da je obstajala nevarnost, da bi se utopili. Italijani so skušali o tem obvestiti libijsko obalno stražo, ki pa se na klice sploh ni odzivala. In verjetno se je to dogajalo že vsa leta – namerno. Kajti namen je jasen: muslimane moramo odpeljati v Evropo, pa naj stane, kar hoče. Zakaj se vsi ti mladi moški odločajo za »beg« iz svojih držav, praktično ne poroča nihče. Verjetno ne zato, ker bi v vseh teh državah divjala vojna, ali pač? Ali pa je resnica o t. i. hibridnem vojskovanju s pomočjo mimikrije v obliki migracij preveč strašljiva, da bi jo evropski mediji objavili?

Tu pa se seveda postavlja tudi vprašanje, kako na to reagira Slovenija. V zadnjem času je bilo mogoče v marsikaterem kuloarju zaslediti dokaj tehtna vprašanja sedanji vladi, kje je sedaj tista obljuba, da bo meja za migrante »neprodušno zaprta«. Nekaj mesecev po zamenjavi vlade se razmere glede migracij pri nas niso veliko spremenile: vsak dan policijske uprave pošiljajo poročila o ujetih migrantih (največ iz Afganistana in Pakistana), nekateri so skriti v tovornjakih in tovornih vlakih, drugi čez mejo pridejo peš, nekateri pa pod vodstvom tihotapcev, med katerimi se včasih znajde tudi kakšna SD-jeva »vinska kraljica«. Kar dokazuje, da je migrantski »šverc komerc« zelo donosen posel. Policijske uprave ob tem večinoma ne poročajo, kaj se z migranti zgodi (ali jih pošljejo nazaj na Hrvaško ali pa gredo v azilni dom), pač pa lakonično pripišejo stavek »Postopki s tujci še potekajo« – nakar šele v statističnem pregledu za tekoči mesec izvemo, da mora naša država vsaj tretjino ujetih migrantov obdržati in zanje tudi poskrbeti. Povedano drugače: po zamenjavi vlade se na tem področju ni zgodilo nič prelomnega. Zakoni ostajajo isti (in še te je težko spreminjati zaradi zavezanosti mednarodnim konvencijam na področju migracij), praksa policije ostaja ista, t. i. obmejni pas na območju meje s Hrvaško pa ostaja večinoma nevarovan, zato se neredko zgodi, da migrante najdejo celo sredi Ljubljane ali celo na meji z Avstrijo. Praktično edina stvar, ki se je v tem času zgodila, je to, da je v parlamentu padel predlog aktivacije člena zakona o obrambi, da bi Slovenska vojska pri varovanju meje dobila policijska pooblastila – a verjetno niti to ne bi pomagalo, tudi če bi bilo izglasovano.

Priznam, da tisti napovedi o »neprodušnem zaprtju meje« niti sam nisem verjel – zdela se mi je preprosto nerealna. Spominja me na anekdoto iz zgodnje jeseni leta 1991, ko je bila vojna v Sloveniji končana in se je JLA umikala, a hkrati izvajala agresijo na Hrvaško, zato smo še precej trepetali, da ne bi prišlo do ponovitve agresije s kakšnim letalskim napadom. Ko sem doma omenil možnost, da bi vojaška letala JLA priletela s hrvaške strani in spet napadla Slovenijo, so me potolažili, da je to nemogoče, ker bi v primeru, če bi zabeležili kakšen sumljiv prelet, takoj sledila »zavesa« izstrelkov iz protiletalskih topov na naši južni meji, kar bi pomenilo, da nobeno letalo ne bi moglo priti nepoškodovano v naš zračni prostor. Lepa tolažba, ni kaj. Šele kasneje sem izvedel, da bi bila takšna obramba Slovenije precej nerealna, saj slovenska TO še zdaleč ni imela toliko protiletalskega orožja, da bi z njim pokrila celotno mejo s Hrvaško.

Tudi zato sem na idejo o »neprodušnem zaprtju« meje s Hrvaško gledal s skepso. Uresničljiva bi bila edino v primeru, če bi na meji s Hrvaško zgradili podobno ograjo, kot so jo na svoji meji zgradili Madžari. Druga alternativa, ki je že bolj nerealna, pa je ta, da bi vseh 670 kilometrov meje s Hrvaško zavarovali z živo silo, a to bi pomenilo aktivacijo več deset tisoč ljudi, ki bi mejo čuvali noč in dan. Potem je tu problem azilne in migrantske zakonodaje ter že napovedan odstop od razvpite marakeške deklaracije – tu bo veliko odvisno od volje koalicijskih partnerjev (in seveda ni skrivnost, da koalicija v teh vprašanjih ni ravno enotna, SDS pa ne bo za vsako ceno ravnala po svoje), pa tudi od Bruslja, ki lahko postavi tudi dodatne pogoje za izplačilo nedavno izpogajanih nepovratnih sredstev za našo državo. Skratka, v igri je veliko dejavnikov. Morda bi bilo res še najlažje postaviti na meji nove fizične ovire, a kaj, ko je bilo že s tistimi, ki so se postavljale v času prejšnjih vlad, toliko težav. Pa ne toliko zaradi migrantov (ter njihovih slovenskih pomagačev), ki so jih pomagali uničevati, ampak tudi zaradi same strukture mejnega pasu, kjer pred letom 1991 praktično nikoli prej v zgodovini ni bilo graničarjev.

Zagotovo vlada tega vprašanja ne bo mogla ignorirati, vsaj na dolgi rok ne. Vsako odlašanje z rešitvijo bo Sloveniji prineslo ogromno stroškov in tudi nevarnost za prenasičenost z migranti, ki jih ne bo mogoče vrniti v matične države (ki jih praviloma tudi nočejo sprejeti). Lahko se samo sprijaznimo, da meje nikoli ne bo mogoče povsem zapreti – migrantov pač ne briga, katera vlada je na oblasti, kajti če imajo prosto pot po gozdu za ilegalen prehod meje, bodo to izkoristili. Vsekakor pa bodo vladni ukrepi za omejitev migracij še kako potrebni – tudi na račun kakšnega neprijetnega kompromisa.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine